Černobil – še vedno strah in trepet

26. aprila bo minilo 34 let odkar se je v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini zgodila nesreča, ki je spremenila svet. Brez dvoma gre za najhujšo nesrečo v zgodovini jedrske energije, pa tudi za tisto nesrečo, ki je vsaj posredno povzročila propad Sovjetske zveze, ker je le-ta v času katastrofe padla na kriznem komuniciranju oziroma je prebivalstvu zatajila preveč podatkov. S tem je nesreča verjetno v veliki meri vplivala tudi na obnašanje, ukrepanje in poročanje drugih držav vse do današnjega dne.

Kaj se je v resnici zgodilo 26. aprila 1986?

Nesreča se je ironično zgodila zaradi napačnih odločitev inženirjev v elektrarni pri varnostnem preizkusu, ki so ga izvedli. Preizkus bi sicer morala opraviti dnevna izmena, ki je bila pripravljena na izvedbo testa, a ga je zaradi zamude prevzela nočna izmena, ki pa po mnenju nekaterih ni bila ustrezno pripravljena. Tudi ob nastopu nestabilnih in nevarnih razmer preizkusa niso zaustavili, temveč so z njim nadaljevali. Ali so nadaljevali zaradi neznanja, prevelikega zaupanja v svoje sposobnosti ali zato, ker se niso zavedali, da vsi deli elektrarne ne delujejo kot bi morali saj o tem niso bili obveščeni? O tem so se kresala mnenja. In od tega je bil odvisen celo obstoj Sovjetske zveze.

V nadaljevanju varnostnega preizkusa so se nadzorne palice, ki naj bi zaustavile varnostno reakcijo, zataknile na eni tretjini poti. Reakcija se je nadaljevala in sledili sta dve močni eksploziji, ki sta povzročili uničenje strehe reaktorja, ki je bil zaradi varčevalnih ukrepov le deloma zaščitno ograjen. Tako so radioaktivni delci po eksploziji ušli v ozračje in se razširili preko zahodne Sovjetske zveze, vzhodne Evrope, Skandinavije, Velike Britanije in vzhodnih ZDA. Zaradi neskladij med pričanji očividcev (veliko tistih, ki so bili v neposredni bližini, je umrlo) in zapisi naprav je kasneje prihajalo do sporov, ali je šlo za napako upravljavcev ali za napako pri zasnovi nadzornih palic. Mednarodna agencija za jedrsko energijo je leta 1986 za glavni vzrok nesreče okrivila dejanja upravljalcev, tudi zaradi pritiska vodilnih, saj so bile prav take nadzorne palice vgrajene tudi v druge jedrske elektrarne. Januarja 1993 je agencija ponovno opravila analizo černobilske nesreče in tokrat je bil glavni vzrok nesreče pripisan zasnovi reaktorja in ne napaki upravljavcev.

Kmalu po nesreči so na kraj prišli gasilci iz elektrarne in iz bližnjega Pripjata, da bi pogasili ogenj. Nihče jim ni povedal, kako radioaktivni so dim in razbitine. Ogenj je bil pogašen okoli 5. ure zjutraj, pri tem pa je veliko gasilcev prejelo zelo visoke stopnje sevanja. Nekateri izmed njih so v naslednjih dneh umrli.

Ko so predsednika Gorbačova obvestili o jedrski nesreči, je Moskva prevzela nadzor, a vodilni se niso zavedali, da je reaktor eksplodiral in da uhaja radioaktivno sevanje. Šele v noči na 27. april – več kot 24 ur po nesreči – je komite spoznal, da je prišlo do uničenja reaktorja, do takrat so namreč dobili dovolj dokazov o zelo visoki stopnji radioaktivnega sevanja in mnogih primerih izpostavljenosti sevanju. Tako je komite ukazal evakuacijo bližnjega mesta Pripjat. Da bi evakuacija potekala hitro in ljudje s seboj ne bi jemali preveč prtljage, so prebivalcem rekli, da bo evakuacija začasna in naj bi trajala približno tri dni, po tem času se bodo lahko vrnili domov. Sledilo je gašenje sredice reaktorja in kasneje preprečevanje parne eksplozije, ki bi imela še veliko hujše posledice od eksplozije samega reaktorja, in bi po nekaterih ocenah v krogu s polmerom več sto kilometrov za vsaj naslednjih sto let onemogočila bivanje. Z namenom, da bi to preprečili, je sovjetska vlada poslala čistilno ekipo tako imenovanih likvidatorjev in drugih delavcev. Trije elektrarniški delavci, ki so prostore nuklearke dobro poznali in so se javili prostovoljno, so bili poslani v klet, da bi odprli ventil za izpust radioaktivne vode in tako preprečili parno eksplozijo. Z izpustom vode so rešili milijone ljudi, kljub izpostavljenosti smrtonosni dozi sevanja pa so vsi trije preživeli. Za odstranjevanje delov visoko radioaktivnega materiala znotraj ostankov reaktorja in v bližnji okolici so najprej uporabljali daljinsko vodene robote, ki pa so zaradi močnega sevanja odpovedali. Zato je veliko večino čiščenja opravilo približno 5.000 vojakov likvidatorjev, ki so v težki zaščitni opremi ročno počistili radioaktivne ostanke v okolici in se za to zapisali kot junaki vse do danes. Zaradi močnega sevanja je vsak od njih lahko delal le 40–90 sekund, preden se je zaradi varnosti moral umakniti. Veliko likvidatorjev je delalo tudi v okolici elektrarne, kjer so skrbeli za dekontaminacijo in odstranjevanje kontaminirane zemlje ter dreves pa tudi živali. 20. maja 1986 so pričeli graditi velik betonski sarkofag, ki ga je gradilo približno 250.000 delavcev, da bi zaščitili reaktor in njegove ostanke.

Število umrlih lahko le ugibamo

Zaradi prikrivanja podatkov takratnih sovjetskih oblasti je zelo težko natančno oceniti število žrtev. Poročilo Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 1998 govori o 212 mrtvih med likvidatorji, poročilo Mednarodnega združenja zdravnikov za preprečitev jedrske vojne medtem o več deset tisoč mrtvih med likvidatorji, poročilo Združenih narodov iz leta 2005 pa navaja le 56 neposrednih smrti: 47 delavcev ob nesreči in 9 otrok z rakom ščitnice, ocenjeno pa je, da naj bi zaradi dolgotrajnih bolezni, povezanih z nesrečo, umrlo do 9000 ljudi, kar je verjetno še najboljša ocena. Veliko je bilo tudi posrednih smrti. Ogromno žensk iz ogroženih območij je v strahu pred tem, da bi rodile na kakršenkoli način poškodovane otroke, naredilo splav.

Elektrarna je delovala vse do 2000

Reaktor št. 4, ki ga je razneslo med preizkusom, so hermetično zaprli in med mesto nesreče in upravne zgradbe je bilo vlitih 200 metrov betona. Ne glede na dogodek 26. aprila, je ukrajinska vlada zaradi pomanjkanja energije v državi dopustila nadaljnje obratovanje preostalih treh reaktorjev. Reaktor št. 2 so ustavili po požaru leta 1991. Reaktor št. 1 je prenehal z obratovanjem novembra 1996 na podlagi sporazuma ukrajinske vlade in mednarodnih organizacij, med katerimi je bila tudi Mednarodna agencija za jedrsko energijo. Zadnji, reaktor št. 3, je ukrajinski predsednik Leonid Kučma na uradni slovesnosti osebno ugasnil šele novembra 2000.

Kaj je Černobil pomenil za Sovjetsko zvezo?

Piarovska katastrofa v povezavi z dogodkom v Černobilu je bila usodna tako za Mihaila Gorbačova kot za celotno Sovjetsko zvezo, ki je razpadla pet let in pol pozneje. Gorbačov sam je 20 let kasneje povedal, da je bil Černobil glavni razlog za padec Sovjetske zveze, saj ljudje niso več zaupali vladi, ki jim je neposredno po černobilski katastrofi zatajila toliko dejstev. V lanskem letu smo lahko spremljali mini-serijo Černobil, ki jo je pripravila produkcijska mreža HBO. Serija je pri Rusih naletela na negativen odziv, zato so napovedali snemanje ruske različice, ki bo kot pravijo, bolj resnična. Ne želijo, da si ljudje dogodek zapomnijo po ameriški plati zgodbe. V ruski verziji imajo namen izpostaviti vlogi ruske obveščevalne službe KGB in ameriške CIA, ki naj bi igrala ključno vlogo pri nastanku černobilske jedrske nesreče – vse skupaj sicer bolj kaže na to, da Rusi vseh dejstev in napak, ki so botrovale tej nesreči, še dandanes niso pripravljeni priznati.

Černobil danes – po požaru

Ljudje, ki so jih izselili za »tri dni«, se nikoli niso vrnili. Černobil je ostal mesto duhov, poln osebnih predmetov vseh, ki so odšli v naglici, vozil likvidatorjev, ostankov robotov in drugih predmetov, zamrznjenih v času. V krogu 30 km od reaktorja je še vedno prepovedano živeti in tam se zdi, kot da se je čas ustavil. Černobil je prav zaradi teh dejstev postal tudi turistična destinacija. Sevanje ni več tako močno, zagotavljajo turistične agencije, da bi bilo zadrževanje za kratek čas nevarno za obiskovalce. Leta 2018 je Pripjat obiskalo 70.000 turistov, še več pa lansko leto po objavi mini serije Černobil, ko naj bi si mesto nesreče ogledalo 124.000 turistov.

Okoli 30 odstotkov turističnih atrakcij je sicer uničil ogenj, ki se je razplamtel v gozdu v bližini Černobila 5. aprila in se začel po neumnosti. 27-letnemu moškemu, ki je kuril travo in smeti, in mu je ogenj zaradi vetra ušel izpod nadzora, grozi do pet let zapora. Špekulira se sicer, da sta bila storilca dva, a drugega še niso našli. V desetih dneh je ogenj dosegel mesto Pripjat in naj bi bil od tam, kjer so hranili najbolj nevaren odpadni material, požar oddaljen le še dva kilometra. Ruski Greenpeace je celo poročal, da je požar od same nuklearke oddaljen le še kilometer. To sicer ni prvi gozdni požar na tem območju v preteklih letih, se pa do sedaj nobeden ni tako zelo približal sami elektrarni.

Ukrajinske oblasti so 14. aprila sporočile, da so ogenj po več kot tednu dni gašenja uspeli spraviti pod nadzor, na kraju pa, da je še vedno 400 gasilcev, da bi dokončali delo in preprečili, da bi se tlenje znova razplamtelo v požar. Pri gašenju jim je pomagalo tudi močno deževje. Kako veliko območje je požar zajel, sicer niso sporočili. Prav tako so tudi zanikali, bi bila stopnja sevanja sedaj višja. Že petega aprila je Yegor Firsov, vodja ukrajinske državne ekološke inšpekcije, opozoril, da se je stopnja radioaktivnosti na območju opazno zvečala. Vlada je to zavrnila in dejala, da je sevanje znotraj normalnih vrednosti, zatem pa je tudi Firsov spremenil svoje mnenje. Ukrajinski minister za zdravje Stepanov je 15. aprila prebivalcem Kijeva svetoval, naj se v jutranjih urah zadržujejo v zaprtih prostorih, še posebej tisti, ki trpijo zaradi bolezni dihal ali srca. Vendar je dejal, da je njegovo priporočilo zato, ker zrak vsebuje stranske produkte požara (saje, dim) in ne zaradi sevanja.

Senca dvoma sicer ostaja, tako pri prebivalcih v okolici, kot v svetu. Ko država enkrat popolnoma pogrne na kriznem komuniciranju, ko je dokazano, da so oblasti skrivale dejstva, je zaupanje izredno težko povrniti – tudi, če je vmes preteklo 34 let.