Vpliv agrarnih ekonomistov na slovensko kmetijsko politiko

Mnogokrat smo že pisali o zaostrenih ali celo nevzdržnih razmerah v slovenskem kmetijstvu. To ni le posledica trenutne krize, pač pa tudi ali predvsem kmetijske politike države, ki so jo v pomembni meri sooblikovali tudi slovenski agrarni ekonomisti, ki zato nosijo pomemben del odgovornosti za slabe stvari, pa tudi zasluge za dobre.

Med slovenskimi agrarnimi ekonomisti velja izpostaviti tri verjetno najvplivnejše: dr. Aleša Kuharja, dr. Emila Erjavca in dr. Staneta Kavčiča, vsi trije so z ljubljanske biotehniške fakultete. Predvsem prva dva sta v zadnjih letih pomembno sooblikovala kmetijsko politiko, saj sta sodelovala pri pripravi različnih strategij. Ena takih je bil SRIP Hrana, ki se je v končni fazi izkazal za polomijo, ki je rezultirala v (še pravočasnem) odstopu dr. Erjavca, zato bi mu težko pripisovali posebno odgovornost za rezultate tega projekta.

Ob tem, ko dr. Erjavec in dr. Kuhar veljata za referenci, na nasvete katerih se pogosto naslanja politika, pa je bil dr. Kavčič pogosto kritik takšnih odločitev in zato nekako postavljen na stranski tir. Kavčičeva kritika je izhajala tudi iz prakse, saj je poleg tega, da je predavatelj, tudi sam aktiven kmet. Kljub temu so njegova stališča praviloma zavračali tako večinska politika kot tudi KGZS in Zadružna zveza. Nekatere je motilo, da jim dr. Kavčič postavlja ogledalo, nekateri pa so mu očitali tudi to, da premalo išče rešitve za male in srednje kmete, ki med kmetstvom številčno zavzemajo največji delež, pa tudi njihov delež v skupni kmetijskih pridelavi in pri reji je velik.

Predvsem kmečko javnost je pred kratkim razburila izjava dr. Kuharja, in sicer, da bi morali prenehati uporabljati izraz »samooskrba«. Zavzel se je za krepitev oziroma nemoteno delovanje uvoznih tokov, s tem pa dal jasno vedeti, da mu iskanje rešitev znotraj Slovenije ni posebej pomembno oziroma naj to v celoti uravnava trg in ne država. Glede na to, da je Kuhar doslej veljal za enega od promotorjev samooskrbnosti, takšno stališče vzbuja začudenje in je v kontekstu trenutnih razmer zelo zaskrbljujoče.

Če evropski trg ne deluje, je nujna tudi določena državna regulacija cen. Ker te še ni, je izjava dr. Kuharja še toliko bolj paradoksalna, saj se na eni strani soočamo z domačimi presežki v nekaterih kmetijskih panogah, na drugi pa smo priča nemotenemu uvozu pogosto cenenih kmetijskih pridelkov vprašljive kakovosti prav v panogah, kjer smo samozadostni. Je pa dr. Kuhar tudi izjavil, da Slovenija ni šla le v mikro razpršenost, pač pa tudi v nano razpršenost, kar pa je vredno resnega razmisleka, saj v tem vsekakor je pomemben del problema in tudi velik izziv za zadruge, Zadružno zvezo Slovenije, Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije, Sindikat kmetov Slovenije. Pa tudi izziv za pristojno ministrstvo in celotno Vlado RS, da bo slovenska in evropska sredstva usmerila v projekte povezovanja in sodelovanja, ne pa v smeri dodatne drobitve.  

Trenutno krizo bi morali izkoristiti kot odlično priložnost za povečanje in promocijo samooskrbnosti, še posebej na področjih pridelave in predelave, pri katerih se soočamo z resnim primanjkljajem lastne proizvodnje. Nikakor pa krize ne smemo zlorabiti za to, da prenehamo govoriti in delati na povečanju samooskrbnosti in začnemo še dodatno krepiti uvoz. Ta nam lahko služi zgolj kot dopolnilo ob kritičnem pomanjkanju določenih živil, v vsakem primeru pa ga je potrebno zmanjšati v korist domače pridelave in višje kakovosti.

Znašli smo se namreč na razpotju: krepitev uvoza ali krepitev samooskrbnosti? Naloga države je, da kmetijstvu omogoči krepitev in nemoteno delovanje, s tem pa prebivalstvu zagotovi kar največji možni delež kakovostnih domačih produktov in tudi varnost. Torej, da bo tudi v primeru popolne zapore vseh meja Slovenija lahko preživela vse svoje prebivalce z doma pridelano hrano.