»Problem mednarodne varnosti dobiva nove razsežnosti«
Koronavirus je postal problem na vseh področjih, tokrat smo za mnenje povprašali prof. dr. Ernesta Petriča,profesorja mednarodnega prava, diplomata, bivšega ustavnega sodnika in predsednika Ustavnega sodišča, trenutno svetovalec predsednika republike. Zaradi njegovega velikega mednarodnega ugleda je bil ponovno izvoljen v Komisijo OZN za mednarodno pravo v Ženevi.
V intervjuju smo se dotaknili tako občutljivih vprašanj, kot je razglasitev »izrednih razmer« zaradi pandemije, kot tudi mednarodno-pravnih, geopolitičnih in drugih vprašanj, še posebej z vidika varovanja človekovih pravic.
Po razglasitvi pandemije novega koronavirusa, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) razglasila 11. marca letos, so številne najbolj ogrožene države (nekatere pa že pred tem) uvedle številne stroge ukrepe – od razglasitve, da je celotna država »v karanteni«, do zaprtja letališč, ukinitve mednarodnih železniških, avtobusnih in ladijskih potniških linij, do drugih ukrepov, ki so zelo omejili socialne stike med ljudmi.
Kako kot strokovnjak za mednarodno pravo, še posebej z vidika varovanja človekovih pravic, ocenjujete novo nastalo situacijo?
Je že bila kdaj v vaši dolgoletni karieri diplomata, profesorja mednarodnega prava in eksperta za človekove pravice situacija, da je tako rekoč milijarda ljudi v različnih oblikah karantene?
Res je, številne države so razglasile stroge, omejevalne ukrepe. Nekatere na zahodu, članice EU, so razglasile na različne načine tudi formalno »izredne razmere«. To se mi zdi smotrno, saj razmere že dejansko so »izredne«, nekje bolj, nekje manj, to seveda oceni vsaka država sama. Ne delujejo niti sodišča, omejeno je gibanje, posebni ukrepi so v različnih dejavnostih, nekatere, npr. del prometa, ne delujejo. V izrednih razmerah je potrebno »krizno odločanje«, čigar značilnost je, da so ukrepi hitri, odločni, pravočasni – saj so nujni. V kriznih razmerah je bolje sprejeti celo kak ukrep več, kot premalo, in bolje prej, kot prepozno.
Bistvo kriznih razmer je, to izhaja tudi iz naše ustave, da gre za razmere oziroma stanje na območju celotne države, ki neposredno in močno ogrožajo varnost, javni red, zdravje in življenje ljudi, njihove temeljne pravice, pri čemer je nedvomno najbolj temeljna prav pravica do življenja. V takem položaju so dopustni, seveda po ustreznih postopkih in z ustrezno utemeljitvijo zlasti njihove primernosti in nujnosti, tudi posebni ukrepi in omejitve. Utemeljenost nujnosti, ki opravičuje, da so izjemni ukrepi dopustni, mora biti podana z vidika učinkovitosti ukrepov in njihove sorazmernosti, predvsem, da bi milejši ukrepi bili neučinkoviti. Izjemni ukrepi torej ne smejo biti arbitrarni ali celo diskriminatorni, pač pa utemeljeni in sprejeti skladno z ustavo in zakoni. To pomeni, da morajo biti tudi transparentni, nikakor ne tajni, pač pa objavljeni. O njih naj bi bila obveščena tudi ustavno sodišče in, če bi šlo za omejitev človekovih pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, tudi generalni sekretar Sveta Evrope.
Določbe o Izjemnih razmerah in o ukrepih v takih razmerah, tudi možnost omejitve ustavnih človekovih pravic, in o možnih poenostavitvah postopkov sprejemanja ukrepov, tudi zakonov, vključujejo tako rekoč vse ustavne demokratične ureditve, tudi naša. Osebno menim, da je z vidika prav nujnosti in učinkovitosti ukrepanja pa tudi transparentnosti še najbolje, da država razglasi izredne razmere ustavno skladno s posebnim aktom, v našem primeru lahko tudi z odlokom ali pa zakonom, ki ju na predlog vlade po skrajšanem postopku sprejme Državni zbor. V tem aktu je lahko določeno, na katerih področjih življenja in delovanja in katere omejitve in kdaj so dopustne. Ker je v izrednih razmerah potrebno ukrepati hitro in učinkovito je problematično zahtevati za vsak ukrep posebej vnaprejšnje dolgotrajne postopke ali je ukrep oziroma predpis dopusten, ali ni morda celo neustaven.
Torej: razmere so izredne, nevarne, takih razmer razen vojn tja od konca svetovne vojne ni bilo. V teh izrednih razmerah so nujni izjemni ukrepi, tudi omejitve človekovih pravic in k temu se zatekajo vse države. In ker gre na vse zadnje za človekovo pravico do življenja in kadar je ta ogrožena in je za njeno varstvo potrebno omejiti druge človekove pravice, ni dvoma, da prevlada pravica do življenja.
Ker je epidemiološka stroka zelo enotno ugotovila, da imajo oblasti na voljo samo en resnično delujoči ukrep – socialno izolacijo, ki predpostavlja popolno ustavitev potovanj med državami, so se številni posamezniki znašli v zapletenih situacijah: pretekli so jim vizumi in zdravstvena zavarovanja, domov pa ne morejo več, ker so ukinjene letalske povezave ali pa nepredušno zaprte meje. Je z vidika človekovih pravic in načel mednarodnega prava dopustno, da nekatere države, zadnja na primer Srbija, svoje državljane v tujini pozivajo, naj se ne vračajo v Srbijo? Kdo bo kril njihove stroške bivanja v tuji državi ali pa stroške morebitnih zdravstvenih storitev, če bodo v tej tuji državi zboleli?
Posamezniki so se res znašli v velikih težavah, zlasti mnogi doma, ker delajo na zahtevnih položajih, doma pa imajo otroke, mnogi garajo noč in dan in tvegajo okužbo z virusom. Neizmerna hvaležnost jim gre! Vsi se soočamo s težavami v teh posebnih razmerah, od šolskih otrok do upokojencev.
Nekateri so se znašli v težavah v tujini, zlasti zaradi zapiranja meja, nekateri pa tudi, ker niso resno jemali opozoril naj v danih razmerah ne potujejo. Po mednarodnem pravu so seveda države dolžne svoje državljane sprejeti in jim tudi nuditi pomoč. Državljani pa so dolžni spoštovati navodila države, zlasti v izrednih razmerah, tudi to sem dolžan povedati. Če prav vem, je Srbija svojim državljanom le svetovala naj ostanejo, kjer so, ni jim prepovedala vrnitve, kar bi bilo v nasprotju z mednarodnim pravom. To bi bilo v bistvu isto, kot če bi izgnala lastne državljane, česar po mednarodnem pravu ne sme. Države so dolžne svoje državljane ščititi in jim pomagati. To izhaja iz državljanstva, ki je pravna vez med državo in njenimi državljani.
Kako daleč pa bo šla pomoč države, je stvar njene presoje in seveda tudi možnosti. Naša diplomacija je v sedanji situaciji močno angažirana, njene zlasti kadrovske možnosti pa zelo skromne. Nekdo, ki je v kako eksotično deželo, kjer niti nimamo konzularnega predstavništva, kaj šele ambasade, šel na potovanje, še zlasti pa po opozorilih zunanjega ministrstva glede potovanj v sedanjih razmerah, težko zahteva in pričakuje, da mu bo država pokrila kake stroške, zagotovila, plačala in uredila povratek. Seveda je treba storiti vse, kar je mogoče storiti, v pomoč našim ljudem v stiski, v svetu in seveda tudi doma, a žal včasih kaj ni mogoče. Torej: država je po mednarodnem pravu svoje državljane dolžna sprejeti in jim nuditi pomoč, zlasti t.i. diplomatsko zaščito. Koliko solidarnosti in materialne pomoči jim pa bo izkazovala pri bivanju in povratku iz tujine pa je stvar njene presoje in njenih možnosti.
Pandemija predstavlja posebno preizkušnjo za EU. Ponovno se je pokazalo, da ni »narejena« za delovanje v velikih krizah, ker so ključne funkcije, ki nastopijo v velikih zdravstvenih epidemijah: delovanje zdravstva, delovanje policijskih organov, delovanje preskrbe s hrano in zdravili – praktično vse v rokah držav članic.
Zgodila se je tudi situacija, ko se na prošnjo Italije za solidarnostno pomoč, ko je bila prva najbolj prizadeta, niti ena druga država EU ni odzvala. Res je, da so se vse pripravljale na izbruh bolezni doma, pa vendarle, ali je izpuhtela evropska solidarnost?
EU res zlasti v tej »koronavirus« krizi ni pokazala velike učinkovitosti. Vendar sem dolžan zapisati naslednje opozorilo. EU ni nekaj samega po sebi, je le povezava držav članic. Od njihove pripravljenosti, solidarnosti in, če hočete, pripravljenosti sodelovati, je odvisna učinkovitost EU. Isto seveda velja za OZN. Če so države složne, če obstoji politična volja, se bo kaj tudi zgodilo. Če politične volje, soglasnosti, solidarnosti držav članic ni, tudi ni učinkovitosti. Torej: kritike je potrebno naslavljati na države članice, ki nimajo dovolj in ustrezne volje za učinkovito sodelovanje. Zakaj je tako, ne bom razpravljal, razen, da rečem, da so države, tudi članice EU, še vedno suverene in zasledujejo prvenstveno svoje nacionalne interese. To je dejstvo in morda je to celo prav. Dejstvo je tudi, da so se večinoma povsod v lagodnem obilju dosedanjega sveta prepozno zavedli za kako veliko pretnjo gre, hkrati pa je tudi nevednost prispevala k podcenjevanju problema.
V zadnjih tednih pa vendarle dozoreva spoznanje, kako velika tveganja so pred nami na nacionalni, evropski in tudi globalni ravni. To bo privedlo, in se to že kaže, do več sodelovanja in tudi solidarnosti. Vendar, v kriznih razmerah je pomembno, da vsak postori vse za ureditev razmer, za obvladovanje krize pri sebi doma. Da se zavedamo za kako izjemen in nevaren problem gre. Ne le v smislu zdravja ljudi in epidemije kot take, namreč gre tudi za posledice, ki prizadevajo tako rekoč vse vidike življenja in bodo spremenile marsikaj. Soočanje s temi posledicami bo izjemno zahteven in težak čas. Takrat se bo pokazalo, kaj zmore EU, oziroma, kaj zmoremo skupaj tisti, ki smo v EU povezani.
Pandemija in sprejeti številni ukrepi vedno bolj ustavljajo nekatere ključne gospodarske veje v številnih državah. To bo povzročilo recesijo, posledično brezposelnost in močno vplivalo na blaginjo ljudi. Na nek način gre za vprašanje nacionalne varnosti številnih držav. Zdi se, kot da je pred nami sprememba geopolitičnih razmerij, ki so vse od druge svetovne vojne nekako prevladovala. Se bo koncept globalizacije, kot enega od produktov oziroma modelov liberalnega kapitalizma, nepovratno spremenil?
Res je, recesija je pred vrati in to zelo resna. In še vrsta drugih težav: klimatske spremembe in njihove posledice, pa migracije, demografski problemi in nesorazmerja. Lahko rečemo, da tako, kot je bilo, več ne bo. Tudi problem varnosti dobiva nove razsežnosti in poudarke. Ne smemo pozabiti, da problem množičnih nelegalnih migracij ostaja realno dejstvo. V geopolitičnem pogledu vse to pomeni, in to lahko mirno zatrdimo, nadaljnjo slabitev vloge in položaja t.i. zahoda, torej tudi nas, v globaliziranem svetu. Kako se bodo urejala razmerja in vloga glavnih protagonistov v bodoči mednarodni skupnosti je težko ugibati, kot je tudi težko napovedovati ali se bo svet vračal k uveljavljanju interesov glavnih centrov moči ali pa bo prevladala zavest o nujnem multilateralnem sodelovanju pri reševanju problemov, ki se na koncu dotikajo vseh nas. Dejstvo pa je, da bo globaliziran svet še dolgo ostal svet suverenih držav in njihovih interesov in, da bo med državami še naprej nekaj velikanov, ki bodo mednarodna dogajanja usmerjali, pa tudi nemalo pritlikavcev, ki se bodo predvsem prilagajali in sledili. Ohranjanje ravnotežja v tem pestrem svetu z množico protislovij in problemov, bo težko. A verjamem, da bo mir vsaj na svetovni ravni ohranjen prav zaradi sedanje povezanosti sveta in posledično občutka, da bi velik, svetovni konflikt, bil strahoten poraz za vse.
Opazujoč razvoj človeštva pa dvomim, da bi se prav po tej krizi spremenili večni temeljni trendi razvoja, to pa je težnja po svobodi ustvarjanja, svobodi duha, spoštovanja dostojanstva človeka posameznika in njegove ustvarjalnosti. To hotenje po svobodi duha in ustvarjalnosti nas je od časov, ko so naši davni predniki živeli v votlinah, privedlo do tega, kar smo. Torej ob vseh vzponih pa tudi padcih v zgodovini človeka me ni strah, da bo človek tudi tokrat, kot v vseh krizah doslej, našel izhod in pot naprej.
Ker po svetu obstajajo žarišča, obremenjena z vojnami ali t. i. zamrznjenimi konflikti, lahko pandemija koronavirusa dodatno zaplete situacijo na primer v Siriji, ali pa spodbudi nove napetosti med Izraelom in zasedenimi palestinskimi ozemlji, ali pa zaostri konflikte, tudi vojaške, med pretežno šiitskimi in pretežno sunitskim državami? Zdi se, da je OZN in njegov varnostni svet neviden, pasiven?
Je nekaj točk na svetu, kjer se, če tja vdre koronavirus, stvari lahko zelo dramatično zapletejo. Sirija je gotovo med njimi. To je država in družba v ruševinah, nepripravljena in nesposobna soočiti se po vsem razdejanju še s to epidemijo. Če do tega pride, bi bil potreben masoven angažma mednarodne skupnosti. Dvomim, da so, oziroma, da smo pripravljeni za to. Palestinski konflikt ima stoletne korenine, rešitve ni na vidiku. Kaj bi tam pomenila eksplozija epidemije je težko ugibati. Zlasti v Gazi bi bilo hudo. Izrael ima sicer odlično zdravstvo, kako je na zahodnem bregu ne vem. Šiitsko sunitski konflikt je verski konflikt, z raznimi primesmi. Ni mu videti konca. Kot vsi verski konflikti v zgodovini, pred stoletji jih je poznala tudi Evropa in naši kraji, ko gre za spopad o tem, kateri bog je pravi, je ta posebej surov. Kakšen vpliv bi imela epidemija koronavirusa ne vem, dvomim, da kaj pozitivnega. Strah pa me je tudi, če virus resno vdre v Afriko, z nepreglednimi sloji revščine v več milijonskih mestih in šibkim zdravstvom. Podobno velja za Indijo in njena velika mesta. Ne predstavljam si, kako naj bi tam zaustavili ali vsaj omejili širjenje te sodobne kuge. Bojim se, da se ponovi strahotna zgodba s tako imenovano špansko gripo pred sto leti, ki je med par desetinami milijonov vzela tudi mojega dedka in babico, ko moja mati še ni imela deset let.
Omenjate kritično Varnostni svet OZN. Res je, marsikdaj je ob strani, tudi, ko gre za mednarodne konflikte. Vendar velja isto, na kar sem opozoril pri EU. V varnostnem Svetu in sploh v OZN delujejo države. Če so te soglasne in zlasti če nobena stalna članica Varnostnega sveta ne uporabi veta, je Varnostni svet praviloma kar učinkovit. Če pa ga neka stalna članica z njenim vetom zablokira, je poseg OZN v konflikt v bistvu onemogočen. Torej je učinkovitost ne le Varnostnega sveta, ampak dejansko OZN nasploh, odvisna od pripravljenosti držav članic, suverenih držav, da v sodelovanju skupaj ukrepajo.
Brez dvoma bi se strahovito zapletlo, če bi se virus razširil v številnih begunskih in migrantskih centrih, kjer bodo najverjetneje kljub pandemiji številni želeli naprej v Evropo, ki pa je v popolni »vojni« s koronavirusom. Obstajajo mednarodni forumi oziroma mehanizmi, kjer bi potekal pogovor in bi se iskalo dogovor tudi o takih vprašanjih?
Forumi že obstajajo, kjer bi se dalo dogovoriti, problem je, da pogosto ni volje držav, da bi se dogovorile o ukrepih, interesi so pač različni. EU ima celo posebnega komisarja, našega diplomata Janeza Lenarčiča, za upravljanje s krizami. Vendar, ker ni soglasja o skupnem ukrepanju, je bilo storjenega premalo. Seveda pa ne smemo prezreti tistega, kar je vendarle bilo, npr. dogovor s Turčijo o migracijah, ustanovitev in delovanje Frontex-a, reševanje brodolomcev migrantov, vrsta humanitarnih dejavnosti in pomoči, intenzivna izmenjava izkušenj glede virusa idr. Naj pa dodam, da je zanimivo, da migranti iz daljnih dežel, tudi Pakistana, Irana, Bangladeša, vsi žele v Evropo, v naš svet, med nas. Nas, »zahod », vidijo kot kraj, kjer bi želeli živeti, ne Kitajsko z vso njeno močjo in bogastvom. Ne vem, če bo tako ostalo. Velja pa se zamisliti, zakaj je tako in tudi biti ponosen, da smo prav ta del sveta.
Da ne bomo postavljali samo težkih vprašanj, na katere ni enostavno dajati hitrih odgovorov. Je kakšno pozitivno sporočilo, ki se vendarle kaže v tej, tudi za prihodnost nejasni situaciji? Kje bi lahko videli luč na koncu predora?
Luč na koncu tunela, kot pravite, gotovo je. Ta luč je človeški um, ustvarjalnost človeka in človeštva, ki je vedno našlo izhod iz kriz in težav. Najprej so tu sedanji ukrepi, trdi in omejevalni, ki naj bi širitev epidemije omejili, da bodo zdržali zdravstveni sistemi, ki na tak izziv niso bili in niso mogli biti vnaprej pripravljeni. Potem so tu zdravila, ki se snujejo, in je samo vprašanje časa, kdaj bodo potrjena in dostopna. Tu so tudi izkušnje, kako ravnati z okuženimi in bolniki v različnih fazah te bolezni. In prej ali slej, morda še letos, verjetno pa vsaj čez leto, pride tudi cepivo. In tu je sama narava. Prihaja poletje in vedenje, oziroma bi lahko rekli upanje, da za koronavirus poletje ni pravi čas.
