Naprej na vsebino

Dr. Jožica Maučec Zakotnik: Ni zdravja brez duševnega zdravja – epidemija in duševno zdravje Slovencev

Pogovarjali smo se z Jožico Maučec Zakotnik, dr. med. spec., vodjo Programa MIRA, Nacionalnega programa duševnega zdravja do leta 2028, zaposleno na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje v Ljubljani. Kot specialistka splošne/družinske medicine z vključenim podiplomskim študijem iz javnega zdravja in gerontologije se je vso svojo zelo uspešno kariero ukvarjala z različnimi izzivi na področju preventive pred kroničnimi boleznimi, na področju prehrane in lokalne trajnostne oskrbe v Sloveniji, na področju zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka debelega črevesa in danke – programa Svit, ki ga je vodila več kot 10 let (če omenimo samo nekatere). Ima tudi veliko izkušenj na področju gerontologije. Bila je tudi v več mandatih državna sekretarka na ministrstvu za zdravje. Ima veliko zaslug, da je Slovenija leta 2018 sprejela Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja.

Spoštovana gospa Jožica Maučec Zakotnik, naključje je hotelo, da se pogovarjamo ravno 7. aprila, na Svetovni dan zdravja. Letošnji poteka pod sloganom: Podpirajmo zdravstvene delavce in je posvečen medicinskim sestram, zdravstvenim tehnikom in babicam. Kako kot »zaprisežena« preventivka in javna zdravstvenica doživljate epidemijo oziroma pandemijo?

Nalezljive bolezni so bile v preteklosti, ne tako dolgo nazaj, glavni vzrok umrljivosti povsod po svetu, tudi v našem okolju, mnogi se tega še spomnijo. Nalezljive bolezni še vedno ostajajo glavni vzrok smrti v nerazvitem svetu. Tam ljudje umirajo zaradi teh bolezni množično in to že zelo zgodaj, veliko jih umre že v zgodnjem otroštvu. V razvitem svetu, kamor sodimo seveda tudi mi, smo večino hudih nalezljivih bolezni v preteklosti ob razvoju preventivne medicine, higiene, cepljenj in standarda družbe odpravili ali jih obvladujemo. Z razvojem družbe in sodobnega, hitrega in nezdravega načina življenja, so prevladale kronične bolezni (srčno žilne bolezni, rak, duševne motnje, debelost, sladkorna bolezen, degenerativne bolezni kosti in sklepov …), ki predstavljajo večino bremena bolezni v obliki zgodnje umrljivosti, nezmožnosti za delo in invalidnosti ter glavni vzrok umrljivosti. Ob taki epidemiološki situaciji se zavedamo nalezljivih bolezni in na potrebo, da moramo biti na obvladovanje nalezljivih bolezni visoko in stalno pripravljeni. To pomeni, da morajo imeti države državne načrte za obvladovanje nalezljivih bolezni v primeru, da pride do epidemij ali celo pandemij. V bližnji preteklosti smo imeli nekaj groženj novih nalezljivih bolezni, ki pa se na srečo niso razširile v takem obsegu, kot je to v primeru sedanje pandemije. Sodoben način življenja s tako veliko mobilnostjo omogoča novim virusom, da zlahka potujejo na tako velike razdalje, kot je iz Kitajske. Vsem se nam je zdela grožnja, ko se je koronavirus pojavil na Kitajskem, oddaljena, vendar je bil potreben zelo kratek čas, da je postal naša kruta realnost. In sedaj se soočamo z velikim bremenom kroničnih bolezni, ki jih v tej situaciji na nek način moramo za določen čas zanemariti, čeprav bo tudi to imelo zelo slabe posledice za zdravje ljudi, ki te kronične bolezni imajo, in hkrati z neizprosnim virusom, katerega karakteristik ne poznamo dovolj. To nas vse postavlja v nekoliko nemočno situacijo.

Sedanja globalna zdravstvena kriza ponuja tudi priložnost za družbeno in individualno refleksijo. Na nov, drugačen način se odpira vprašanje oziroma pomen javnega zdravja. Države, velike in majhne, njihova vodstva, politično in vrednostno različnih usmeritev, predvsem pa ljudje vsega sveta so začutili, da je zavzemanje za javno zdravje oblika solidarnosti s skupnostjo. Lahko rečemo, da so se zgodili »tektonski« premiki na odnosu do te ključne vrednote – kvalitetnega zdravja?

Ta globalna pandemija nam je dala vedeti, kako ranljivi smo vsi, ne glede na politična, verska in druga prepričanja ter opredelitve. Popolnoma nebogljeni. Neviden virus lahko ustavi družbeno življenje in gospodarstvo na globalni ravni. Sedaj se zavedajo prav vse države, kako pomembno je javno zdravje, javni zdravstveni sistemi (in visoka pripravljenost na zdravstvene krize), ki jim je mar za pravično, dostopno, solidarno zdravstvo za vse prebivalce ne glede na njihov status in družbeno ekonomski položaj. Zdravstveni sistem, kjer šteje življenje in zdravje vsakogar. In sedanja situacija nam je pokazala, kako pomembno je vlagati v zadosten in kakovosten javnozdravstveni sistem, v infrastrukturo, opremo in kadre. Na vseh navedenih področjih zdravstveni sistem v Sloveniji šepa. Dolga desetletja se je vlagalo v zdravstveni sistem premalo sredstev. Res je, da rabimo reformo, vendar brez dodatnega denarja ne bo šlo! Samo zmogljiv in kakovosten zdravstveni sistem, ki ustrezno potrebam razvija in izvaja vse ravni zdravstvene oskrbe in vsa področja delovanja, od krepitve zdravja in preventive do ustreznega zdravljenja in rehabilitacije ter seveda paliativne oskrbe, ki tudi šepa v Sloveniji.

Ta globalna pandemija nam je dala vedeti, kako ranljivi smo vsi, ne glede na politična, verska in druga prepričanja ter opredelitve.

Kako smo se odzvali v Sloveniji? Na ravni oblasti, na ravni zdravstvenega sistema, še posebej pa na ravni ljudi in njihovega »ponotranjenja« vseh ukrepov, ki so bili za zajezitev epidemije sprejeti v zadnjem času? Se nam bo res po tej izkušnji vse to globoko vtisnilo v kolektivni spomin in si bomo še dolgo časa skrbno umivali roke, kašljali v rokav ter se poskušali čim manj dotikati kljuk in ograj? Kar bi že tako ali tako moralo biti del naših preventivnih ravnanj, še posebej pred vsakoletnimi virusnimi obolenji?

Ta virus nas je vse nekoliko presenetil s svojo odločnostjo, nalezljivostjo. S tako nalezljivimi novimi virusi se dolgo nismo soočali. Zelo nalezljive so tudi norice, ošpice, vendar tam imamo cepljenje in pa populacija je v veliki meri prekužena. Težko je biti po bitki general in soditi! Menim, da smo se kar dobro odzvali, politika, stroka in predvsem tudi družba. Družbeno življenje je res zastalo, vendar drugače ne gre. Higiena na prvem mestu, osamitev, karantene, omejitve gibanja, distance, komuniciranje na daljavo, nič več objemanja z vnuki, s prijatelji, še s sosedi komuniciramo daleč čez ograjo … povsem nove navade. Vendar le s strogim in doslednim upoštevanjem vseh navedenih in še drugih ukrepov bomo lahko upočasnili in upam, kmalu tudi zajezili virus. Zelo dobro šolo higienskih preventivnih ukrepov imamo ob tej pandemiji in te pozitivne navade nas bodo upam spremljale dolgo, tako mlade kot starejše.

Vsekakor se nam bo to močno vtisnilo v kolektivni spomin, spremenilo bo družbo. Vendar je ta huda preizkušnja iz družbe in posameznikov potegnila tudi veliko dobrega, veliko solidarnosti in sočutja, kar bo morda v globalu vplivalo na družbene vrednote, na strpnejšo in boljšo družbo.

V zadnjem obdobju ste se z vso energijo in motivacijo vključili, najprej v sprejem in sedaj tudi v izvajanje programa Mira – nacionalnega programa duševnega zdravja. Za to si zaslužite vse priznanje! Prav pred kratkim ste prejeli eno od številnih priznanj, ko ste bila izmed deseterice izjemnih žensk izbrana za Ono desetletja. Ob nagradi je bilo izpostavljeno vaše zavzemanje oziroma skrb za osebno zdravje. Ali s skrbjo spremljate, kaj se v teh zapletenih časih pandemije, ko so se zelo radikalno spremenili pogoji našega življenja, dogaja z našim duševnim zdravjem? Mislimo na vse ljudi, najprej tiste, ki jih je sprememba šokirala pa tudi na tiste, ki so imeli že brez teh spremenjenih okoliščin različne težave v svojem duševnem zdravju .

Res je, močno sem vpletena v prizadevanja, da bi v Sloveniji čim hitreje in čim celoviteje nadoknadili zamujeno na področju organizirane skrbi za duševno zdravje prebivalcev Slovenije. V Sloveniji se je namreč 10 let sprejemal nacionalni program duševnega zdravja in šele leta 2018 ga je sprejel Državni zbor, za naslednje 10-letno obdobje. Veliko smo zamudili v Sloveniji, nekdaj že prisotne službe za duševno zdravje na primarni ravni v obliki mentalno higienskih dispanzerjev so v času podeljevanja koncesij v veliki meri razpadle in nismo sledili izgradnji kapacitet na področju duševnega zdravja na primarni ravni in v skupnosti, kot so temeljna priporočila Svetovne zdravstvene organizacije. Sedanji nacionalni program duševnega zdravja sledi tem usmeritvam in gradi multidisciplinarne time na primarni ravni in v skupnosti, ki se povezujejo z drugimi službami in omogočajo lokalno in hitro dostopnost. Vendar imamo veliko pomanjkanje kadra na področju duševnega zdravja in se ti centri za duševno zdravje počasi vzpostavljajo. Vključuje pa nacionalni program MIRA skrb za celostno duševno zdravje državljanov Slovenije, krepitev duševnega zdravja, vzpostavljanje podpornih okolij za duševno zdravje in preventivo v različnih okoljih (v vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, lokalni skupnosti) in celostno oskrbo oseb s težavami v duševnem zdravju.

Situacija v času korona krize je povzročila stiske mnogih ljudi, družin, otrok in mladostnikov, ki težav predhodno niso imeli, vsekakor pa so se poglobile stiske in težave pri posameznikih in družinah, ki so se že predhodno soočali s težavami v duševnem zdravju. Mnoge marginalne skupine družbe, ki se soočajo s posebnimi situacijami in posebnimi potrebami, so v tem času izpostavljeni tudi eksistencialnim izzivom, soočajo se s pomanjkanjem osnovnih potreb in ob tem se jim vsestranske stiske povečujejo, vključno z duševnimi, ali se srečujejo celo z obupom. V takih situacijah se povečuje tudi nevarnost samomora. V tem času se povečuje nasilje, tudi nasilje v družinah, posebno tistih, ki so že pred tem težje funkcionirale.

Najverjetneje pa bo čas po zaključevanju ali zaključku pandemije, ki ga bo zaznamovala gospodarska recesija, socialni problemi in brezposelnost, še dodatno povečal pritiske na ljudi, tudi na njihovo duševno zdravje. Gre za posebno ranljive skupine. Kot odgovorna in zrela družba smo pred izzivom, kako paralelno, ko rešujemo gospodarske, socialne in druge družbene probleme po pandemiji, z enako pozornostjo sprejemati ukrepe za ta krizni čas na področju podpore duševnemu zdravju Slovencev in vseh prebivalcev Slovenije. Kako vi gledate na to?

Pomembno je vedeti, da je naša družba na  preizkušnji. Kakšni bomo izšli iz nje je odvisno od političnih odločitev, socialne občutljivosti, varovanja osnovnih človekovih pravic. Mnoge družine ali posamezniki, ki so bili že  ranljivi ali so postali ranljivi zaradi dogajanja ob krizi, bodo zdrsnili v revščino, na rob družbe, kar prinaša za sabo mnoge težave v duševnem zdravju in zdravju nasploh. Več bo teh, več bo obupa, samomorov, težje si bo družba opomogla, vsestransko, tudi gospodarsko. Zato je res pomembna velika občutljivost odločevalcev in različnih inštitucij, da se sprejemajo in izvajajo povezane in sodelovalne odločitve večih sektorjev, ki bodo zaščitile in podprle najbolj ranljive skupine in posameznike ter omogočale spodobno življenje vseh in vključenost v družbo.

V okviru Programa MIRA pripravljamo nabor ukrepov, aktivnosti in programov za podporo duševnemu zdravju v času zdravstvene in gospodarske krize, recesije, ki bodo posebej naslavljali in podpirali najbolj ranljive skupine na področju duševnega zdravja. Ta paket ukrepov bomo naslovili na politiko, da jih sprejme in financira kot enakovredne ukrepe ob boku gospodarskih, socialnih, zdravstvenih in drugih ukrepov za zmanjšanje posledic krize zaradi epidemije COVID-19 in posledične recesije.

“Ljudje potrebujejo podporo in pomoč lokalno, zato je ključen in pomemben del nacionalnega programa vzpostavljanje regionalnih centrov za duševno zdravje z multidisciplinarnimi timi v zdravstvu.

Nova vlada v svojih programskih usmeritvah daje poseben pomen decentralizaciji pri upravnem, gospodarskem in drugih vidikih razvoja Slovenije. Ali v ta kontekst sodijo tudi usmeritve iz nacionalnega programa duševnega zdravja, ki izrazito podpira krepitev strokovnih mrež po terenu, ki gradi na podpornih okoljih in deinstitucionaliziranih modelih delovanja?

Vsekakor je namen ukrepov iz nacionalnega programa na področju duševnega zdravja, Programa MIRA, da izgradi podporna okolja in podporne mreže na področju duševnega zdravja v lokalnih okoljih, kjer ljudje živijo, delajo, se učijo ali preživljajo prosti čas. Ljudje potrebujejo podporo in pomoč lokalno, zato je ključen in pomemben del nacionalnega programa vzpostavljanje regionalnih centrov za duševno zdravje z multidisciplinarnimi timi v zdravstvu, ki omogočajo lokalno in zgodnjo dostopnost do služb in storitev na področju duševnega zdravja in se pri tem povezujejo in sodelujejo z ostalimi službami različnih resorjev, sociale, vzgoje in izobraževanja, javne uprave, z lokalno skupnostjo ter nevladnimi organizacijami. Pomembno je, da so uporabniki in svojci enakovredno vključeni v informiranje in obravnavo. Krepiti je potrebno mrežo socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja, ki podpirajo osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju z rešitvami, ki z vidika življenja v domačem okolju ali v lokalni skupnosti sploh lahko omogočijo deinstitucionalizacijo. Ti programi so v slovenskem okolju nezadostni, pa tudi pogoji dela za strokovne delavce v nevladnih organizacijah, ki te programe izvajajo, so zelo slabi. Zaradi tega strokovni delavci iz teh organizacij odhajajo in razpada celo tisto malo, kar smo v Sloveniji že imeli dobrega. Mi smo predlagali predhodni ministrici na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da z dodatnimi 3 mio Eur v proračunu 2020 in enako vsoto v proračunu 2021 dopolni socialnovarstvene programe na področju duševnega zdravja v tistih okoljih, kjer so se centri za duševno zdravje že vzpostavili, teh je za odrasle 10 po Sloveniji. Tako bi lahko v teh okoljih zagotavljali zdravstveno in socialno podporo za deinstitucionalizacijo na področju duševnega zdravja. Pa ni bilo posluha na MDDSZ in teh sredstev v proračunu 2020/21 ni.

Če bi vas nekdo vprašal, kakšno je duševno zdravje Slovencev, kaj mu odgovorili? Ali pa drugače, če bi vas vprašali, kako bomo Slovenci z vidika našega duševnega zdravja prenesli vse te ukrepe socialne distance ali pa čim manjših stikov med vnuki in starimi starši, kako gledate na to? In še občutljiva tema samomorilnosti med nami. Kako v teh povsem novih položajih, ki spreminjajo globoko utečene navade ljudi in njihovih vzorcev življenja, biti pozoren do vseh tistih, ki v tem trpijo … in se lahko zgodi usoden korak?

Breme duševnih motenj in samomora je večje od bremena sladkorne bolezni, bremena bolezni dihal ali bremena bolezni prebavil in znaša 8 odstotkov bremena vseh bolezni ter 4,1 odstotkov BDP, kar je za odstotno točko več kot v Italiji in na Madžarskem. Polovico izgubljenega deleža BDP prispevajo posredni stroški, ki nastanejo zaradi izgubljene produktivnosti. Posredni stroški zaradi duševnih motenj so v Sloveniji po podatkih OECD višji od EU povprečja, ki znaša 1,64 odstotkov.

Zdravstvena statistika kaže porast v številu obravnav na zunaj bolnišnični ravni, nedopustno dolge čakalne dobe, ki presegajo 1 leto za prvi pregled, in tudi porast v številu izdanih psihotropnih zdravil med otroci in mladostniki. Med letoma 2008 in 2015 se je poraba zdravil pri mlajših od 19 let povečala za skoraj 50 odstotkov, narašča predvsem poraba psihostimulansov pri fantih in antidepresivov pri dekletih. Zaradi slabe dostopnosti služb, stigmatizacije duševnih motenj in nizke pismenosti o duševnem zdravju je vrzel med tistimi, ki pomoč rabijo, in tistimi, ki pomoč prejmejo, nesprejemljivo velika. V primeru težjih duševnih motenj je takšnih, ki pomoči ne prejmejo, od 35 do 7 0 odstotkov. V Sloveniji je delež prebivalcev starejših od 15 let, ki so koristili pomoč psihologa, psihoterapevta ali psihiatra 2,1 odstotkov, kar je več kot dvakrat manj kot v EU (EU povprečje: 5,3 odstotkov). Zaradi neenakomerno razvite in slabo dostopne izven bolnišnične mreže služb se velika večina obravnav izvaja v specializiranih bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih, kar je v nasprotju z mednarodnimi smernicami, ki zahtevajo skupnostni pristop pri obravnavi duševnih motenj, deinstitucionalizacijo in zmanjšanje hospitalizacij. V sklopu varovanja pravic je potrebno zagotoviti možnosti za rehabilitacijo ljudi z duševnimi motnjami: potrebno je okrepiti socialnovarstvene programe v skupnosti in tako omogočiti ustrezno nastanitev, zaposlitev in druge podporne programe za socialno vključenost.

Zavod republike Slovenije za zaposlovanje ocenjuje, da bi v Sloveniji približno 25.000 oseb potrebovalo dolgotrajne oblike subvencionirane zaposlitve, med katerimi prevladuje prilagoditev delovnih pogojev ljudem s težavami v duševnem zdravju. Smernice OECD izpostavljajo naj Slovenija med prioritetne politike uvrsti načrtovanje in izvajanje ukrepov pomoči pri delu, zaposlitvene rehabilitacije in izboljšanja razmer na delovnem mestu. Duševne motnje so najpogostejši razlog za invalidske upokojitve in tretji najpogostejši razlog za bolniške odsotnosti, ki so med najdaljšimi.

Po samomorilnem količniku (na 100.000 prebivalcev) se Slovenija (20) uvršča na vrh med evropskimi državami (EU povprečje: 11). Izstopa vzhodna kohezijska regija, kjer je samomorilni količnik 23,7 (zahodna kohezijska regija: 16,0). Posebej veliko breme predstavlja samomor pri moških, ki zaradi samomora umrejo štirikrat pogosteje kot ženske. Pri starostnikih samomorilni količnik narašča, posebej ogroženi so moški. Pri mladostnikih je samomor drugi najpogostejši vzrok umrljivosti. Slovenija je v evropskem vrhu tudi v primeru umrljivosti zaradi duševnih motenj zaradi uživanja alkohola – standardizirana stopnja umrljivosti je pri moških petkrat in pri ženskah trikrat višja od EU povprečja.

Če družba in odločevalci ter stroka ne bomo dovolj občutljivi do ljudi v raznovrstnih stiskah, se nam bo zgodilo to, da se bo začel tudi samomor povečevati, čeprav smo bili v zadnjem desetletju pri njegovem zmanjševanju uspešni, posebno pri mlajši populaciji.

Na koncu, spoštovana Jožica Maučec Zakotnik, boljši dnevi se bodo vrnili. Prepričani smo v to. Kljub temu, da so nekateri ločeni od drugih ljudi in globoko v sebi vedo, da je (začasno) to prav, kaj bi kot zdravnica spodbudnega sporočili našim bralcem in vsem dobrim ljudem širom naše Slovenije, »od Goričkoga do Pirana«, kot tako občuteno zapoje vaš prekmurski rojak Vlado Kreslin?

Želim nam vsem, da iz te krize izidemo močnejši, z več pravih vrednot, ki bogatijo naša življenja, naše bližnje, prijatelje in celotno družbo! Želim nam, da te vrednote krepijo našo občutljivost in sočutje do sočloveka, našo solidarnost in strpnost do drugih in drugačnih. Želim tudi, da bi v naši družbi dobila večjo vlogo duhovna plat življenja posameznika in družbe kot celote in s tem tudi manj poudarka in prioritet zgolj na materialnih dobrinah, kar bo pomembno ohranjalo tudi naše okolje za zanamce. Vsekakor pa želim, da bo čim manj žrtev te krize, tako v zdravstvenem, socialnem in duševnem smislu.

Duševno zdravje so med najpomembnejše teme uvrstile vodilne mednarodne organizacije, kot so OZN in WHćlO, OECD in EU.

Koristi izvajanja Nacionalnega programa duševnega zdravja pričakujemo na podlagi:

– zmanjšanja stroškov bolniških nadomestil za osebe s težavami v duševnem zdravju,

1. zmanjšanja stroškov za psihotropna zdravila,

2. zmanjšanja stroškov zaradi bolnišničnega psihiatričnega zdravljenja,

3. zmanjšanja stroškov pravosodja,

4. zmanjšanja stroškov zaradi socialnih transferjev,

5. zmanjšanja izdatkov lokalne skupnosti zaradi institucionalne oskrbe,

6. zmanjšanja bremena čustvenih in vedenjskih motenj otrok in mladih,

7. zagotavljanje lokalne dostopnosti do  služb  in storitev za duševno zdravje in skrajševanje čakalnih dob.

V duševno zdravje je smiselno vlagati, ker s tem:

1. večamo blagostanje družbe,

2. odpravljamo nepravične neenakosti,

3. varujemo človekove pravice ter

4. zagotavljamo gospodarsko stabilnost prihodnjih generacij.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice