Naprej na vsebino

Svetovni dan poezije

Kakor se za najbolj poetični dan v letu spodobi, je bil 21. marec, ko se zima prevesi v pomlad, izbran za svetovni dan poezije. Z njegovim vsakoletnim obeleževanjem svet praznuje eno najvišjih oblik kulturnega in lingvističnega izraza ter identitete. Poezija, ki se je v zgodovini pojavljala v vseh razvijajočih se kulturah in na vseh kontinentih, priča o naši podobnosti v težnji po umetniškem izražanju, ter o skupnih vrednotah, ki jih izžareva poezija najrazličnejših avtorjev.

Praznujemo ga že od leta 1999, ko ga je UNESCO na 30. generalni konferenci v Parizu prvič razglasil za enega od svetovnih dni z namenom spodbujanja branja, ustvarjanja, objavljanja poezije in učenja o njej. Drugi nameni svetovnega dne poezije so ohranjanje jezikovne raznolikosti in povečanju možnosti in priložnosti za poete, ki pišejo v izumirajočih jezikih. Na svetovni dan poezije povsod po svetu slavimo poete, majhne in velike, prirejamo razna branja poezije, spodbujamo zbliževanje poezije z drugimi umetniškimi oblikami ter stremimo k povečanju opazljivosti poezije v medijih.

Preden je bil 21. marec določen za praznovanje svetovnega dne poezije, je bilo pesništvo v splošnem slavljeno oktobra, v drugi polovici 20. stoletja pa so ga običajno praznovali 15. oktobra, na rojstni dan rimskega epika Vergilija, ki ga največ ljudi pozna po njegovi Eneidi. V 41 državah po svetu še zmeraj praznujejo svetovni dan poezije enkrat oktobra. Ponekod po svetu pesništvo slavijo na večje; na primer v Združenih državah Amerike in v Kanadi ves april velja za nacionalni mesec poezije.

Slovenija je v tujini poznana po mnogih posebnostih, a slovenski poeti so prav gotovo ena naših najpoglavitnejših prepoznavnosti. Med tujimi turisti, ki jih pot zanese v Slovenijo, gotovo ne odidejo iz nje, ne da bi izvedeli o velikem Francetu Prešernu, obiskali njegov kip in postali pod balkonom Julije Primic, ki jo je prav Prešernova poezija naredila za najslavnejšo slovensko muzo. Drugi slovenski poeti, ki so s svojimi umetniškimi deli zaznamovali slovensko poezijo, so gotovo tudi Josip Murn Aleksandrov, Gregor Strniša, Janez Menart, Ivan Minatti, Srečko Kosovel, Alojz Gradnik, Ciril Zlobec, Tone Pavček, Svetlana Makarovič, Kajetan Kovič, Dane Zajc, Valentin Vodnik, Anton Aškerc, Boris A. Novak, Tomaž Šalamun, Oton Župančič, Simon Gregorčič, Dragotin Kette, Feri Lainšček in mnogi drugi, ki jim prav gotovo delamo krivico, ko jih ne omenimo ob drugih velikih imenih slovenskega pesništva.

Vsa ta imena kažejo na velik nekdanji in današnji interes za pesniško dejavnost v Sloveniji. Leta 2017 je SURS objavil, da je leta 1972 na slovenskih tleh izšlo 78 naslovov pesniških del, leta 1991 jih je izšlo 104, čez 200 pesniških del je prvič izšlo leta 1999, več kot 300 pa po podatkih NUK-a v letih 2009, 2010 in 2011. Med letoma 2012 in 2015 je to število padlo pod 300 objavljenih naslovov knjig poezije letno.

Mnogi pesnijo, da bi bile njihove pesmi slišane, drugi spet pesnijo sami zase. Ker je svetovni dan poezije namenjen podpiranju pesnikov, se spodobi kupiti kakšno zbirko poezije priljubljenega pesnika, slovenskega ali tujega, in tako podpreti slovensko in tuje pesništvo. Na tak način tudi odpiramo vrata v svet pesmim neuveljavljenim pesnikom, saj povpraševanje po poeziji ustvarja večjo možnost za objavo novih pesniških zbirk v bodočnosti. Svetovni dan poezije lahko obeležimo tudi na drugačne načine; lahko zgolj beremo priljubljeno poezijo ali jo predstavimo našim bližnjim, stremimo k ustvarjanju interesa za tovrstno umetnost, debatiramo o pesniških delih, se udeležimo kulturnih dogodkov ali kaj napišemo sami in svojo poezijo po lastni želji predstavimo tujim očem.

Žal je bila letošnja osrednja prireditev v okviru svetovnega dne poezije zaradi koronavirusa, ki bi sprva naj potekala 21. marca na šestih različnih lokacijah v Ljubljani, prestavljena na 23. maj. Gre za branje, poslušanje in deljenje lastne poezije na več javnih lokacijah, na katerem lahko s prijavo nastopi vsak, ki si tega želi.

Za konec naj poeta v vas nagovori še France Prešeren s pesmijo Pevcu.

Kdo zná

noč tèmno razjásnit’, ki tare duhá!

Kod vé

kragulja odgnati, ki kljuje srcé

od zore do mraka, od mraka do dne!

Kdo učí

izbrisat ‘z spomina nekdanje dni,

brezup prihodnjih oduzét spred oči,

praznôti ubežáti, ki zdánje morí!

Kakó

bit óčeš poet in ti pretežkó

je v prsih nosít al pekel, al nebo!

Stanú

se svojega spomni, trpi brez miru!

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice