Naprej na vsebino

Tišina – stanje, kjer srečaš samega sebe

Izredne razmere, v katere nas je potisnil koronavirus, posegajo v bistveni del našega življenja, tja, kamor ob rednih razmerah, morda ne bi nikoli vstopili, v globino samega sebe. Ker smo bili do sedaj navajeni življenjske rutine, ki se je vrtela v okviru šole, službe, prevoznih sredstev, stanovanja, dopusta, ipd., je bilo naše življenje usmerjeno stran od našega bistva, ki pa se nahaja ravno v naši notranjosti.

Si upamo soočiti s samim seboj?

Človekovo bistvo se ne sprašuje, kaj bomo jedli, kaj bomo pili, kaj bomo oblekli, kje bomo spali in kako se bomo zabavali, ampak se predvsem sprašuje kdo smo in kakšno je naše življenjsko poslanstvo. Ker se je lažje ukvarjati z zunanjimi zadevami, je za marsikoga postalo obstoječe stanje, ko se je življenje praktično ustavilo, moreče, ker ga je morda strah soočenja s samim seboj.

Stanje, ko nas zunanje okoliščine silijo v samoto, je lahko priložnost, da se morda prvič v življenju ustavimo in se vprašamo, kdo pravzaprav smo in kaj lahko v tišini odkrijemo o samem sebi.

Naše življenje spremlja hud boj s časom

Zdaj, ko imamo že nekajtedensko izkušnjo izoliranosti, lahko ugotovimo, da se je v našem življenju zagotovo nekaj spremenilo. Vsakdanja rutina, od vstajanja, hitenja v šolo ali službo, nakupovanja, iskanje različnih vrst sprostitev, ipd., nas je potiskala v ozko smer, kjer nismo bili sposobni razmišljati, kaj je pravzaprav življenje in kaj z njim početi. Vse to je spremljal občutek, da je čas naš sovražnik, saj je našo aktivnost spremljal hud boj s časom.

Naše življenje je bilo podobno pralnemu stroju, ki je v centrifugi, kar je povzročalo v nas nemir in vedno večjo odtujenost s samim seboj. Posledica odtujenosti je bila v tem, da smo si bili tujci celo s tistimi, s katerimi smo živeli v skupnem gospodinjstvu. Naša komunikacija je potekala predvsem v storilnostni smeri, kar pomeni, da je bilo v ospredju vprašanje, kakšno korist mi prinaša moj bližnji in ne toliko, kdo je moj bližnji, tudi če je to mož, žena, brat, sestra, otrok, ipd.

Beg pred sabo ali poslušanje lastne notranjosti?

Seveda tudi v času izoliranosti lahko uredimo življenje tako, da se nam ne bo potrebno soočati s tišino in s samim seboj. Lahko smo ves dan pred televizijo, na družabnih omrežjih ali ves dan poslušamo glasbo ter na ta način pobegnemo od soočanja z notranjostjo.

Lahko pa samoto in tišino sprejmemo kot izziv, kjer bomo lahko izkusili, da ni bistvo življenja v zunanjem hrupu, ampak predvsem v poslušanju samega sebe v notranji globini. Ob tem se postavlja vprašanje, kako izkoristiti tišino in kako vstopiti v samega sebe? Videli bomo, da to ni velika umetnost, težave nam bo povzročalo predvsem dejstvo, da tega do sedaj nismo bili vajeni.

Zunanja aktivnost je lahko notranja pasivnost

Bistvena razlika v življenju izven sebe in življenju v sebi je v tem, da je človek v življenju izven sebe pasiven, v življenju v sebi pa ustvarjalen. Tudi, če na videz veliko delamo, ni nujno, da smo ustvarjalni. Pravzaprav sta aktivnost in pasivnost povezana, saj me lahko vsakdanja opravila, ki so lahko lahko na videz celo plemenita, oddaljijo od samega sebe, kar pomeni, da živim pasivno v odnosu s samim seboj.

Za življenje v tišini nam je lahko v pomoč kvalitetna literatura

Živeti v tišini, ne pomeni, sedeti pri miru ali celo lenariti. Za življenje v tišini nam je lahko v pomoč, kakšna dobra literatura. V roke lahko vzamemo kakšno kvalitetno knjigo, jo počasi beremo in razmišljamo, kaj nam govori za naše življenje. Če imamo priložnost za sprehod, lahko vsebina knjige odmeva v nas v tišini na ulici ali še bolje, v tišini gozda, kjer nas obdaja idila narave.

Če smo verni, lahko vzamemo v roke Sveto pismo in preberemo kakšen odlomek. Lahko si vzamemo pol ure ali uro in o njem premišljujemo. Ker je v Svetem pismu zapisana Božja beseda, verujemo, da nam po njej govori Bog. Lahko si izberemo kakšen svetopisemski stavek, se ga naučimo na pamet in pustimo, da nam odmeva v našem srcu.

Premišljevanje Božje besede lahko postane molitev

Premišljevanje Božje besede lahko postane molitev. S tem, ko nam Bog daje po svoji besedi določeno sporočilo, lahko odmev na Božjo besedo postane tudi kakšna misel, ki se porodi v nas. Ta odmev lahko izročimo Bogu, kar lahko preide v dialog med Bogom in nami. Na ta način bo tudi marsikateri kristjan ugotovil, da molitev ni zgolj v drdranju molitvenih obrazcev, ampak je lahko pogovor z Bogom na podlagi misli, čustev in besed, ki se lahko porodijo ob Božji besedi.

Zdaj, ko nimamo neposrednega dostopa do bogoslužja, lahko še bolj poglobimo naš odnos do Božje besede. V mašnem obredu, tik pred obhajilom molimo: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša«.

Dejansko smo v dneh izoliranosti od sveta in s tem tudi od bogoslužja, ločeni od fizičnega prejemanja Gospodovega telesa, vendar lahko v zgornjih besedah najdemo priložnost, da odnos z Gospodom še bolj okrepimo, če še bolj s srcem beremo in premišljujemo Njegovo besedo.

Na zunaj sicer ne bo videti, da kar koli ustvarjamo, vendar se bo sprememba zagotovo poznala v naši notranjosti. Božja beseda namreč krepi našega duha, duh pa vpliva na naše misli, ki počasi spreminjajo mišljenje. Počasi nam bodo dnevi, tedni in morda meseci izoliranosti postali domači, ker bomo v sebi začutili, da je naše življenje bolj umirjeno in hkrati tudi bolj polno.

Klasična literatura lahko pusti pečat v naši notranjosti

Za vse, tako verne, kot neverne, je lahko ta čas izoliranosti priložnost, da obnovimo znanje o slovenski književnosti, kjer bomo našli globoka sporočila za naše življenje. Kljub temu da so knjižnice zaprte, lahko dostopamo do določene literature preko spleta, v e-knjižnici. Dobra slovenska knjiga nam bo odprla oči, da je brati slovenske klasike nekaj čisto drugačnega, kot pa hlastanje za lažmi in polresnicami v vsakodnevnih novicah.

Podobno kot Božja beseda, nam lahko klasična literatura v notranjosti pusti pečat, v katerem bo naše življenje bolj utrjeno, bolj gotovo in bolj ustvarjalno. Kdor živi v krogu svoje družine, lahko s člani družine prebere določeno literarno delo in se potem o prebranem skupaj pogovorijo.

Skupaj z otroci, lahko preberemo tudi kakšno pravljico in se pogovorimo o tem, kakšno je njeno sporočilo in, kaj pomeni za nas v današnjem času. Pravljice namreč niso samo zanimive pripovedi, ki nam krajšajo čas, ampak nas podobno, kot druga kvalitetna literatura usmerja k pravilnemu ravnanju v življenju.

Kar do sedaj nismo videli, lahko zdaj občudujemo

To je le nekaj izhodišč, ki so nam lahko za napotek v ravnanju v tišini. Videli smo, da tišina ni sama sebi namen, ampak zahteva določeno podlago, da lahko z njo napolnimo naše srce. Prav tako lahko naše srce napolnjuje pogled na naravo. Do sedaj zaradi vsakodnevnega hitenja morda lepote narave nismo niti videli, zdaj pa jo lahko občudujemo že ob pogledu skozi okno. Če smo v mestu, lahko občudujemo že rožo, ki jo imamo na okenski polici.

Pri soočanju s tišino v nastalih razmerah zaradi koronavirusa gre predvsem za poizkus prehoda iz ustaljenih življenjskih tirnic v način, ki nam doslej ni bil poznan. Res je, da se vsake nove stvari najprej ustrašimo. Lahko pa se iz dosedanjih življenjskih izkušenj naučimo, da je večino novih stvari v našem življenju na koncu prineslo obogatitev.

Tišina je lahko podlaga za veselje

Lahko smo prepričani, da bo soočanje s tišino, v kateri se soočamo s samim seboj naše življenje postavilo na višjo raven, iz katere bomo na življenje gledali širše, predvsem pa bodo skrbi, ki so bile do sedaj na prvem mestu izginile v obrobni položaj.

Na prvo mesto bo stopila moja osebnost in veselje nad samim seboj. Če se bom znal veseliti samega sebe, se bom znal veseliti tudi tistega, ki deli z mano svoje življenje. Nenazadnje se bom znal veseliti tudi tistega, ki mi je podaril življenje ravno v tem času in na tem mestu. To je naš Stvarnik in naš Gospod.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice