Naprej na vsebino

Najpogostejše napake pri bogoslužju

Bogoslužje svete maše je zakramentalno dejanje, kjer se človek v polnosti združuje z Bogom. Ne gre samo za življenje z Bogom, ampak za življenje v Bogu. Pri zakramentu je bistveno, da človek svobodno privoli, da Bog vstopi v njegovo življenje. Vrhunec zakramentov je evharistija ali sveta maša, kjer človek svobodno sprejme Boga, njegovo besedo in njegovo učlovečeno in hkrati poveličano telo, pod podobo kruha in vina.

Razumsko spoznanje še ne pomeni spoznanje v Svetem Duhu

Bogoslužno dejanje svete maše je najsvetejše opravilo, zato zasluži vso človeško pozornost. Ker je sveta maša vrhunec krščanskega življenja, je prav, da njen pomen vedno znova osvetljujemo. Kristjani, ki tedensko ali celo vsakodnevno obiskujemo mašno daritev, sicer menimo, da na prvi pogled poznamo vse v zvezi z mašo, vendar razumsko poznanje še ne pomeni, da nas pri sveti maši dejansko razsvetljuje tudi moč Svetega Duha.

Samo v Svetem Duhu je namreč možno doumeti Božjo voljo in Božja dejanja v našem življenju. Ker tudi pri kristjanih zaradi njihove trdosrčnosti Sveti Duh ne more v polnosti delovati, se dogaja, da tudi bogoslužje ne jemljejo dovolj resno, predvsem pa ne razumejo dovolj njegove globine. Zato se tudi pri kristjanih dogajajo napake pri bogoslužju, ki pa niso zgolj tehnične napake, ampak predvsem posledica »napake neurejenosti srca«.

V zvezi s tem se bomo dotaknili samega bistva mašne daritve in njenih posameznih delov. Napak pri bogoslužju je kar precej, omenili bomo nekatere najpogostejše.

Foto: Pixabay

Vsebina mašne daritve je odvisna od vsebine naših darov

V prvi vrsti se je potrebno vprašati, kaj pravzaprav želimo s sveto mašo doseči? Največja težava je v tem, da človek jemlje sveto mašo in posledično tudi vse, kar se tiče njegovega življenja, kot samo po sebi umevno. Nekdo lahko vsak dan, teden za tednom, leto za letom hodi sicer redno k maši, vendar se ob tem nikoli ne vpraša, kakšen dogodek je sploh sveta maša.

Vsesplošno mišljenje kristjanov je, da je bistvo mašne daritve v tem, da kruh in vino postaneta Kristusovo telo in kri. To je sicer res, ni pa njeno bistvo. Bistveno je vprašanje, kakšen je človekov odgovor na daritev Boga človeku, v okviru mašne daritve? Poleg tega mašna daritev ni daritev, ki bi bila izključno stvar Boga, ampak je predvsem stvar pripravljenosti človeka za daritev lastnega življenja.

Vse, kar spremlja naše življenje, uspehi, neuspehi, ljudje, ki so del našega življenja, celo naš greh, vse to je dar, ki ga polagamo na daritveni oltar v okviru mašne daritve. Vse to pa v moči Svetega Duha, po duhovnikovih rokah, postane Kristusov telo in kri.

Bogoslužje se začne, ko se odpravimo od doma

Maša je v prvi vrsti pot k Očetu. Ta pot se ne začne z znamenjem križa na začetku, ampak takrat, ko se odločimo, da bomo šli k maši, kar pa se začne že zjutraj v postelji. S tem se lahko začne naša priprava srca na mašno daritev. Če namreč začnemo z mašo šele z znamenjem križa, bo že šlo mimo nas pol mašnega obreda preden se bomo sploh zavedali, da smo pri maši.

Pot skozi mašno daritev poteka preko dveh velikih etap: besednega in evharističnega bogoslužja. Pri besednem bogoslužju odpremo srce za besedo, ki je zapisana v Svetem pismu, pri evharističnem bogoslužju pa odpremo srce za Boga, ki je med nami po Svetem Duhu telesno navzoč in delujoč.

Besedno in evharistično bogoslužja sta si enakovredna

Napaka, ki se pojavlja v zvezi z obema deloma bogoslužja je v tem, da mislimo, da je evharistično bogoslužje pomembnejše od besednega. To ni res, ker gre pri obeh delih za podobo dveh gorišč v elipsi. Tudi v elipsi ni enega pomembnejšega gorišča, ampak sta oba enakovredna.

Če jemljemo sveto mašo kot pot, je besedno bogoslužje ena od etap na poti k evharističnemu bogoslužju, končna pot pa nas pripelje v Očetov objem, kar izrazimo z molitvijo Oče naš, po koncu evharistične molitve. Pot ni sestavljena in pomembnih in manj pomembnih korakov, ampak iz vseh korakov. Še posebej je pri tem pomemben prvi korak, saj gre za udejanjenje naše odločitve, da se podamo na pot.

Pristnost klopi v cerkvi lahko bogoslužje napravi statično

Ker je bogoslužje svete maše pot, je ena izmed napak ta, da imamo v cerkvi klopi. Na ta način jemljemo bogoslužje na način gledališke predstave, kjer pričakujemo, da bodo akterji v prednjem delu cerkve, na čelu z duhovnikom, kar najbolje »odigrali predstavo«. Na ta način se je v nas usidralo napačno mišljenje, da je »kvaliteta« maše odvisna od duhovnika in njegovih pomočnikov, namesto, da bi se vsi skupaj, kot občestvo, odpravili na pot k Očetu.

Foto: Pixabay

Pravoslavne cerkve klopi ne poznajo, ampak imajo pomožne sedeže za tiste, ki v resnici težko stojijo. V Katoliški cerkvi smo se navadili na klopi, zato svete maše ne jemljemo kot pot, ampak kot statičen dogodek, kjer pričakujemo, da bomo od nekoga nekaj dobili. Takšen način mišljenja prenašamo tudi v življenje, kjer mislimo, da nam mora nekaj dati mož, žena, brat, sestra, delodajalec, delojemalec, Cerkev, država, ipd.

Pri bogoslužnih držah je slovenska Cerkev nekaj posebnega

Po navodilih, ki jih daje Cerkev je predvideno, da se večji del maše stoji, sedi se samo med berili in po obhajilu, pred molitvijo po obhajilu (Splošna ureditev rimskega misala, Družina 2002, 42–44). Zanimivo je, da je tudi pri pojmovanju posameznih drž, slovenska Cerkev nekaj posebnega, saj ima v praksi te stvari neurejene. Kjerkoli v naši soseščini, imajo v cerkvi enotne drže, v skladu s cerkvenimi navodili.

Ne samo, da v različnih župnijah prakticirajo različne drže, različne drže so že lahko v eni župniji, kjer je več duhovnikov. Ljudje so npr. navajeni pri župniku več sedeti, pri kaplanu pa ne. Najbolj tragično je to, da se ljudem sploh ne pojasni, kdaj in zakaj je potrebno stati, oz. sedeti.

Kdor sedi, ne more priti na cilj

Bistvena slovenska posebnost je, da ljudje po spremenjenju, ko se kruh in vino spremenita v Kristusovo telo in kri usedejo. To je tako kot bi se sredi poti usedli in bi kljub temu pričakovali, da bomo prišli na cilj.

Po spremenjenju darov smo namreč v Kristusovem telesu navzoči združeni s svetimi in s tistimi, ki se še očiščujejo v vicah ter vsi skupaj potujemo proti obličju nebeškega Očeta. Iz samih fizičnih zakonitosti lahko sklepamo, da v sedečem položaju še nihče ni nikamor prišel.

Navodila za bogoslužje narekujejo, da je stojimo od »molite bratje in sestre« na začetku evharistične molitve, do konca obhajila. Vmes se med posvetitvijo darov priporoča tudi klečanje. Nikjer ni predvideno sedenje. Kot je bilo rečeno, sedenje je dopustno za tiste, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo dlje stati, za vse ostale to opravičilo ne velja.

Z molitvijo Oče naš Bogu izrazimo zahvalo, da smo prispeli v njegov objem

Napaka, ki se pojavlja pri bogoslužju je tudi ta, da se v ljudeh ustvarja mišljenje, da je mašna daritev namenjena samo določenemu pokojniku ali drugemu namenu, ki je izpostavljen v okviru mašne daritve. Edina izjema je lahko pogrebna maša, kjer se posebej poudari pokojnikovo ime, vendar tudi tam maša vključuje vse žive in pokojne. To, da se med mašno daritvijo omenja pokojnika med »običajnimi« mašami, je bolj finančnega kot pa liturgičnega pomena. V primeru, da duhovnik ne omeni pokojnika namreč tvega, da sorodniki ne bodo več darovali za mašo.

V zvezi s tem se tudi pojavlja napaka, ki jo duhovniki večkrat ponavljajo pri uvodu v molitev Oče naš. Namesto povabila k molitvi, v uvodu povabijo k molitvi za določen namen, npr. za rajne. Molitev Oče naš ni molitev za določen molitveni namen, ampak molitev, v kateri izrazimo nebeškemu Očetu zahvalo in veselje, da smo po poti mašne daritve dospeli v njegov objem.

Spoved in obhajilo sta nepogrešljivo povezana

Naslednja napaka je v prejemanju obhajila. Prejemanje obhajila lahko gledamo pod več vidiki, najbolj pa pod vidikom pripravljenosti srca in pod vidikom spoštljivega prejemanja.

Še pred nekaj leti ljudje niso pogosto pristopali k obhajilu, ampak samo za večje praznike, ker so imeli privzgojen čut za čistost srca. Kristjan si redno očiščuje srce pri zakramentu spovedi. Včasih so k spovedi pristopali bolj pogosto, manj pogosto k obhajilu, danes pa manj pristopajo k spovedi in bolj pogosto k obhajilu.

Idealno bi sicer bilo, če bi vsi ljudje pristopali k obhajilu, vendar zaradi človeških slabosti to praktično ni mogoče. Vsi vemo, da nam, še tako okusna hrana, lahko škodi, če si prej dobro ne umijemo rok. Analogno je tako z obhajilom. Če si prej dobro ne očistimo srca, nam lahko tudi Božja hrana škodi. V takšnem primeru je bolje, da k obhajilu ne pristopimo in ob prvi priliki pristopimo k spovedi. Pri tem je potrebno poudariti, da spoved opravimo kvalitetno in ne na otročji način.

Posvetiti toliko hostij, kolikor ljudi pristopi k obhajilu

Naslednja napaka je, da duhovnik ne posveti toliko hostij, kolikor ljudi bo pristopilo k obhajilu. Pri maši navadno posveti veliko hostijo zase, ljudi pa obhaja z že posvečenimi hostijami iz tabernaklja. Te hostije so bile posvečene pri kakšni od prejšnjih maš.

To je podobno kot bi bili povabljeni na večerjo, gostitelj bi sicer zase pripravil svežo jed, nam pa bi ponudil nekaj iz hladilnika. Nasitili bi se sicer vsi, ne bi pa skupaj jedli sveže pripravljene jedi. Marsikje v tujini imajo za to pripravljeno posodo z neposvečenimi hostijami pri vhodu cerkev, kjer jih ljudje, ki nameravajo iti k obhajilu, s pinceto prestavijo v drugo posodo. Tako duhovnik posveti ravno toliko hostij, kolikor jih je potrebno za obhajilo vernikov.

Po zaužitju hostije, ni nikogar zunaj nas, ki bi bil svetejši od Najsvetejšega

Tipična napaka, na katero duhovniki skoraj ne opozarjajo je, da po tem, ko verniki zaužijejo Kristusovo telo, preden se vrnejo v klop, poklekajo pred tabernakelj. To ni izraz pobožnosti, ampak izraz nevere. Če imajo v sebi samega Boga, potem ni potrebno več pred nikomer poklekati, saj je Najsvetejše v njih samih. Nikjer zunaj njih ni Bog večji, kot pa v njih samih.

Foto: Pixabay

Ko stopimo čez cerkveni prag, pozabimo, kje smo bili

Zadnja napaka, ki jo omenjamo je, da verniki takoj po končanem bogoslužju pozabljamo, da smo bili pri sveti maši deležni življenja v Božjem kraljestvu. Izraz Božjega kraljestva je sam Bog, ki živi v nas. Duhovnik nas ob koncu maše blagoslovi z besedami »pojdite v miru«. Ta besedna zveza nadomešča bolj točen latinski izraz »Ite, misa est«, kar pomeni, »Pojdite poslani ste«. Okrepljeni z Božjim življenjem v nas, smo poslani, da tudi v vsakdanjem življenju živimo okrepljeni z Božjo močjo.

Tipična napaka je v tem, da ko že prestopimo cerkveni prag, pozabimo na najsvetejšo daritev s tem, ko začnemo udrihati čez politike, sosede in se na splošno pritoževati čez življenje. Na ta način Božje življenje v nas ni prepoznavno, ampak se obnašamo v duhu tega sveta.

Napaka, ki je posledica, ločitve Božjega in vsakdanjega življenja, je pravzaprav napaka, ki nas kristjane predstavlja kot dvojna, celo shizofrena bitja. Morda nas lahko to razmišljanje spodbudi, da bi začeli jemati bogoslužje resno in, da bi na ta način začeli jemati resno tudi vsakdanje življenje. Na ta način še obstaja možnost, da bo kdo v naš še razpoznal Boga in, da se bo zato začel zanj tudi zanimati.  

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice