Naprej na vsebino

Drugi del trilogije »Kam s truplom?«

Povzetek iz prvega dela: Strinjali se boste, da je najbolj zavržno kaznivo dejanje zagotovo umor. Vendar so umori povsem različni – eni načrtovani in dodelani, drugi storjeni v hipu. In medtem ko gre pri teh, drugih, za trenutne odločitve, kjer storilec niti ne razmišlja kam s truplom in ga praviloma pusti kar na kraju zločina, so serijski morilci mnogo bolj prefinjeni, tako glede načrtovanja kot glede trupel. Ubijanje je umazan posel, še posebej, če ste serijski morilec in se trupla množijo in kopičijo. Vsak umor je namreč sestavljen iz dveh faz, zunanje, ki obsega neposredno dejanje umora in notranje, premišljene, ki sestoji iz skrivanja ali uničenja dokazov, predvsem pa se je treba čim bolj popolno in neopazno znebiti trupla. In v tem, zadnjem koraku, je storjenih največ napak, saj je bilo največ serijskih morilcev pri tem ujetih, ker se znebiti trupla ni lahka naloga. Skozi zgodovino so se nekateri serijski morilci pokazali kot zelo kreativni, vsaj kar se tega, kako se znebiti trupla, tiče. In če pustimo ob strani slovenskega »kurjača« Metoda TROBCA, ki je trupla umorjenih žensk skuril v krušni peči, pa spregledal, da vse kosti zaradi svoje sestave vendarle ne zgorijo v celoti, vsaj ne na običajni temperaturi v krušni peči, so nekateri serijski morilci po svetu imeli glede tega zelo bujno domišljijo in »izvirne« a zelo zavržne rešitve. Nekateri so trupla celo znali unovčiti in z njimi zaslužili nekaj denarja.

 Zhang Yanming, »Cannibal Monster«

V začetku maja 2012 je Ministrstvo za javno varnost LR Kitajske, po poročanju medijev, da je na tistem območju izginilo kar nekaj najstnikov, v provinco Yunnan poslalo skupino preiskovalcev. Preiskava je pokazala, da je domnevni serijski morilec Zhang Yanming leta 2008 začel napadati mladeniče, ki so hodili po cesti v bližini njegovega doma, vsi pa so kasneje izginili. Starše najstnikov je najprej skrbelo, da so njihove otroke ugrabili za suženjsko delo, vendar je bila njihova usoda še bolj srhljiva.

Dogajanje se je odkrilo, ko je Zhang eno od potencialnih žrtev domnevno s pasom okoli vratu skušal zvleči k sebi, a ga je spustil, ko je njegov krik na pomoč opozoril sosede in druge vaščane. Po vstopu v njegov dom so policisti poročali, da so odkrili večinoma posušene dele človeških trupel, pa tudi očesna zrkla, shranjena v steklenicah z alkoholom. Zhang je trupla razkosal, jih deloma po delih sežigal, nekatere dele zakopal, z deli trupel nahranil svoje pse, nekatere dele celo prodajal na lokalni tržnici v Kunmingu kot nojevo meso.

Zanimivo je, da je bil Yanming Zhang že leta 1979 obsojen za umor, a so ga v septembru leta 1997, po znižanju kazni, izpustili iz zapora. Tudi takrat je žrtev razkosal, obsojen pa je bil na 19 let zapora. Ob odpustu so mu dali nekaj zemlje v bližini vasi Nanmen, kjer se je zločin tudi zgodil.

»Niti ena oseba v vasi doslej ni dvomila o njem,« je za The Telegraph povedal Li Yudong, čigar 12-letni sin je bil med pogrešanimi. Res pa je, da se z nikomer od sosedov sploh ni pogovarjal. Prebivalci v vasi so izpovedali, da so včasih videli plastične vrečke, ki so visele pri njegovem domu, za katere se je včasih zdelo, da iz njih štrlijo kosti.

Obtožili so ga 17. umorov, obsojen je bil za njih 11, ki jih je tudi priznal. Med njegovim sojenjem se je poročalo, da se Zhang ni hotel opravičiti za nobenega od umorov in da ni pokazal nobenega obžalovanja. Obsojen je bil na smrt in usmrčen 10. januarja 2013.

Uradna tiskovna agencija Xinhua je še poročala, da je bilo posledično 12 policistov odpuščenih ali disciplinsko obravnavanih, potem, ko so povsem prezrli poročila o pogrešanih osebah, med njimi Da Qiming, vodja policije Jinningu in Zhao Huiyun, vodja policijske postaje Jincheng, ki sta bila oba razrešena s položaja.

Luis Alfredo Garavito Kubilos, “La Bestia”

V najstrožje čuvanem zaporu na tajni lokaciji v Kolumbiji živi zapornik Luis Alfredo Garavito Kubilos. Zaradi njegove varnosti je ločen od ostalih zapornikov, hrano in pijačo jemlje le od ljudi, ki jih pozna. Pazniki ga opisujejo kot sproščenega, pozitivnega in polnega spoštovanja. V zaporu se izobražuje, s ciljem, da postane politik in aktivist, ki se bori za zaščito zlorabljenih otrok. Na tem področju je pravi strokovnjak, saj je sam zlorabil in ubil vsaj 300 otrok. Preden je postal zapornik, ki ga pazniki sedaj hvalijo, je bil poznan kot La Bestia (Zver). V letih od 1992 do 1999 je zlorabil, posilil in mučil med 100 in 400 otrok, fantov, starih od 6 do 16 let. Na sodišču je priznal neverjetnih 138 umorov, medtem ko policija meni, da je številka bližja 400 in se trudi dokazati še preostale umore.

Garavito je rojen 25. januarja 1957, v pokrajini Genova v Kolumbiji, kot najstarejši od sedmih bratov. Oče naj bi ga fizično in psihično zlorabljal, v svojem zagovoru se je opisal kot žrtev spolnega nasilja v mladosti.

Kolumbija je od leta 1992 do leta 1999 bila polna otrok, ki so bili brez staršev in so živeli na ulici, kot posledica nekaj desetletij dolge državljanske vojne. Med svojimi morilskimi pohodi je bil Garavito zelo previden in je napadal samo otroke, fante, brez doma in sirote. Ko je našel odgovarjajočo žrtev, je otroka, praviloma fantka, s sladkarijami, denarjem ali obljubami o možni zaposlitvi in delu, zvabil izven mest in vasi. Pri tem se je predstavljal z lažnimi imeni in se oblačil kot duhovnik, farmar, starec ali ulični prodajalec. Ko je žrtev zvabil iz mesta ali vasi (deloval je v 54 mestih), sta odšla na dolgi sprehod, med katerim jo je izprašal o njenem zasebnem življenju, si pridobil njeno zaupanje, poskrbel, da je bila zaradi dolge hoje utrujena, ranljiva in neoprezna, nakar jo je napadel. Fante, ki so se upirali, je zvezal in dolgo mučil. Sledovi na truplih, ki jih je našla policija, dokazujejo številne poškodbe, ugrize, analno penetracijo, v mnogih primerih jim je odrezal spolne organe in jim jih stlačil v usta. Nekatera trupla so bila najdena obglavljena.

Šele pet let po prvih umorih je policija opazila, da otroci izginjajo. Konec leta 1997 so v grapi v Pereiri odkrili množično grobišče, ki je prvotno veljalo za posledico satanskega obreda, v katerem so odkrili posmrtne ostanke 25. otrok. V februarju 1998 so našli trupli dveh golih fantov, v bližini njiju pa še eno. Vsa tri trupla so imela zvezane roke in prerezan vrat, orodje, rezilo, je bilo najdeno v bližini. V bližini pa je bil najden tudi papir z na roke napisanim naslovom, za katerega se je izkazalo, da je naslov Garavitovega dolgoletnega dekleta. Ko so jo poiskali, Garavita ni bilo tam, dekle je policiji dovolila preiskavo bivališča in njegovih stvari. Kjer so našli fotografije fantov in dnevnik, v katerem je opisal svoje zločine, z oznakami, »registracijsko tabelo«, žrtev. Šele čez sedem dni so našli tudi Garavita, v bližnjem mestu, kjer je skušal posiliti nekega fanta, kar je preprečil neki brezdomec, policija pa ga je prijela, bilo je 22. aprila 1999.

Da gre za serijskega morilca in ne samo posiljevalca, se je hitro pokazalo. Na policiji se je zlomil in priznal umor in zlorabo 147. fantov, ki jih je pokopal v neoznačene grobove širom države. Policiji je celo narisal načrt, kje jih je zakopal. Na enem od grobišč so našli tudi očala, ki so pripadala Garavitu, saj ima posebno dioptrijo. Obtožen je bil za 172 umorov. Ne glede na to je bil obsojen »le« za 138 umorov, drugi se domnevno še vedno preiskujejo. Kolumbija je čudna dežela, v kateri je najvišja zaporna kazen, zagrožena za umor 13 let zapora. Doživljenjske ali smrtne kazni kolumbijski kazenski zakonik ne pozna. Tako bi bil, teoretično, lahko obsojen na 1.853 let zapora, vendar ta isti kazenski zakonik predvideva tudi, da tisti, ki zlorablja otroke, mora biti v zaporu najmanj 60 let. Ampak, ker je sodeloval v postopku, ker je dejanja priznal in policiji pokazal grobove, kjer so bila najdena trupla, mu je z omilitvami bila izrečena zaporna kazen – 22. let. Tako bo eden največjih morilcev sveta, ki bi lahko zlorabil in umoril celo do 400 otrok, leta 2021 postal svoboden človek. Neverjetno.

John Reginald Halliday Christie, »Necrophile of Halifax«

Britanski serijski morilec John Christie je v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja umoril najmanj šest žensk, vključno s svojo ženo, preden so ga leta 1953 aretirali in obesili. Leta 1938 se je z ženo Ethel preselil v Hišo 10 v Rillington Placeu v zahodnem Londonu. Desetletje pozneje se je njegov družinski dom spremenil v hišo groze, potem ko je v stenah hiše, za tapetami in v skriti omari ter na vrtu, skril trupla svojih žrtev, ki jih je zadavil.

Na vrtu je zakopal prvi dve žrtvi, 21-letno Ruth Furst in 32-letno Muriel Idi. Sledila je njegova soseda, 20-letna Beryl Evans, katere truplo je vrgel v kanalizacijo, njen oče je bil obtožen tega umora in spoznan za krivega ter obešen leta 1950. Šele leta 2000 je Višje sodišče popravilo to sodno zmoto. Ker ni imel dovolj prostora na vrtu, je začel skrivati trupla v stenah svoje kuhinje. Tam so pozneje odkrili 25-letno Rito Nelson, 26-letno Kathleen Maloney in 26-letno Hektrino McLennan. Smrad gnilih teles, skritih v stenah, je sčasoma postal tako neznosen, da je hišo zapustil. Ko so novi stanovalci popravili in prenovili kuhinjo, so odkrili vir groznega smradu,  poleg tega so v dnevni sobi, pod talnimi ploščami, našli še telo njegove žene Ethel Christie.

John Christie se je rodil v Northowramu, kot šesti v družini sedmih otrok. Christie je imel težaven odnos s svojim očetom, strogim in nekomunikativnim moškim, ki ni izkazoval nobenih čustev do svojih otrok in jih je kaznoval za trivialna kazniva dejanja. Tudi njegova mati in starejše sestre so ga izmenično šibale in ustrahovale. Vse življenje je imel težavo z impotenco, njegovi prvi poskusi seksa so bili neuspešni, zato so ga v mladosti označevali z »Reggie-No-Dick« in »Can’t-Do-It-Christie«. Kljub temu je obdukcijsko poročilo, narejeno potem, ko so ga obesili, potrdilo, da so bile njegove genitalije fizično normalne. Težave pri seksu so mu ostale vse življenje in normalno je lahko občeval samo s prostitutkami.

Christieja, ki je sprva postal poštar, so zaradi kraje poštnih nalogov poslali v zapor za tri mesece, dve leti pozneje so ga obsodili na pogojno kazen zaradi nasilnega vedenja. Z 29. leti je bil spet v zaporu zaradi tatvin, tam je preživel devet mesecev. Potem se je spečal z neko prostitutko, bil obsojen še na šest mesecev zapora za napad nanjo. Osumljen je bil tudi drugih napadov na ženske, vendar obtožb niso vložili. Sledila je naslednja obsodba za tatvino avtomobilov, po tej prestani kazni je redno obiskoval prostitutke, da bi se razbremenil svojih nasilnih spolnih izzivov, ki so že tedaj vključevali tudi elemente nekrofilije, kar se je stopnjevalo v naslednjem desetletju.

Vse svoje žrtve, večinoma prostitutke, je zadavil, nekatere je pred tem omamil s kuhinjskim plinom in potem posilil. Svojo ženo kot tretjo žrtev, je zadavil, spečo v postelji.

Ko je Christie spraznil stanovanje, je novi najemnik ob prenovi prostorov odkril skrito omaro in trupla ter nemudoma obvestil policijo. Sprožena je bila temeljita preiskava, ki je razkrila ne le tri trupla v kuhinjski omari, temveč tudi Ethelino truplo pod talnimi ploščami in še dve trupli na vrtu. Začel se je lov na Christieja, prijeli so ga deset dni pozneje, 31. marca 1953, saj mu je zmanjkalo denarja. O štirih umorih je podal prostovoljno izjavo, vendar je imel pojasnila za vse. Ženo je ubil iz usmiljenja, ko jo je zadavil; in tri prostitutke so bile agresivne do njega in so ga izkoristile, zaradi česar se je le branil. Ko so ga soočili z dokazi o truplih na vrtu, je priznal tudi ta dva umora, pa tudi umor Beryl Evans, ki ga je tudi označil za umor iz usmiljenja.

Njegovo sojenje na Old Baileyju se je začelo 22. junija 1953, sodili pa so mu najprej samo zaradi obtožbe umora njegove žene. Christiejev zagovornik se je odločil, da bo obrambo gradil na neprištevnosti obtoženega, ki da se zato ne bo izrekel o krivdi. Tožilstvo je ugovarjalo, da njegovo prikrivanje kaznivega dejanja kaže na popolno prištevnost in razumevanje kaznivosti in prepovedanosti njegovega ravnanja. Sojenje je trajalo le štiri dni, porota pa je o njegovi krivdi razpravljala le uro in 20 minut. Christie je bil obsojen na smrt in bil obešen nekaj več kot dva tedna kasneje v zaporu Pentonville v Londonu, 15. julija 1953.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice