Koronavirus oblikuje novo podobo Cerkve

Še nekaj tednov nazaj je bilo življenje po naših župnijah zelo pestro. Predvsem duhovniki so zaradi obilice obveznosti živeli na meji stresa, včasih se je celo zgodilo, da je marsikateri duhovnik zaradi preobilice dela začel trpeti za resnimi psihičnimi posledicami. Če je bilo še pred nekaj tedni v Cerkvi aktualno pomankanje duhovnikov, pa se je zaradi pojava koronavirusa zadeva popolnoma obrnila na glavo. Duhovniki ne doživljajo več stresa zaradi preobilice dejavnosti, ampak zaradi skoraj popolne ločenosti od občestva vernikov.
Koronavirus je v veliki meri prizadel položaj duhovnikov
V tem času v ospredje duhovnikove stiske, bolj kot kdaj prej, sili na plano osamljenost zaradi obveznosti celibata. Eden izmed argumentov za celibat duhovnikov je namreč tudi ta, da neporočenost duhovnikov pripomore k temu, da so duhovniki še bolj povezani s svojim cerkvenim občestvom, v smislu, da zato, ker nimajo družine, lahko samega sebe v celoti posvetijo vernikom.
Izbruh koronavirusa je v Cerkvi najbolj prizadel duhovnike, saj so z ločenostjo od občestva tako rekoč popolnoma prepuščeni samemu sebi. Neki duhovnik je v intervjuju za eno izmed televizijskih hiš potožil, da se sploh ne more navaditi, da zdaj mašuje sam, saj se je že tako navadil vernikov v cerkvi, da točno ve, kje je kdo od vernikov sedel. Rekel je, da ga rešuje to, da si prikliče v spomin, kje so posamezni verniki sedeli, in si na ta način prikliče v misli svoje župnijsko občestvo.
Življenje duhovnikov se je čez noč spremenilo
V življenju župnije se je v zadnjih desetletjih uveljavilo veliko dejavnosti. Poleg rednega maševanja, spovedovanja, krščevanja in pokopavanja umrlih je bil razvejan verouk, s popestritvijo letnih oratorijev. V župniji je delovalo veliko skupin, vsaki izmed njih je bil župnik duhovni spremljevalec.
Poleg pastoralnih obveznosti je župnik skrbel za materialno blagostanje župnije. Skrbeti je moral, da je imela župnija vsak mesec plačane vse redne stroške, poleg tega pa je skrbel za vzdrževanje nepremičnin, kot so cerkve in druge zgradbe.
Duhovniku, posebej še župniku, se je zaradi koronavirusa čez noč spremenilo njegovo poslanstvo. Od vsega naštetega sedaj samo še mašuje, pa še to sam zase. V mnogih župnijah so poskrbeli za prenos maš prek spleta, vendar je s tem duhovnik še vedno fizično ločen od svojega občestva.
Stiska zaradi preživetja župnije in duhovnikov
Poleg osebne stiske, ki jo doživljajo duhovniki, se je pojavila še stiska zaradi materialnega preživetja, tako župnije kot duhovnika samega. Župnija se je preživljala od rednih tedenskih nabirk pri sveti maši, zdaj teh nabirk ni več. Verniki smo sicer povabljeni, da nakazujemo denar na račun župnije, vendar se na ta način zbere občutno manj sredstev, kot pa se jih je zbralo v cerkvi. Ob tem se odpira resno vprašanje, kako bodo župnije sploh preživele.
Duhovnik se je osebno preživljal z darovi, namenjenimi za opravljanje mašnih namenov, in z denarjem, ki se je nabral pri določenih blagoslovih. Posebej donosen je bil blagoslov jedil na veliko soboto.
Ljudje so bili navajeni, da so prinesli denar za mašni namen duhovniku osebno ali vsaj komu, ki je bil v pomoč župniku v župnijski pisarni. Prav tako so bili darovalci navzoči pri maši, ki se je opravljala po njihovem namenu. Marsikdo še sedaj prinese denar in zapisani namen v župnijski nabiralnik ali po kakšni drugi poti, vendar se vseeno pozna upad darovanja mašnih namenov. Marsikateri duhovniki sedaj rešujejo zadevo tako, da prek spletnih prenosov javno omenjajo določen mašni namen, da ljudje ne bi popolnoma izgubili stika z župnijo.

Cerkveno življenje se seli na področje družine
V času epidemije koronavirusa je župnijsko življenje praktično zamrlo, a se je po drugi strani okrepilo versko življenje po družinah. V času priprave na veliko noč so se marsikje po družinah zbrali k bogoslužju, ki so ga oblikovali družinski člani. Tako so na cvetno nedeljo sami pripravili zelenje, katerega so blagoslovili z blagoslovljeno vodo. Prav tako je marsikatera družina na veliki četrtek pripravila obred umivanja nog, kateremu smo bili do sedaj priča v cerkvi. Na veliki petek so v krogu družine opravili obred češčenja križa. Družina je sama pripravila križ, katerega so člani primerno počastili. Na veliko soboto, ki je bila vsako leta razvpita zaradi množičnega blagoslova jedil po cerkvah, so zdaj zdaj ljudje po družinah sami blagoslavljali jedila, ki so jih pripravili za praznovanje velike noči.
To je le nekaj primerov, ob katerih lahko vidimo, da se težišče cerkvenega življenja iz župnije prenaša v družino. Krščanstvo zopet postaja hišna Cerkev, kar je bila v samem začetku krščanskega življenja.
Teritorialna razdelitev Cerkve izhaja iz rimskega imperija
Koronavirusa ni treba jemati zgolj kot negativen pojav, ampak kot dejstvo, ki bo določene stvari postavilo na pravo mesto. Kristjani smo se sicer skozi dolga stoletja navadili živeti svoje krščanstvo v okviru župnije ali v župnijski cerkvi, vendar se je takšen način razvil šele po nekaj stoletjih, po tem, ko je krščanstvo postalo državna Cerkev znotraj rimskega imperija.
Po prvih treh stoletjih preganjanja je Cerkev v rimskem cesarstvu pridobila privilegiran položaj. Medtem ko je bilo do krščanske svobode nevarno biti kristjan, je bilo potem celo nevarno ne-biti kristjan. Škofje s svojimi pomočniki duhovniki so predvsem skrbeli, da so bili vsi državljani krščeni, kar je hkrati pomenilo, da so bili vdani tako Cerkvi kot državi. Kdor v imperiju ni bil krščen, je veljal za nevarnega državi.
Duhovščina je tako skrbela, da je bilo krščanstvo prisotno na celotnem državnem ozemlju, zato je bila tudi cerkvena ureditev urejena teritorialno, tako da je določena škofija obsegala določen del ozemlja, župnija pa je bila del škofije, kajti sam škof ni mogel skrbeti, da bi bili vsi državljani tudi krščeni.
Je teritorialna razdelitev Cerkve stvar preteklosti?
Kljub temu da živimo v 21. stoletju, ko državne ureditve po svetu že dolgo niso teokratične, v Cerkvi še vedno ohranjamo teritorialno razdelitev škofij in župnij. Praktična posledica takšne razdelitve je, da škofje in duhovniki iz leta v leto razočarano ugotavljajo, da je vernikov sicer vedno manj, še vedno pa vztrajajo v preživeti teritorialni razdelitvi župnij.
Nekoliko ironično je, da so celo v zadnjih letih, ko so šle številke strmo navzdol, še marsikje po Sloveniji ustanavljali nove župnije in tudi zidali nove cerkve. Res je tudi, da so vsaj v koprski škofiji in ljubljanski nadškofiji začeli z združevanjem župnij, vendar je razlika zgolj v tem, da ima en duhovnik večji teritorij in s tem še več administrativnih obveznosti.
Obhajanje zadnje večerje kaže, da je Cerkev hišno občestvo
Da je Cerkev v prvi vrsti hišno in družinsko občestvo, nam je pokazal že Jezus, saj je zadnjo večerjo in s tem prvo sveto mašo obhajal v hiši (Mr 14,12–26) in ne v shodnici ali v jeruzalemskem templju, kjer se je takrat zbiralo judovsko versko občestvo.
V poročilu o življenju prve Cerkve, ki ga podajajo Apostolska dela, lahko beremo, da so »lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem« (Apd 2,46). Besedna zveza »lomljenje kruha« pomeni obhajanje mašne daritve. To, kar obhajamo danes po cerkvah, so včasih obhajali po domovih.
Božje delovanje ne pozna fizičnih omejitev
Koronavirus torej ni prinesel samo slabo, ampak je, v krščanskem pogledu, celo postavil težišče cerkvenega dogajanja tja, kamor je bilo postavljeno v prvotni Cerkvi, v družino.
Zdaj, ko lahko sveto mašo spremljamo prek medijev, je obhajanje svete maše znotraj družinskega občestva skoraj takšno, kakor je bilo včasih. Res je, da ne moremo biti fizično navzoči pri maši, kar sodi k bistvu občestvenega življenja, je pa po drugi strani tudi res, da Božje delovanje ne pozna nobenih fizičnih omejitev. Res je, da ne moremo fizično pristopati k obhajilu, lahko pa prejemamo obhajilo na duhovni način. Če Gospodu odpremo srce iskreno in z resnično željo, da bi prebival v nas, bo Gospod prišel v naše srce, tudi če ne bomo fizično prejeli posvečene hostije.

Koronavirus na novo oblikuje občestveno podobo Cerkve
Čas koronavirusa je tako tudi čas, ko se na novo oblikuje zunanja podoba Cerkve. Gotovo je, da bo prišel čas, ko bo nevarnost koronavirusa mimo in bomo zopet lahko živeli v fizičnem kontaktu drug z drugim. Je pa tudi gotovo, da ne bomo več mogli govoriti, da je teritorialno oblikovana župnija osnovna cerkvena enota, ker nas bodo v to prisilile razmere. Nesmiselno bi bilo, če bo na teritoriju, kjer biva 5000 ljudi, 50 krščenih, kljub temu ves teritorij spadal pod cerkveno oblast določenega župnika. Namesto da bi oblikoval trdno pričevalsko občestvo z 50 verniki, bo župnik jadikoval nad 4950 nevernimi.
Po vsej verjetnosti bo večina teritorialnih župnij propadla, oblikovale se bodo hišne cerkve, kjer bo v središču družina. To pomeni, da bo Cerkev končno izgubila imperialni značaj, v ospredje pa bo prišel občestveni značaj, kjer bo v središču vez Božje ljubezni.
Namesto aktivistične skupnosti se bo oblikovalo evharistično občestvo
Pri vsem tem bo treba na novo premisliti vlogo škofov in duhovnikov. Do zdaj je bila njihova vloga usmerjena v teritorialno skrb, od zdaj pa bo v ospredju personalna (osebna) skrb, to je predvsem skrb za občestvo, ki raste iz evharistije in ne več iz skupnosti, ki izhaja iz različnih župnijskih aktivnosti.
Kjer bodo spontano nastala posamezna krščanska občestva, tam bo prisoten tudi škof ali (in) duhovnik. Glede na to, da je že Jezus svoje učence poimenoval »mala čreda« (Lk 12,32), se nam ob novi ureditvi Cerkve ni treba bati, da bi trpeli pomanjkanje duhovnikov. Verjetno nas želi Gospod pripeljati do spoznanja, da smo predolgo vztrajali v preživetih pastoralnih modelih in da je skrajni čas za nove oblike, ki odgovarjajo duhu časa 21. stoletja. Vse kaže, da je koronavirus pri oblikovanju nove podobe Cerkve bolj naš zaveznik kot pa naš sovražnik.