Potrebno je križati vlado

Vlado Miheljak, znani levičarski profesor, aktivist in propagandist, se je pred kratkim v svoji maniri spet izkazal z nestrpnostjo in pristranskostjo, nekateri menijo, da celo s sovražnim govorom. In niso daleč od resnice. Takšnih prijemov se poslužuje vse več medijskih oseb, in kot bomo videli, to počnejo tudi (ali pa mogoče predvsem) iz sebičnih ekonomskih razlogov.

V Mladini je Miheljak v svoji kolumni tokrat napadel poslance SMC in DeSUS in pozval medije, naj jih pribijajo na križ “tako zelo, da ne bodo mogli brez skrivanja hoditi po ulicah”. Zato, ker so šli v vlado z Janšo, in jih Miheljak vidi kot izdajalce; kot ljudi, ki so bili “njihovi”, a so prezrli vsa načela in se zvezali s svojim največjim sovražnikom, torej so tudi oni vredni največjega sovraštva in prezira.

Namen mojega pisanja ni zagovarjati poslance te ali one stranke in njihovih odločitev. To naj reši politika sama, saj nenazadnje živimo v demokraciji. Želim pa osvetliti dvojna merila, ki vladajo v slovenskih medijih. Ti so kljub našim prizadevanjem za uravnoteženje slovenske medijske krajine še vedno v veliki večini levo usmerjeni. No, marsikdaj celo skrajno levo.

Skrajnost zmernih

Iz nobene skrajnosti pa ne sledi nič dobrega. Na žalost je imamo v Sloveniji na pretek, in v tem času prihaja do izraza bolj kot kdajkoli prej. Živimo v času krize in protikriznih ukrepov. Zaenkrat nam je uspelo zajeziti širjenje virusa, mrtvih je manj od pričakovanj, življenje se postopoma vrača v ustaljene tirnice, vladni ukrepi na področju sociale in gospodarstva so v veliki meri dobri in strokovno utemeljeni, med ljudstvom pa ni čutiti večjega nezadovoljstva.

A mediji se takšnemu pozitivnemu razpoloženju ne pridružujejo. Za del njih lahko celo rečemo, da se trudijo med ljudi zasejati dvom, sovraštvo in nestrpnost. Posebno to velja za velik del vplivnih posameznikov znotraj medijskih struktur. Omenjeni Miheljak tako govori o “koronafašizmu”, twitter Borisa Vaseva pregoreva od koruptivne “skrajno desne diktature”, Blaž Zgaga pa celo v tujini razglaša laži, da smo v Sloveniji doživeli državni udar. Naštevali bi lahko v nedogled. Poleg tega novinarji s svojimi organizacijami preko tujine tudi množično skušajo spreminjati stanje v Sloveniji.

Njihova skrajna stališča so daleč od stališč razumnih državljanov, ne glede na politično pripadnost, njihova usmeritev pa je za družbo ogrožujoča in nevarna. Tako lahko beremo o pretiranosti ukrepov, diktaturi, nepotrebnem omejevanju svobode (gibanja in še česa), vojnem stanju itd., predvsem pa o skrajno desni usmeritvi vlade. Kaj si bo o Sloveniji mislila tujina, ki z realnim stanjem ni seznanjena?

Absurdno je poslušati, kako skrajni levičarji očitajo skrajnost vladi, in enako absurdno je njihovo nasprotovanje ukrepom, ki so strokovno podprti in dokazano učinkoviti. Kot bi lastnemu narodu želeli slabo. A boljše, da je narodu slabo, kot pa da kaj dobrega dobijo od Janše.

Se bo levi medijsko-politični blok sesul?

Zakaj to počnejo? Deloma iz ideoloških, v veliki meri pa iz ekonomskih razlogov. Naj pojasnim zelo poenostavljeno: kdor je na oblasti, lahko uravnava financiranje medijev, bodisi preko oglaševanja podjetij v javni lasti, financiranja nevladnih organizacij in drugih vzvodov. V zgodovini samostojne Slovenije je bila na oblasti večinoma leva politika. Ta je po vzoru prejšnjega režima “investirala” v medije, da so enostransko kreirali javno mnenje njej v korist, in je lahko ostala na oblasti, mediji pa so bili s tem deležni finančnih injekcij, kar je zanje bistveno, saj jih na trgu večina ne bi preživela.

Sedaj pa se je situacija spremenila: na oblasti je opcija z drugim ideološkim predznakom, in zna se zgoditi, da se bo ta finančni tok prekinil. Na kratko: brez leve oblasti bodo “nepristranski” levi mediji ostali brez denarja.

Javnost meni drugače

Zato pri njihovem poročanju in pozivih preko družbenih omrežij ne gre za objektivnost ali konstruktivno kritiko vlade, kaj šele za kakšne intelektualne presežke, s katerimi bi želeli prispevati v skupno dobro. Gre za pribijanje na križ. Zgolj in samo to. Obrniti javno mnenje proti političnemu sovražniku, ga spraviti z oblasti in si tako zagotoviti eksistenco.

Bojijo se za golo preživetje, zato so se v paničnem obupu pripravljeni posluževati tudi laži v upanju, da bodo te postale resnica, če jih bodo dovolj dolgo servirali bralstvu. A bralstvo je to začutilo, in propagandisti so doživeli kontra efekt.

Hujši, kot so napadi na vlado, bolj ji podpora narašča, levim medijem naklonjeni opoziciji pa pada. Zaenkrat kaže, da bo tisti, ki je drugemu jamo kopal, vanjo padel sam.