Ali Cerkev prehitro odpira vrata vernikom?

Dvanajstega marca, ko je slovenska vlada v odhajanju razglasila epidemijo covida-19, je še pred uradno razglasitvijo Slovenska škofovska konferenca (SŠK) objavila, da je s 13. 3. prepovedano vsako javno bogoslužno dejanje z navzočnostjo vernikov. Tako so bile do nadaljnjega odpovedane maše, spovedovanje, krsti, birme in poroke. Za nujne zadeve, kot so pogrebi in bolniško maziljenje, so začeli veljati posebni predpisi.

Cerkev je s prepovedjo javnega obhajanja bogoslužja vernikom stopila naproti z elektronskimi mediji. Svete maše smo lahko spremljali prek televizije, radia ali prek spleta. Tudi največji krščanski praznik, veliko noč, smo obhajali v krogu svojih družin, s pomočjo medijev.

Presenečenje sta bila tako prepoved bogoslužja kot preklic prepovedi

Popolna prepoved bogoslužja je bilo tako za vernike kot za širšo slovensko javnost izredno presenečenje, še posebej zato, ker je Cerkev s tem pohitela, saj Vlada Republike Slovenije ni podala omejitev za verske obrede. Vlada je sicer 10. 3. izdala prepoved zbiranja v zaprtih javnih prostorih do 100 ljudi, kar pa ni veljalo za dejavnost zbiranja pri verskih obredih.

Kakor je bilo presenečenje prepoved bogoslužja, tako ni bilo skoraj nič manjše presenečenje, ko je Slovenska škofovska konferenca 28. 4. v medijih objavila preklic prepovedi bogoslužja, ki začne veljati s 4. 5. SŠK je 30. 4. objavila natančna Navodila slovenskih škofov za vzpostavitev javnega bogoslužja v slovenskih cerkvah v času epidemije covida-19.

V času izrednih razmer Božje delovanje ne pozna nobenih omejitev

Ob ponovni javni vzpostavitvi bogoslužja se postavlja vprašanje, kako to, da je Cerkev tako pohitela s preklicem prepovedi. Glede na to, da je SŠK izdala prepoved bogoslužja na dan, ko je bila razglašena epidemija, bi sorazmerno s tem pričakovali, da bo izdan preklic prepovedi na dan, ko bo epidemija preklicana.

V času epidemije je Cerkev, tako papež kot škofje, jasno povedala, da Bog deluje tudi, ko nismo v fizičnem stiku z njim. V času izrednih razmer Bog deluje z enako močjo tako z Božjo besedo kot z zakramenti, saj »Bogu namreč ni nič nemogoče« (Lk 1,37).

V času, ko imamo na voljo elektronska sredstva, prek katerih lahko spremljamo bogoslužje in nagovore naših pastirjev, nismo verniki prav nič prikrajšani, če se zaradi izrednih razmer ne moremo fizično zbirati v cerkvi. Poleg tega je bil čas izolacije priložnost za utrditev občestvenih vezi v družinah, saj je bila tudi prva krščanska skupnost znana kot »hišna Cerkev«.

Ponovna vzpostavitev bogoslužja zaradi občestva ali preživetja župnij?

Ob nenadnem preklicu prepovedi javnega bogoslužja se lahko pri marsikomu ustvarja vtis, da želi Cerkev prej kot za blagor vernikov poskrbeti za preprečitev finančnega zloma župnij. Župnije se namreč skoraj izključno financirajo z darovi vernikov, prav tako so duhovniki odvisni od darov, ki jim jih namenijo verniki, predvsem z mašnimi štipendijami.

Ljudje so bili navajeni denar za župnijo oddajati pri nedeljskih in prazničnih nabirkah, denar za mašne namene pa so prinašali osebno v župnišče.

Škofje in duhovniki so sicer pozivali, da naj verniki denar nakažejo na župnijske račune ali ga v kuverti oddajo v župnijski nabiralnik. To je sicer storila manjšina, kar pa je za preživetje župnij in duhovnikov premalo. Tako bo ponovna vzpostavitev javnega bogoslužja tudi poizkus ponovno vzpostaviti finančno stabilnost.

Dvom o praktični izvedljivosti navodil za bogoslužje

SŠK je izdala dokaj obširna navodila za nemoten potek bogoslužja in drugih dejavnosti, ki govorijo predvsem o vzpostavitvi optimalne zdravstvene varnosti. Kljub temu lahko izrazimo določen dvom, predvsem o njihovi praktični izvedljivosti.

Navodila sicer jasno zapovedujejo obvezno nošenje maske za vsakega udeleženca, razen za duhovnika. Prav tako naročajo, da mora biti med posameznimi verniki 1,5 m razdalje. Pri vhodu v cerkev si mora vsak vernik roke razkužiti z razkužilom, ki ga zagotovi župnik oz. župnijski sodelavci.

Med sveto mašo je dovoljeno obhajanje vernikov samo na roko. Pri tem mora imeti tudi duhovnik ali drug delivec obhajila masko. Ko vernik prejme v roke hostijo, jo zaužije tako, da si s prosto roko odmakne masko, takoj po zaužitju pa si jo zopet dene na obraz.

Pobiranje darov vernikov je, kakor je bilo običajno do sedaj, med darovanjem. Tisti, ki pobira denar, mora nositi masko.

Navodila ne govorijo, kdo bo skrbel za njihovo izvajanje

To je nekaj najpomembnejših navodil, ostala so dostopna na spletni strani SŠK. Ob tem je treba opozoriti, da so navodila sicer jasno zapisana, vendar se pojavlja nekaj nejasnosti, predvsem kar zadeva njihovo praktično izvedbo.

Navodila namreč ne govorijo o tem, kdo je odgovoren za vzpostavitev stanja, ki ga narekujejo navodila. Konkretno govori o odgovorni osebi samo pri zagotovitvi razkužila pri vhodu v cerkev. Res je, da je za vsako dogajanje v župniji odgovoren župnik, vendar župnik med mašo ne more preverjati, kako se verniki držijo navodil, npr. ali imajo vsi maske ter ali je varnostna razdalja med verniki dovoljšna.

Navodila bi morala kot pogoj za izvedbo bogoslužja vsebovati določilo, da je župnik tisti, ki mora določiti vsaj eno odgovorno osebo, ki bo skrbela za izvedbo varnostnih ukrepov v času bogoslužja. Če bi odgovorna oseba izpostavila utemeljen dvom glede izvedbe navodil, bi moralo biti bogoslužje odpovedano. Tako pa navodila samo na splošno govorijo o ukrepih, nič pa, kdo je za izvedbo odgovoren. Pričakovati, da bodo ljudje sami toliko odgovorni, da bodo vsi skrbeli za lastno varnost in varnost drugih, je iluzorno.

Nejasnost ob vzpostavljanju primerne varnostne razdalje

Primer tega je obnašanje ljudi po trgovinah. Če v trgovini ni nihče postavljen za vzpostavljanje varnostne razdalje med kupci, se kupci dobesedno zaletavajo med seboj. Tako bo tudi v cerkvah nered, če ne bo nikogar, ki bo budno skrbel za izvajanje navodil.

Navodila sicer govorijo o obvezni varnostni razdalji 1,5 m, vendar hkrati govorijo o tem, da mora biti prazna vsaka druga vrsta. Razdalja med vsako drugo vrsto je okrog 1 m, kar sem dejansko izmeril v eni od župnijskih cerkva.

Med obhajanjem vernikov bo prihajalo do fizičnega stika

Praktična izvedba je vprašljiva tudi za obred obhajanja vernikov med bogoslužjem. Navodila sicer govorijo, da mora biti v vrsti za obhajilo med verniki 1,5 m razdalje. Verniki bodo prejemali obhajilo na roke, kar pomeni, da bo prišlo do fizičnega stika med delivcem in obhajancem. Res je, da morata imeti prej oba razkužene roke, vendar zagotovila, da je v tem primeru nemogoča okužba, ne moremo imeti. Za kolikor toliko popolno zagotovilo bi res morala skrbeti na eni strani oseba, ki bi kontrolirala pravilno razkuževanje ob vhodu v cerkev, in druga oseba, ki bi kontrolirala duhovnika ob vhodu v zakristijo. Vsekakor bi bilo najbolj modro opustiti obhajanje vernikov do preklica epidemije.

Dolžnost udeležbe pri maši kljub trajanju epidemije

Z navodili o ponovni vzpostavitvi javnega bogoslužja škofje zopet uvajajo dolžnost udeležbe pri nedeljski maši. Sicer je dovoljeno nedeljsko udeležbo nadomestiti z udeležbo pri bogoslužju med tednom, vendar to pomeni, da je vsak katoličan dolžan biti fizično pri maši vsaj enkrat na teden.

Glede na to, da kljub trenutni umiritvi širjenja covida-19 velja še vedno razglasitev epidemije, je po drugi strani obvezna udeležba pri bogoslužju poseg v človekovo skrb za zdravje. Res je, da je prepovedana udeležba pri bogoslužju za tiste, ki na zunaj kažejo znake bolezni, vendar je po drugi strani znano, da je lahko okužen s covidom-19 tudi nekdo, ki ne kaže nikakršnih bolezenskih znakov. Ker je vprašljivo tudi praktično izvajanje navodil, se postavlja vprašanje, ali nismo verniki prisiljeni v nekaj, česar po presoji lastne vesti ne bi naredili.

»Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« (Mt 4,7)

Marsikdo bo ob tem sicer rekel, da je treba pri javni udeležbi pri bogoslužju računati predvsem na Božjo pomoč. To je res, vendar po drugi strani Bog ne podpira stvari, ki dajejo vtis predrznosti. Na to nas opozarja evangeljski odlomek o Jezusovih skušnjavah v puščavi. Hudič je med drugim Jezusu predlagal, naj se vrže z vrha jeruzalemskega templja, češ da ga bodo pred kakršno koli poškodbo itak varovali angeli. Jezus ga je pri tem odločno zavrnil in mu rekel: »Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« (Mt 4,7)

Kljub vsej dobronamernosti slovenskih škofov se lahko zdi, da je ponovna nenadna vzpostavitev bogoslužja lahko prej preizkušanje Boga kot pa Božji blagoslov za vernike. Ob rahljanju omejitvenih ukrepov s strani slovenske vlade se pri ljudeh že občuti neutemeljeno mnenje, kot da bo življenje zopet kmalu takšno, kot je bilo pred epidemijo. Če je k rahljanju ukrepov pristopila tudi Cerkev, leži tudi na njej velika moralna odgovornost, če se bo po rahljanju ukrepov epidemija zopet vrnila v stanje eksponentne rasti.