Covid-19 in globalna geopolitična razmerja

Pogovarjali smo se z upokojenim diplomatom dr. Janezom Šumrado, ki je bil tudi univerzitetni profesor zgodovine v Ljubljani in Mariboru ter gostujoči profesor na nekaterih tujih univerzah. Bil je uspešen veleposlanik Slovenije v Parizu ravno v obdobju, ko je Slovenija leta 2008 predsedovala Evropski uniji. Francoska država ga je kar dvakrat odlikovala, tako za njegovo diplomatsko kot visokošolsko odličnost.

Na različnih odgovornih položajih na ministrstvu za zunanje zadeve je bil med drugim v. d. generalnega direktorja za evropske zadeve, večkrat vodja sektorja, nacionalni koordinator za frankofonijo in nacionalni koordinator za OECD.

V pogovoru so nas zanimali pogledi dr. Šumrade na zelo zapletena mednarodna, geopolitična in tudi varnostna vprašanja, ki jih odpira pandemija koronavirusa; prav tako pa tudi, kako gleda kot zgodovinar na spremembe, ki se kažejo in v bistvenem spreminjajo »utečeni model globalne družbe« 21. stoletja.

Dr. Šumrada, kako na osebni in družinski ravni doživljate to “totalno” spremembo, ki jo je v naša življenja vnesel koronavirus? Po skoraj dveh mesecih “karantene” se nahajamo v času, ko še ni jasno, ali nas čaka normalizacija življenja oziroma premišljenega življenja z virusom ali pa  bo, kot upamo, virus preprosto “popustil”.

Zdravstveni strokovnjaki so v teh nejasnih napovedih dokaj trdni samo v tem, da bodo za zaustavitev pandemije ključni delujoče cepivo in uspešna zdravila. 

Zdi se, kot da bi nobelovec Albert Camus prav za takšne dneve in tedne, kot jih živimo zdajle, napisal svoj kratki roman Kuga, nastal na podlagi resnične epidemije v tedaj francoski Alžiriji v štiridesetih letih 20. stoletja. V njem najdemo npr. tole temeljno misel: »Zdaj končno vemo, da je treba preiti na bistveno«, kot se glasi prevod Jožeta Javorška. In res, zdaj lahko, če to želimo, preidemo na bistveno: v paru, družini in širše na utrjevanje medsebojnih odnosov, ki postajajo v naglici vsakdanjega življenja prepovršni, preplitvi, odtujeni; v domači in globalni družbi na razmislek, ali nas pandemija ne poziva k temeljnemu preobratu od storilnosti, potrošništva in profita k vzdržnemu, ali če hočete zelenemu, nizkoogljičnemu gospodarstvu (na kar že dolgo poziva OECD), ki je nujen, če hoče človeštvo preživeti, ne onemogoča pa profita. 

Priznam, da ne razumem najbolje tistih sodržavljanov, ki vidijo v sedanjih ukrepih – nikakor niso omejeni samo na našo državo – predvsem omejevanje svoje osebne svobode, ne pa nujnega ukrepa za obvladovanje skupnega, nevidnega, a tako nevarnega sovražnika, da mu s sedanjim znanjem nismo kos. Blizu mi je trditev, ki sem jo pred nekaj dnevi srečal na spletu, in pravi takole: Če so se naši očetje in dedje proti svoji volji znašli v vihri 2. svetovne vojne, lahko tudi mi sedimo doma na kavču in se ukvarjamo sami s sabo in svojimi bližnjimi! Sam počnem prav to, poleg tega berem spletne novice v tistih jezikih, ki jih vsaj približno razumem, poslušam glasbo, komuniciram po telefonu in mejlu s prijatelji in kolegi, urejam svojo knjižnico, za kar doslej nikoli ni bilo pravega časa … Sledim pa tudi Voltairu, ki nas je že zdavnaj pozval, naj obdelujemo svoj vrt. Ubogam ga dobesedno na domačem vrtu in v zadnjih dnevih zaradi vladne olajšave tudi na kmetih, pa še v prenesenem smislu besede, saj pripravljam svojo novo knjigo.

Svetoval bi tudi zmerno previdnost v naših pričakovanjih – prenaglemu in nepremišljenemu sproščanju ukrepov lahko sledi nov krog povečanja okužb, spet večje število okuženih in novi mrtvi, česar si najbrž nihče ne želi. Do odkritja cepiva in delujočih zdravil je po prepričanju mednarodnih strokovnjakov še daleč! 

Sedanja globalna zdravstvena kriza, ki pravzaprav nima veliko primerljivih situacij v nekaj zadnjih stoletjih, je tudi priložnost za družbeno in individualno refleksijo.  Zanima nas, kako kot zgodovinar primerjate sedanjo pandemijo z nekaterimi drugimi, ki so v novejši zgodovini zelo vplivale na takratno družbo in sploh na velike spremembe, ki jih je povzročila. Se nam res obetajo radikalne spremembe v delovanju modernih družb; je konec z globalizacijo in vsemi njenimi pojavi, kot smo jo poznali do izbruha pandemije koronavirusa?

Verjamem, da imajo prav tisti, ki trdijo, da bo covid-19 vplival na družbene spremembe in da nekatere stvari ne bodo več takšne kot doslej. Virus utegne močno vplivati na sicer že od prej potekajoče spremembe v globalnih geopolitičnih razmerjih, vrstni red po pomembnosti in teži se utegne med nekaterimi velikimi igralci s pandemijo hitreje spremeniti. Osebno pa ne mislim, da je z globalizacijo konec – navsezadnje se je pričela konec 15. stoletja z velikimi geografskimi odkritji, svet je začel postajati povezan gospodarski prostor že okrog leta 1770, nikoli pa to ni bil enakomeren proces, vseskozi je imel vzpone in padce.   

Dr. Šumrada, vedno bolj je jasno, da poleg globalnega zdravstvenega in bio-varnostnega vprašanja ob in zaradi posledic pandemije v ospredje počasi stopajo geopolitična, varnostna in strateška vprašanja mednarodne politike. Kako jih vi vidite? Na primer, priča smo paradoksalni situaciji, da se “prva sila sveta” ZDA  muči z največ okuženimi s koronavirusom in posledično vedno večjim številom umrlih; Kitajska, ki je “proizvedla” virus, pa je, kot vse kaže, prva država, ki se je pandemiji uspešno zoperstavila in postaja glavna izvoznica nujno potrebne medicinske opreme.

V današnjih razmerah so najbolj prizadete države, katerih vodstva so neodgovorno podcenjevala nevarnost pandemije. Nekateri svetovni voditelji so se v začetni fazi iz nevarnosti celo norčevali in s tem neodgovorno izgubljali dragoceni čas za implementacijo primernih ukrepov, okužba pa je naglo napredovala. Po drugi strani se je pokazalo, da države plačujejo visoko ceno za svoje temeljne razvojne spodrsljaje: tam, kjer imajo npr. močne in dobro organizirane javne zdravstvene sisteme oziroma urejeno ravnovesje med zasebnim in javnim zdravstvom, se bistveno lažje borijo z okužbo; tiste države, ki so večinoma delokalizirale svojo proizvodnjo, so se znašle v razmerah, ko ne morejo same izdelovati in distribuirati niti tehnično zelo enostavnih pripomočkov za množično zaščito prebivalstva, kot so razkužila, maske, rokavice …. Če bi ne imelo tako tragičnih posledic, bi bilo smešno, vsekakor pa je nevarno.

Na poseben način je pandemija prizadela Evropsko unijo. Po Italiji, ki kljub pozivu v samem začetku ni bila deležna solidarnostne pomoči drugih držav, je zelo hudo tudi v Španiji, Franciji, Belgiji, tudi Nemčiji. Na nek način se je ponovno pokazalo, da EU ni “narejena” za take situacije, kot je globalna pandemija, ki je prizadela bolj ali manj prav vse njene članice. Kakšen je vaš pogled? In še, kako se je odzvala Slovenija, ki je ravno v času razglasitve epidemije šla skozi proces formiranja nove vlade, ki jo vodi Janez Janša ?

Pandemija je ponovno razgalila nevarne strukturne vrzeli v organizaciji EU. Na eni od spletnih strani, ki jo redno spremljam, se jim je celo zapisalo, da je EU v pandemiji umrla, a tega še ni opazila! Dejstvo je, da države EU niso zmogle solidarnosti z najbolj ogroženimi državami, da sta najmočnejši državi članici v nekem trenutku celo preprečevali svoboden pretok zaščitnih sredstev v druge članice in da je komisija najprej takšno nesprejemljivo in škandalozno početje molče spremljala, nato pa medlo protestirala. Naj nekoliko preobrnem vašo misel: treba se bo vprašati, za kakšne situacije je EU sploh »narejena«? Očitno se je premalo naučila in premalo strukturno prilagodila izzivom zadnjega desetletja in več. Ne mislim samo na gospodarsko krizo po 2008 in na brexit, saj že dolga leta poslušamo pozive evropskih politikov k reformam EU, ki jih je bilo doslej sicer nekaj, a dosti premalo.

Nova slovenska vlada je zagotovo med tistimi v članicah EU, ki se je začela boriti s pandemijo takoj po zaprisegi. Rezultati so vidni in so dobri, saj se zdi, da se je razvojna smer virusa  zaenkrat začela umirjati, čeprav to ni nepovratno. Pri tem je zagotovo prišlo tudi do nekaterih napak; če so bile vmes tudi malverzacije za pridobivanje nezakonite premoženjske koristi, pa naj zadevo v miru, brez pritiska medijev in opozicije, a pod njuno kontrolo, raziščejo za to pristojni državni organi, zatem pa tudi ustrezno reagirajo, in to ne v treh letih – toliko so namreč potrebovali, da so raziskali lažno ovadbo glede mojih »poneverb« na delovnem mestu v Parizu.   

Dr. Šumrada, ste odličen poznavalec Francije, tako njenega aktualnega družbenega dogajanja kot njene zgodovine. Kako se drži v pandemiji? Je predsedniku Emmanuelu Macronu, ki je veliko tvegal, ko je dovolil prvi krog lokalnih volitev že v času pandemije, uspelo pridobiti potrebno avtoriteto za vodenje države v teh povsem novih razmerah? Po izstopu Velike Britanije iz EU je Macron načrtoval bolj proaktivno in vodilno vlogo Francije v EU in tudi v svetu. Mu bo prav zdravstvena kriza te načrte pokvarila?

Macronu doslej ni uspelo uresničiti nobenega od večjih reformnih ciljev, ki si jih je v začetku mandata zastavil v nacionalnem ali evropskem okviru. Škoda, saj gre za prepričanega evrofila, ki si želi močnejše in tesneje povezane EU, toda v razmerah izhajanja iz globalne gospodarske krize, rahljanja EU in brexita pa šibkosti sedanje koalicije v Nemčiji ni uspel motivirati svojih kolegov iz drugih članic za nujne spremembe. Že kmalu po njegovi izvolitvi sem opozoril zainteresirano slovensko javnost, da sta si na francoskih notranjih reformah – trg delovne sile, pokojninska reforma itd. – in deetatizaciji francoske družbe polomila zobe že njegova predhodnika Sarkozy in Hollande, predvsem v borbi z vsemogočnimi sindikati javnega sektorja, ki so si doslej uspešno prizadevali za status quo. Za nameček sta se Macron in Philippe lotila pandemije z veliko zamudo, prišlo je tudi do neodgovornega vztrajanja pri izvedbi prvega kroga lokalnih volitev, in to v času, ko smo se v Evropi v glavnem že zavedali resnosti razmer. Kakšna bo bilanca predsednikovega mandata čez dve leti, ko se bo iztekel, je težko reči, a dosedanji rezultati niso spodbudni.

 V tej pandemiji se presenetljivo dobro držijo Avstrija in vse štiri države iz Višegrajske skupine. Čemu to pripisujete? Za slovensko medijsko sceno, ki je izrazito levo usmerjena, kar seveda velja tudi za aktualno opozicijo, je omenjanje teh držav, še posebej pa Madžarske in Poljske, postalo klasično ideološko vprašanje.

Kaj se dogaja, da se vsako sodelovanje z državami te skupine, s katero ima Slovenija veliko skupne zgodovine in nas povezuje  kulturno-civilizacijski krog slovanstva, označi kot negativno, kot sledenje avtoritarnim konceptom vodenja države. Gre samo za “antijanša” refleks ali za kaj drugega?

Za slovensko politiko je nasploh značilno, da so ji bliže ideološki spori od tega, kakšen je v konkretnih notranje- ali zunanjepolitičnih zadevah interes države. V politični kulturi je tudi premalo prisotno prizadevanje za iskanje konsenza v bistvenih vprašanjih, slovenska politika kot da ne razume, da se je okrog bistvenega pač treba poenotiti. Sam sem v zunanji politiki pristaš tako imenovanega utilitarizma, ki se v razmerah šibke EU, brez konkretnejše vizije nadaljnjega razvoja, zdi za Slovenijo še toliko bolj perspektiven. Zato mi je blizu politika, notranja in zunanja, ki prinaša Sloveniji nove razvojne možnosti in ji odpira nove trge ter povečuje blaginjo slovenskega prebivalstva. Nenavadno se zdi, da slovenska levica in levi mediji nimajo težav glede naših odnosov z Rusko federacijo in LR Kitajsko, ki so odlični, čeprav državi ne veljata za vzorni demokraciji, moti pa jih krepitev odnosov z vzhodno sosedo. Dobri odnosi z vsemi sosedami in čim višja stopnja dvostranskega in večstranskega sodelovanja, seveda na enakopravni ravni z njimi, so eden od temeljev uspešne zunanje politike! Pa da ne bo pomote – sam sem imel in imam še vedno vrsto pripomb na sodelovanje Slovenije s sosednjimi državami, ki se z naše strani pogosto ni oziralo na to, koliko je sodelovanje »vrglo« na tehtnici Sloveniji, in nismo razumeli, da je krhko bilateralno ravnovesje lahko naglo pokvarljivo blago. To velja za sodelovanje z vsemi našimi sosedami, ne glede na stopnjo njihove notranje demokracije. Napoleon, kajti danes slavni izrek je prvi formuliral on, in Trump imata v tem smislu prav, zato naj ju parafraziram: Slovenia first! 

V tej zvezi nas zanima, dr. Šumrada, tudi vaš pogled na dogajanje znotraj Evropske ljudske stranke. Še posebej po izvolitvi Poljaka Donalda Tuska za novega predsednika se v EPP krepi konflikt z madžarskim Fidesom in njenim predsednikom ter predsednikom madžarske vlade Viktorjem Orbanom. Kot je znano, je sedaj status Fidesa kot članice EPP zamrznjen, celo v času najhujše pandemije pa so se pojavile zahteve, da se Fides dokončno izključi. Nobena slovenska članica EPP, niti SDS, niti Nsi, niti SLS, se tej zahtevi ni priključila. Kakšen je torej vaš pogled; kakšna je prihodnost EPP? In še to, ta konflikt po naši oceni slabi položaj predsednice Evropske komisije Ursule von den Layen, ki prihaja iz nemške CDU.

Se strinjam, konflikt slabi tako položaj komisije kot tudi EPP. Vendar sam gledam na problem širše: šibkost jedra – v našem primeru pač EU – spodbuja centrifugalne sile, to smo se učili pri fiziki, velja pa tudi v geostrateškem pogledu. Sedanja EU ne zna oziroma ne zmore ali noče biti okvir tesnejšega povezovanja med državami članicami, to ugotavljam kot eden od ustanovnih članov evropskega federalističnega gibanja v Sloveniji pred skoraj dvema desetletjema. Takoj po vstopu novih članic v Unijo  leta 2004 se je ta znašla v skoraj permanentni strukturni krizi (2005 kriza Evropske ustavne pogodbe, 2008 svetovna recesija, britanska zgodba, ki se nikakor ni začela z referendumom o brexitu 2016, pandemija 2020), njeno krizno upravljanje pa je povečini neustrezno, bodisi (pre)pozno ali pa polovičarsko. Zato se nam dogaja počasna, a neizogibna regresija EU in utrjuje občutek o tem, da je Unija  papirnati tiger. Smo pred bistveno hujšimi in usodnejšimi izzivi za prihodnost EU in njenih članic ter same Slovenije, kot je stopnja demokracije na Madžarskem, če bomo še naprej ohranjali status quo. V razmerah, ko so nujne spremembe, je status quo generator nazadovanja, to je (vsaj) v politični teoriji povsem jasno! 

Uvodoma smo omenili, da bi zapletene razmere v času spopadanja s to zdravstveno krizo privedle do poslabšanja tako varnostnih kot mednarodnih odnosov na splošno. Kako se po vašem mnenju v tej krizi odzivajo Združeni narodi? Po dolgem odlašanju je bila sklicana tudi  seja Varnostnega sveta; seveda je v ospredju WHO, ki deluje pod okriljem OZN. Lahko ves svet računa, da bodo ključni svetovni voditelji ohranili “mirne živce” in da ne bo kdo zaradi neporavnanih računov in rivalstev iz preteklosti izkoristil sedanjega položaja za akcijo? Naj omenimo konflikt med Izraelom in Palestinci, napete odnose na Bližnjem vzhodu: položaj v Siriji, vlogo Irana, ki ga je pandemija zelo prizadela, ali pa odnos Kitajska – Tajvan, konflikt v Ukrajini in vlogo Rusije in ne nazadnje na zahodnem Balkanu, položaj v BiH,  na Kosovu. Bodo pri tem orodja multilateralizma, ki so pač danes na voljo, zadostna?

Obstoječi multilateralni mehanizmi žal že dolgo ne morejo ustrezno naslavljati mednarodnih izzivov, kriz in vojnih konfliktov. Občutek, da je OZN v današnjih mednarodnih razmerah nemočna, ni daleč od resnice. Nekatere njene specialne agencije – v teh dneh se je to pokazalo pri WHO – so prej žrtve globalnih strateških iger velikih kot nepristranski in strokovno neoporečni koordinatorji reševanja vprašanj iz svoje pristojnosti. Sam sem to najbolj očitno spoznal na primeru Organizacije ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), s katero sem dolgo sodeloval v imenu slovenske vlade. To seveda ni dobro ne za svetovni mir in ne za razvoj planeta, je pa vprašanje, ali je reforma vrste ključnih mednarodnih organizacij, ne le tistih iz sistema OZN, o kateri se veliko govori, v našem času uresničljiva, ali zanjo obstaja politična volja največjih igralcev.

Dr. Šumrada, široko smo vam postavljali vprašanja. Na koncu pa se vračamo v Slovenijo, v Ljubljano, tudi na Notranjsko in slovensko obalo, ki so vam tako pri srcu. Kako bo po vašem slovenski značaj, ki premore veliko tistih lastnosti, da kljub resnosti stanja lahko s pravo mero optimizma gledamo v poletne mesece, če omenimo vsaj občutek za skupno, za solidarnost in tudi delavnost in prilagodljivost, na koncu krepil in gradil slovensko družbo? Tudi v spoštljivem medgeneracijskem odnosu pa zahvali zdravstvenim in vsem drugim poklicem, ki so sedaj v prvih vrstah, da čim bolj zdravi previharimo te težke čase. Kajti, boljši dnevi se bodo zanesljivo vrnili. 

Tudi sam sem optimist, je pa vprašanje, koliko časa bo potrebnega za ponovni zagon. Zlasti v proizvodnji, kjer ni važen le start strojev, temveč tudi prodaja, saj se bojim, da so nekatere možnosti plasmaja v krizi enostavno izginile. Upajva vendarle, da tega ne bo veliko! Podobno je v turizmu, kjer po mojem laičnem mnenju ne bomo mogli kmalu kompenzirati nastale škode.

Imate pa sicer prav, slovenski človek je dober delavec, zna pa tudi uporabljati glavo, zato mu bodo sprejeti vladni paketi finančnih spodbud omogočili, da se bo relativno naglo pobral iz sedanjega klečečega položaja. Seveda smo tudi v Sloveniji plačali visoko ceno za razvojne grehe, ki se nam vlečejo dolga leta in se jih, čeprav so bili pogosto prioritetni v programih dosedanjih vlad, te v praksi niso resno lotevale. Mislim na dolgotrajno oskrbo, ki je popolnoma neurejena, in na domove za ostarele, katerih stanje je v sedanjih razmerah naravnost škandalozno! Na srečo pa nam kljub dolgoletnemu mirnemu dopuščanju, da se je pred našimi očmi razkrajal zdravstveni sistem, ni uspelo, da bi ga pohabili do te mere, da bi ne mogel biti kos dosedanjemu pohodu pandemije. Pri tem se je treba prikloniti požrtvovalnosti številnih znanih in anonimnih zdravstvenih delavcev, ki so v najtežjih razmerah in sprva celo brez nujno potrebne opreme zmagali v sedanji fazi bitke z boleznijo. Od srca jim hvala!