Naprej na vsebino

Misli Ivanke Lavrin ob materinskem dnevu iz leta 1946

Rojstni dnevi, dan žena, materinski dan,… marec je v naši družini resnično »ženski« mesec. Vsako leto, v tem času, še posebej mislim na svojo mamo. Zanjo je bil materinski dan nekaj posebnega,… nekaj s pridihom svetosti. Ko iz svoje skrinje jemljem njen rjavi zvezek, mi misli poletijo k njej »tja gor«. V zvezku je z izredno lepo pisavo napisanih nekaj njenih zapisov – razmišljanj. Tolikokrat sem jih že prebrala, vendar me vedno znova zadenejo – presunejo tja v dno duše. Kar nekaj let sem oklevala. Naj ostanejo v skrinji samo zame. Ne, ne…. moram jih deliti z vami. Ob njenem razmišljanju, davnega leta 1946, pa razmislimo kaj nam danes pomeni družina, kaj nam pomeni materinstvo in kaj nam pomeni domovina.

Damijana Jelševar

PS: Slovenec je bil njen časopis. Kar zajeten kupček smo jih imeli v knjižni omari doma. Po toliko letih je Slovenc spet začel izhajati in ponosna sem na to, da bo v njem tudi  zapis Ivanke Lavrin – moje mame.

25. marec 1946

Na današnji dan, ko se spominjamo Čemšeničani še prav posebno svojih velikih žrtev – naših narodnih mučenikov, nam ob pogledu na njih, slike ožive spomine na dni, ko so ti še živeli med nami. Spominjamo se časov, ko je v naših domovih še vladalo veselje in je prešeren smeh odmeval ob zimskih večerih iz naših hiš. Ob pomladnih nočeh pa je vriskajoča pesem o sreči prekipevajoče mladosti, oživila snivajoče vasi pod Čemšeniško planino.

Matere! Ko gledate danes te slike svojih sinov, Vam srca ponovno zakrvave v veliki bolečini – spomnite se večerov, ko so se okrog Vas zbirali Vaši sinovi. Ob pogledu na njihove zdrave obraze ste pozabile na vse skrbi in bolečine, ki ste jih zanje prestale še v njihovi mladosti. Ponosne ste bile, da boste slovenskemu narodu podarile novih moči – zavednih slovenskih mož.

Toda usoda je hotela drugače. Zemlje pohlepni nemški okupator je tudi Vam razdrl družinsko srečo. Tisočerim slovenskim sinovom je bilo v raznih zaporih in koncentracijskih taboriščih na mučeniški način odvzeto njihovo naivno mladostno življenje. Okupatorju pa to še ni zadostovalo. Pričel je na prisilni način odvajati Vaše sinove še v svojo vojsko.

Slovenska mati! Mislim, da je bilo takrat tvoje trpljenje največje. Morala si žrtvovati lastno kri za tujca. Tujca, ki se je rogal Tvojim bolečinam. Vedel je kako močna je ljubezen Tvojih sinov in vedel je, da bi raje dvakrat žrtvovali svoja življenja, kot pa onesrečili svoje domače. Odhajali so – s krvavečimi srci – vrnili pa se niso…..

Na klic NOV so ponovno odhajali možje in fantje. Takrat z velikim upanjem v srcih. Misleč, da je že blizu dan osvobajanja. Toda okupator je udaril z zadnjo močjo še huje. Moril in požigal je s podvojeno silo.

Žene in matere! Takrat so se Vaše moči podvojile in potrojile. Ostale ste brez krepkih moči doma. Klicalo Vas je delo doma in na polju. Vaši domovi o bili vsak dan v nevarnosti pred požigom. Ve same veste najbolj, koliko ste morale potrpeti v tistih najtežjih dneh. In poleg vseh ogromnih naporov, ki jih je zahtevala od vas ohranitev lastnega doma, Vas je iz dneva v dan bolj težila skrb za Vaše drage. Kolikokrat je katera izmed Vas odrezala neznanemu partizanu večji kos kruha, v misli, da se bo mogoče tam, preko gora, našla druga mati, ki ga bo z enako mislijo v srcu odrezala tudi tvojemu.  – Toda tovariši, ki so se vračali, so prinašali žalostna poročila – čas svobode je zahteval še poslednjih žrtev.

Mati! Kdo bi mogel opisati Tvojo bolest, ko si takrat z bridko bojaznijo v srcu pričakovala  svojega sina zaman. Žena! Kdo bi te mogel potolažiti, ko ti je prišel kdo od tovarišev sporočit, da tvojega moža ne bo več nazaj???? Ostale ste same – z malimi ali napol odraslimi otroki.  In marsikatera od Vas matere, ni žrtvovala le enega sina, temveč dva ali celo več … Čas vojnih grozot je naredil iz Vas mučenice.   Za njimi, ki so položili svoja življenja v cvetu najlepših let na oltar domovine, ste ve največ žrtvovale.

Požgani domovi se bodo obnovili. Opustošena polja bodo znova ozelenela. Čas bo polagoma celil rane. Toda vrzeli, ki jih je v naših družinah povzročila pretekla vojna, ne bo izpopolnil nikdo….!

Nikdo Vam ne more povrniti njih, ki smo jih izgubili za vedno. – Njihove žrtve nam bodo kot žive plamenice svetile v našem življenju. Njihova ljubezen do nas, nas bo spremljala do srečnega snidenja z njimi – tam gori ….

1
Komentarji

avatar
1 Comment threads
0 Thread replies
0 Followers
 
Most reacted comment
Hottest comment thread
1 Comment authors
Stanislava Recent comment authors
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o
Stanislava
Guest

Kako presunljivo, realistično in čustveno zapisano. Besede, ki nikoli ne izgubijo vrednosti.
V marsičemu velja tudi danes.

Prijava na e-novice