Ženska je ženski največji sovražnik

Kot je poročal STA pred dvema dnevoma so ugotovili, da ima devet od desetih Zemljanov, vključno z ženskami, določene predsodke do žensk. V Sloveniji je takšnih z vsaj enim predsodkom do žensk 59,21 odstotka.

Prepričana sem, da je vsaj enkrat v življenju na lastni koži to izkusila vsaka ženska. Tiste, ki smo se na neki točki bile pripravljene izpostaviti in izstopiti iz anonimne množice, celo večkrat.

Ženska gleda žensko

Ženske imamo izredno kritično oko. In po mojih izkušnjah, to kritično oko usmerjamo ena v drugo. Do zadnje podrobnosti urejena ženska je avša. Premalo urejena ženska ne da nič nase in tudi to ni dobro. Srečno poročena ženska ima zagotovo neko neprimerno skrivnost. Ločena je najverjetneje sama kriva, da je tako. Ženska, ki ima več kot tri otroke, še ni slišala za kontracepcijo. S tisto, ki jih nima, je zagotovo nekaj narobe. Ženska, ki je vedno doma in cele dneve posveča svoji družini, za kaj drugega najverjetneje ni sposobna in je lahko hvaležna, da ima moža, ki ima dobro plačo. Ženska, ki ima zahtevno delo, ni vredna nič, ker je pozabila, da ima doma družino. Ženska, ki se ukvarja s politiko, no, ta je pa tako ali tako najslabša. V času kampanje za predsednika RS 2017 me je ne glede na to, da nisem bila vešča javnega nastopanja in srečanj z novinarji, v bistvu vrglo iz tira le eno vprašanje: »Kdo pa skrbi za vaše otroke, med tem, ko se greste politiko?« in morda me je še bolj kot vprašanje samo vrglo iz tira to, da mi je vprašanje zastavila – ženska. Novinarka, ki po vsej verjetnosti v času kampanje ni bila doma nič več kot jaz sama. Če ne bi bila tako šokirana, bi gospe povedala, da imajo otroci, hvala Bogu, tudi očeta. Da jim doma nič ne manjka, da niso lačni in umazani, da se imajo doma prav lepo in da v tem primeru izgubljam zgolj sama. Ker čas teče. Neusmiljeno. Neka druga ženska novinarka me je v času protestov »Rešimo Slovenijo« označila za »histerično voditeljico« – histerija, ki v ožjem smislu označuje neobvladljive emocionalne ekscese zaradi izgube nadzora nad čustvi in dejanji, je bila in je resno bolezensko stanje in samo dejstvo, da se ženska izpostavi in postavi na Prešernov spomenik za nekaj, v kar verjame, še ne pomeni bolezni. Vsaj mislim, da ne. Tudi, ko bo družba dovolj zrela za to, da bo v prve vrste spustila več žensk, bo veliko odgovornosti na nas samih. Same moramo poskrbeti za to – na dva načina. Najprej moramo zbrati pogum in se izpostaviti. Moramo najti čas in biti aktivne. Moramo sprejeti neprijetna vprašanja z dvignjeno glavo in brez slabe vesti. In kot drugo, moramo se podpreti. Glede na izkušnje iz preteklosti lahko z gotovostjo trdim, da imajo analitiki prav, ko pišejo, da ženske ne volijo žensk. Na nas je torej, da se povežemo, da se spoprijateljimo, se sprejmemo in se podpremo in se potrudimo, da so naše kritike dobronamerne.

Moški gleda žensko

Na splošno nas imajo moški radi. Radi nas vidijo, radi so v naši družbi, radi se tudi postavijo z nami. Velikokrat so tudi ponosni na nas. Pa vendarle, v 21. stoletju položaj ženske še vedno ni popolnoma enakopraven položaju moškega. Ženska mora narediti vsaj 10 krat toliko in hkrati biti žena in mati, da je toliko cenjena kot moški. Velikokrat se tudi ugiba, kako je katera prišla do kakšnega položaja ali službe. Kdo jo je tja »zrinil« in kaj je dala v zameno. Brez skrbi, da obstaja veliko žensk, ki jim prav nič ni bilo podarjeno. Ampak so to prigarale, desetkratno. In, ko si priznamo oba kritična pogleda brez da bi se sramovali ali se obtoževali, se lahko lotimo tistega težjega vprašanja. Kako presekati te vozle?

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril«

»Bog je rekel: ‘Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost!’

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1Mz 1, 26-27)

Že od začetka sta bila ženska in moški. Ženska je bila ženska. Moški je bil moški. Oba po božji podobi, a niti malo ista niti enaka. Nikoli nista bila in nikoli ne bosta.

Skozi zgodovino človeštva smo bili priča različnim gibanjem, ki so se trudila to razliko zabrisati. Nekatera izmed teh gibanj so šla tako daleč, da so izgubila svoj smisel, oziroma pozabila, kakšen je bil njihov prvoten namen. Na zahodu je dandanes ženska v modi podobna mlademu fantu, ravna spredaj in zadaj. Takšna ni privlačna tradicionalnemu moškemu in si je ne poželi. Marsikateri moški je dandanes podoben dekliču, tudi oblečen je tako. Deluje poženščeno in ni več privlačen za tradicionalno žensko, ki še vedno išče in želi (tudi, kadar tega ne prizna) pravega moškega (izraz pravi moški v tem kontekstu ne pomeni moškega, ki vedno doseže svoje, če ne zlepa pa zgrda, temveč moškega, ob katerem se ženska počuti varno).

Enakopravnost, enakost ali pravica do različnosti

Enakost žensk in moških je pomemben pokazatelj stopnje demokratičnosti neke družbe.

Pojem enakopravnosti izhaja iz prejšnjega političnega sistema in govori predvsem o pravni enakosti moških in žensk. Ker pa zakonsko zagotovljena enakost še ni jamstvo za enakost v vsakdanjem življenju oziroma pravno-formalno enake pravice še ne privedejo same po sebi do izboljšanja položaja žensk in moških v družbi, smo začeli govoriti o enakosti (ne istosti!) spolov. V ozadju, kot pravna podlaga, ostaja enakopravnost. In zakaj je to problematično?

Že same biološke značilnosti nam enakost preprečujejo. Nismo enaki, tudi nima smisla, da se trudimo biti. Ko ženske govorimo o enakosti (ki si je velikokrat tudi same ne želimo, ker smo rade ženske), se moški ustrašijo in začnejo graditi obrambne zidove. Napolnijo puške, pripravijo bajonete in se postavijo moškosti v bran. Morda je družba dovolj zrela, da se začnemo več pogovarjati o pravici do različnosti in manj o enakosti. Različnost je namreč tisto, kar vodi naprej in nas sili v ustvarjalnost, v gibanje. Enakost je kalup, v katerem smo uspavani, s peskom v očeh krmežljavi in delno potolaženi, ne pa popolnoma srečni.

Družbeni spol je skup značilnosti, ki se nanašajo na moškost in ženskost in eno razlikujejo od drugega. Te značilnosti lahko vključujejo biološki spol (ki je lahko ženski, moški ali medspol), spolne družbene vloge in spolno identiteto, ki lahko je ali pa ni enaka z biološkim spolom. Od tu naprej sledi obilica razprav o tem, kar je in kaj ni prav, kaj je naravno in kaj ni naravno. Kdo je boljši in kdo je slabši. Vse to lahko rešuje pravica do različnosti.

Živim z moškim, privlačijo me moški, imam otroke z moškim. Popolnoma nič me ne moti, če prijateljica živi z žensko, če znanec živi z moškim, če nekdo po lastni izbiri živi sam. Ima pravico. Vsak ima pravico biti drugačen, biti različen. Mi, kot družba, pa moramo biti dovolj zreli, da drugačnost sprejmemo. Da se z drugimi ne obremenjujemo, temveč pometamo pred svojim pragom. Imamo pravico in dolžnost, da se trudimo biti boljši kot smo v danem trenutku in to prav vsak dan. Da rastemo in se razvijamo. Ne glede na biološki spol, ne glede na družbeni spol, ne glede na družbene vloge in spolno identiteto. Pravico imamo ustvarjati, se izpopolnjevati in rasti. Dolžnost imamo spoštovati same sebe in drug drugega. In da se imamo radi. Sebe in ljudi okoli nas. Kajti čas … čas je bolj minljiv, kot si mislimo.