Kdor je vsaj malo povezan s cerkvenim dogajanjem v župniji, je že slišal zaoratorij. Oratorij je prostočasna dejavnost z lastnim slogom, ki se imenuje Don Boskov preventivni vzgojni sistem za otroke in mlade. Po župnijah se oratoriji organizirajo praviloma v počitniškem času in trajajo praviloma en teden. Udeleženci oratorija so v glavnem osnovnošolski otroci, ki pod vodstvom animatorjev (srednješolci in študenti) spoznavajo različne veščine in dejavnosti, ki naj bi otroku približale evangeljski način življenja.
Filip Neri in Janez Bosko sta začetnika oratorija
Beseda oratorij pomeni molilnica. Prvi je oratorije osnoval duhovnik Filip Neri (1515–1595). S svojimi sodelavci je v Rimu začel pripravljati duhovna srečanja za mlade in odrasle, laike in duhovnike, kakršnih do takrat še niso poznali. Program so sestavljale molitve, pridige, duhovno razmišljanje, branje Svetega pisma in petje duhovnih pesmi.
Po Filipu Neriju se je navdihoval tudi Janez Bosko (1815–1888). Živel in delal je v Torinu v Italiji. V 19. stoletju so s podeželja v mesto prihajale množice mladih s »trebuhom za kruhom«, ki so bili prepuščeni na milost in nemilost takratnemu krutemu kapitalističnemu sistemu. Bili so brez primerne socialne, duhovne, pastoralne in vzgojne oskrbe. Zato se je odločil, da jim bo prišel naproti z organiziranjem oratorijev, ki jih je poimenoval kot preventivni vzgojni sistem.
Oratorij je bil najprej namenjen mladim delavcem
Mladi, ki so prihajali v mesta, so bili nad industrijskim načinom življenja razočarani. Podjetniki so jih izkoriščali, delali so le za nekaj drobiža na dan. Zato so se bili včasih prisiljeni preživljati tudi s krajo. Kogar so ujeli, mu je grozil večmesečni zapor.
Don Boska je pogled na te fante pretresel. Obiskoval jih je v zaporih in ugotovil, da so si želeli spremeniti življenje, a jim okolje ni omogočalo, da bi zaživeli drugače. Želel jim je vsestransko pomagati, da bi jih obvaroval pred nevarnostjo kriminala in jih usposobil za dostojno življenje. Začel jih je učiti brati, pisati in računati ter je imel zanje tudi verouk.
Sčasoma je z veliko truda in ob pomoči sodelavcev obiskovalcem oratorija omogočal vedno več. V okviru oratorija je imel tudi splošne in obrtne šole. Bil je eden prvih, ki se je zavzemal pri delodajalcih, da so z mladimi delavci sklenili delovno pogodbo, ki je predpisovala količino dela in plačo.
Štiri razsežnosti oratorija: dom, šola, dvorišče, župnija
Janez Bosko je za mlade želel poskrbeti celostno. Upošteval je njihovo telesno, čustveno, intelektualno, socialno, moralno in duhovno razsežnost. Različne razsežnosti so povzete v konceptu štirih stebrov: dom, šola, dvorišče, župnija. Oratorij je za mlade dom, ki sprejema, šola, ki uvaja v življenje, dvorišče za njihove prijateljske stike in za življenje v veselju ter župnija, ki evangelizira. Štirje stebri so merilo, ki usmerja in preverja vsako oratorijsko vzgojno okolje. Pomembno je, da so stebri oratorija uravnoteženo zastopani.
Kot naslednike svojega poslanstva je Janez Bosko ustanovil redovno družbo salezijancev, ki jo je poimenoval po Frančišku Saleškem, z namenom, da bi si salezijanski vzgojitelji za model osebnostne drže vzeli ljubeznivost Frančiška Saleškega.
Salezijanci in Hčere Marije Pomočnice oratorij razširijo po svetu
V istem obdobju je na podoben način vzgajala tudi Marija Mazzarelo (1837–1881). Po srečanju z Janezom Boskom se je rodila ideja o novi ženski redovni skupnosti, ki se bo posvetila vzgoji deklet. Tako sta skupaj ustanovila redovno družbo Hčere Marije Pomočnice ali salezijanke.
Oratoriji so po zaslugi Janez Boska in Marije Mazzarelo postali vzgojni prostor za fante in dekleta. Po njuni smrti so salezijanci in Hčere Marije Pomočnice oratorije razširile po svetu, kjer so se sčasoma ustalili po župnijah. Na slovenskih tleh se je oratorij pojavil leta 1901, prvi oratorij je deloval v Piranu.
Druga svetovna vojna in totalitarni režim po njej sta oratorij skupaj z drugo vzgojno dejavnostjo Cerkve ustavila. Novi začetki oratorija so se zopet pojavili ob stoti obletnici smrti Janeza Boska, leta 1988. Oratoriji so bili po župnijah iz leta v leto bolj prisotni, tako da jih danes pripravljajo skoraj po vseh slovenskih župnijah.
Oratorij je v pomoč za odgovoren pristop k življenju
Danes so družbene razmere drugačne, kot so bile v 19. stoletju. Res je, da je tudi danes prisotno izkoriščanje s strani mnogih delodajalcev, vendar danes mladi ne začenjajo delati v rosnih letih, kot so takrat.
Danes je stvar obratna, saj mladi prvo zaposlitev dobijo v zreli odrasli dobi, zato je nevarno, da se nekdo, ki je dalj časa brez zaposlitve, navadi živeti v brezdelju. Oratorij lahko tako pripomore k vzgoji za odgovoren pristop k življenju. Otrok v okviru župnije sicer obiskuje verouk, za katerega se vedno bolj izkazuje, da ne ustreza več duhu časa. Po drugi strani se je z oratoriji pokazalo, da otroci v tistem času doživljajo veliko večjo domačnost s Cerkvijo kot pa v okviru obveznega verouka.
Rdeča nit oratorija je osrednji junak
Kot je bilo rečeno, oratorij poteka v času počitnic, praviloma en teden. Za slovensko območje je vsako leto v ospredju določena tematika, rdeča nit pa je osrednji junak oratorija. To je navadno kakšen svetnik ali druga pomembna zgodovinska ali mitološka osebnost. S pomočjo delavnic, katehez, ročnih spretnosti, igre ipd. otroci poglabljajo tematiko.
Oratorij lahko opredelimo tudi kot mladinski prostovoljski projekt za otroke. Glavni protagonisti so animatorji, ki so odgovorni za zaupano jim skupino otrok. Mladi so tisti, ki od oratorija odnesejo največ. S pomočjo osrednjega junaka so vrednote, ki se skušajo poudariti, predstavljene prek molitve, petja, dramske zgodbe, kateheze, ustvarjalne delavnice in igre.
Oratorij je tudi najcenejša počitniška dejavnost za otroke in mlade
Gledano cenovno, je oratorij zagotovo najcenejša počitniška ponudba za otroke oz. mlade. Na primer za nekajdnevni jezikovni tečaj je treba odšteti okrog 200 evrov, medtem ko prispevek za oratorij znaša okrog 30 evrov za ves teden.
Kako bo letos z izvedbo oratorija zaradi covida-19, še ni čisto jasno. Glede na to, da se različne dejavnosti tako v družbi kot v Cerkvi sproščajo, bomo o tem lahko bolj točno kaj povedali čez kakšen mesec. Če število okužb ne bo naraščalo, bodo oratoriji lahko organizirani v skladu s takratnimi predpisi, ki bodo veljali za druženje v skupinah.
Oratorij lahko v prihodnosti nadomesti župnijski verouk
Ne glede na to, kakšna bo letošnja usoda oratorija, lahko rečemo, da je oratorij med tistimi dejavnostmi Cerkve, za katere lahko trdimo, da gredo v korak s časom. Verouk je dejavnost, ki jo je že dobro načel zob časa, in oratorij je tisti, ki bi lahko v prihodnosti celo nadomestil župnijski verouk. Nekdo, ki se udeleži oratorija, lahko odnese več kot nekdo, ki je devet let obiskoval verouk.
Praksa namreč kaže, da se kljub devetim letom verouka mnogo veroučencev ob zaključku verouka ne zna niti pokrižati. Poleg tega je verouk usmerjen izrazito teoretično, brez ustrezne umestitve v življenje.
Po drugi strani pa nekdo, ki se udeleži oratorija, skoraj zagotovo pridobi vsaj nekaj koristnega za življenje. Če je že to kakršna koli delovna veščina, je veliko. Povrh vsega se na oratoriju sklepajo nova prijateljstva in na ta način se krepi pripadnost skupini, ki lahko sčasoma preraste tudi v občestveno pripadnost.
