Dejavnosti v krizi

Slovenija je v krizi. No, v krizi je še velik del Evrope in sveta, a ne glede na to, da nas je prizadelo isto gorje, je za reševanje krize odgovorna vsaka država sama. Čeprav se vlada s svojimi ukrepi in široko skupino strokovnjakov močno trudi blažiti nastale razmere, največjo odgovornost za to kdaj, kako in s koliko žrtvami bomo premagali krizo, še vedno nosita posameznik sam in civilna družba.

Tu ne gre le za (samo)disciplino ljudi, gre tudi za organiziranost njihovega delovanja. Civilna družba lahko v kriznih razmerah bistveno pripomore k reševanju težav. Ljudje pomagajo pomoči potrebnim in starejšim, šivajo maske, darujejo sredstva, pazijo otroke, organizirajo prevoze, in še bi lahko naštevali; Slovenci smo znani po dobrodelnosti in prostovoljstvu.

To ponavadi počnemo organizirano, in prav je tako. Tovrstne organizacije so zaradi svojih terenskih mrež, pripadnega članstva, poznavanja okolja in nenazadnje zaradi delujoče hierarhije idealne za ukrepanje v izrednih razmerah. Trenutno je v Sloveniji aktivnih mnogo iniciativ, zvez, društev in združenj. Kaj pa politične stranke?

Stranke res pomagajo ljudem?

Iz tujine poznamo več primerov, ko so te pričele reševati vsakodnevne tegobe običajnih ljudi. Najbolj je mogoče znan primer britanskih laburistov, ki izvajajo svoje »družbeno organiziranje« (community organising). Osnovna ideja je, da se ljudje na ravni skupnosti, najsi bo to blokovsko naselje ali vas, povežejo, in preko aktivizma in strankarskih vzvodov gradijo boljšo prihodnost tam, kjer prebivalstvo to najbolj potrebuje. Stranka je ljudem dala možnost, da delujejo kot odgovorni državljani.

Malemu človeku naj bi tako omogočili aktivno državljanstvo, vpliv na politiko in možnost, da prispeva v dobro skupnosti. Ideja je sijajna, in marsikdo se je pridružil, da bi pripomogel k zmanjšanju kriminala, reševanju socialnih problemov ali skrbel za pomoči potrebne.

A ta ideja se je izjalovila, ljudje pa na koncu niso dobili tako rekoč ničesar. Praktično vse se je končalo pri zmanjšanju najemnin v nekih londonskih blokih, za kaj več pa ni bilo poguma, volje in želje. Kritiki so laburiste dobesedno raztrgali, saj je šlo le za političen trik: stranka se je pred volitvami obnašala kot kakšen Karitas, sicer pa so bili »pomoči najbolj potrebni« večinoma promotorji LGBT, islamske in multikulturne ideologije.

SLS, slovenski primer dobre prakse

Kakšna pa je strankarska dobrodelnost v Sloveniji? Manjša, kot bi pričakovali. Vtis dobrodelnosti sicer daje spletna stran SD, a oskrbovanje starčkov s kruhom in mlekom izpade resnično neiskreno, če stranka hkrati povečuje dotok ilegalnih migrantov v državo. Zdi se, da pozitivno izstopa SLS. Ker je to lokalno najmočnejša stranka z dobro razvito mrežo, je to nekako pričakovano.

SLS od začetka epidemije na vseh nivojih, od lokalnega do vladnega aktivno deluje za njeno preprečevanje in blažitev posledic. Tako so, denimo, vsa svoja sredstva, namenjena za tabor (največji letni finančni zalogaj stranke) namenili za pomoč ljudem v krizi. Redno dostavljajo zaščitna sredstva pomoči potrebnim in domovom za starejše; Kamnik, Destrnik, Šmartno pri Litiji, Škofja Loka, in še bi lahko naštevali. Člane in simpatizerje še posebno spodbujajo in jim svetujejo pri darovanju krvi, ki je v tem času kritično primanjkuje. Z darovanjem se rešuje življenja.

Ne pozabimo tudi na ekonomsko pomoč: SLS na pobudo rejcev bovške ovce organizira odkup okoli 700 jagenjčkov na Tolminskem, saj jih ti zaradi prekinjenih stikov z Italijo ne morejo prodati. Tako stranka neposredno rešuje ekonomski položaj kmetov.

Tudi na najvišjem političnem nivoju stranka deluje v korist kmetovalcev, saj s svojimi strokovnimi predlogi vladi predlaga, kako omiliti posledice krize in povečati samooskrbnost Slovenije s hrano. Ne pozabimo, v časih krize takšni ukrepi niso potrebni le za ohranitev stabilnosti kmetijstva, pač pa tudi za zadostitev potrebam po hrani. Na kratko: če ne povečamo samooskrbnosti, bodo ljudje lačni.

Razlike so očitne

Vidimo torej primer dobre prakse, kako lahko stranka dejansko pomaga običajnemu človeku. Marsikdo bi tukaj hitro potegnil vzporednice z britanskimi laburisti, češ, gre za propagando in širjenje volilne baze. A bi se krepko zmotil.

Razlike med SLS in laburisti so ogromne, tako v ciljih kot v samem delovanju. Laburisti so iz navzven lepe ideje ustvarili zgolj propagandni sistem levega liberalizma. Celo sami priznavajo, da je največji uspeh projekta pridobivanje in izobraževanje novih aktivistov, o pozitivnih družbenih učinkih pa rajši molčijo, ker so zanemarljivi.

Medtem, ko so laburisti preko povezanih organizacij finančna sredstva pridobivali, jih SLS daruje; medtem, ko je bila praktično edina dejavnost laburistov širjenje ideologije, ki jo večina zavrača, SLS tej večini pomaga na terenu. Fizično, s svojimi rokami. In, nenazadnje, medtem, ko se vodstvo laburistov od običajnega človeka oddaljuje – Corbyn je pripadnik nove »intelektualne« levice, ki z ljudstvom nima ničesar skupnega – medtem SLS ostaja odprta za prošnje in predloge slehernega pomoči potrebnega.

Je to predvolilna propaganda?

Absolutno ne. Tukaj ne gre za predvolilno propagando, tu gre za prevzemanje odgovornosti, česar se mnogi drugi bojijo. Volitve so še daleč, in o odstotkih in propagandah se bomo pogovarjali kdaj drugič. Odgovornost pa je treba prevzeti zdaj, takoj. Odgovornost do sočloveka, do družbe in do države; do skupnosti, v kateri živimo, do svojih bližnjih. Gre za princip delovanja stranke, ki družbo povezuje in ji pomaga. Stranko nenazadnje sestavljajo ljudje.

Kako volivci nagradijo lažno dobrodelnost, so trdo izkusili ravno laburisti, saj je velik del njihove volilne baze prebegnil h konservativcem. Ne le, da si SLS takšne lažne dobrodelnosti ne more in ne sme privoščiti, predvsem si je noče, saj to nikakor ne bi bilo skladno z vrednotami članstva in bi vodilo v propad.