Otroci so modni dodatek in ščit?
Nekateri psihologi, ali kar pač že so, vedno razlagajo, da so otroci naše največje bogastvo, a kot kaže, smo v času pandemije prišli na čisto novo stopnjo dojemanja vloge otrok. Če je še pol leta nazaj glavna debata potekala o tem, ali imajo otroci res tisoč in eno motnjo ali so zgolj nevzgojeni smrkavci, je v času pandemije slika postala popolnoma jasna. Večina smrkavcev je nevzgojenih pamžev, za katere želijo starši pridobiti eno tistih dobro zvenečih diagnoz, da opravičijo svoj neuspeh. S tem pa v drek potisnejo vse tiste starše, katerih otroci imajo resnično motnjo ter bi potrebovali ustrezno pomoč, pa so včasih spregledani, ker so vsi zaposleni z maminimi sončki. A če človek pogleda vedenje teh vsevedih staršev, ki iščejo razne energetske, alternativne razlage vedenja svojih otrok, ki bi si prej zaslužili dve čez rit, ne pa da se zaradi njih hodi v šolo težit učiteljem in vsem po vrsti do vodstva šole in po možnosti še do ministrstva, potem je slika jasna.
To, da vaš otrok zasanjan hodi naokoli in v šoli ne sledi, ni znak, da je njegova duša nova in prihaja z ne vem katerega planeta, ali karkoli že naj bi to bilo, ampak je ali nezrel ali nevzgojen ali pa butast. Izberite sami, kaj vam je bližje. Tudi to, da je otrok manipulator, nasilnež in ne vem kaj še, ne pomeni, da na ta način izraža svojo stisko itd. in mu je treba v vsem ugoditi in se mu morajo vsi klanjati. Takšen otrok potrebuje le starša, ki bo znal odločno poskrbeti zanj, ne pa svojo nesposobnost opravičevati s psihologi, terapevti, ki so se že zdavnaj opravičili za svoje zmote. Kako dobro ste te svoje srčke vzgojili, ste videli te dni in glede na pobude, naj gredo vsi v šolo in iskanje dlake v jajcu, se mi zdi, da ste ugotovili, da zelo slabo, a priznali tega ne boste nikoli, raje boste hodili na kolesarsko vadbo ob petkih ter iskali enakomisleče, da se boste bolje počutili. Saj bo boljše čez teden, če si seveda s svojim kolesarjenjem niste uspeli zabiti žeblja v krsto. Otroci bodo šli v šolo in vse bo spet fajn.
Ste kadarkoli pomislili, da se nekateri učitelji nimajo velikega interesa vrniti, ker vedo, kaj jih čaka. Ker jim je kristalno jasno, da bodo porabili tedne, da bodo otroke navadili na nek red in disciplino, ter bodo večino ure namenili enemu in istemu – vzgajanju vaših otrok. Ste pomislili, koliko časa učitelj v šoli porabi za vašega »drugačnega« otroka, ker mu je mar, a na koncu ga vi le nadirate in obirate. Ste pomislili, koliko energije porabijo, da so tiho in vam preprosto ne povedo, da ste zreli za obravnavo na psihiatriji in da bi bilo za vašega otroka najboljše, da gre drugam. Seveda ne, ker učitelj je v šoli zato, da vašega sončka ukroti, če tega ne zmore, pa naj raje počne kaj drugega.
Glede na to, da vam je v vseh teh osmih tednih postalo jasno, da je zelo težko delati in živeti z vašim otrokom, ker poprej ste ga v šolo »vrgli« ob 7.00, domov je prišel ob 16.00. Nato ste ga kot vesten starš odpeljali na vse tiste dejavnosti, če pa je zvečer imel še kaj naloge, ker je ni naredil v OPB, so bili tako krivi nesposobni učitelji. Ob tem ste ugotovili, da pomoč pri učenju v obliki inštrukcij pripomore tudi k temu, da se vam ni treba ukvarjati z otrokom. Bojda tretjo osebo bolj posluša. Hm. Zvečer ste jih potem najkasneje do 21.00 zaprli v sobe in po možnosti pozabili pogledati, če imajo ob sebi telefon, tablico … Sobote, nedelje, prazniki in dopust so bili vedno v sodelovanju z drugimi, malo vam je sicer čudno, zakaj so starši vedno togotni, ko pridete na obisk, ter zakaj gredo »prijatelji« samo enkrat z vami na dopust, ampak saj jih imate dosti. Zdaj ni bega, ni skrivanja. Vaš izdelek je pred vami v vsej svoji veličini in nikakor ni modni dodatek. Potrebuje vas 24 ur na dan, vse dni v letu. Ne morete ga samo postaviti v kot in ko se vam zazdi, da bi bilo fino, da bi imeli otroka, ga spet potegniti iz kota. Starši ste 24/7, v dobrem in slabem, in ne samo takrat, ko se vam zdi, da bi bili. Otrok vas je te dni potreboval, in če je cele dneve sedel za TV, za računalnikom, pred pametnim telefonom ali pač kakšno drugo elektronsko napravico, še ne pomeni, da je priden. Osamljen je, a ker tako in tako ni vajen, da ste tako dolgo z njim, je raje tiho. Ali pa vam je pokazal vse svoje znanje, ker mu je dolgčas in ker preprosto tak je. Do sedaj mu je to dobro šlo.
Najbolj žalostno v vsem tem je, da so te dni najbolj glasni starši, ki so se prvič v življenju morali resnično začeti ukvarjati s svojimi otroki, ne samo toliko, da so lahko rekli, da se. Ravno ti iščejo, kaj vse je narobe v dopisih vodilnih, v priporočilih za šole in pišejo peticije, da morajo v šolo vsi otroci. Ravno ti na družbenih omrežjih pišejo hvalospeve, kako imajo otroke tudi vulkanizerji, gostinci in kam jih bodo dali. Sicer ne vem, od kdaj desetletnik ne more biti sam doma, in če me spomin ne vara, ima takšen otrok dva starša in z malo organizacije otrok ne bo več kot dve uri sam doma. So izjeme, a težko verjamem, da zdaj kar vsi starši nimajo varstva. Tudi močno dvomim, da so čudežno vsi starši »samohranilci« redno zaposleni, ti taisti, ki se jih je še pred pol leta zmerjalo za lenuhe, ker izkoriščajo socialne transferje. In ti večni nergači, ki so nezadovoljni z vsem in za svoje težave krivijo vse druge, le sebe ne, svoje otroke vodijo celo na proteste.
Le kje je bil CSD, mogoče so zaposleni tudi kolesarili? Starš, ki svojega otroka pripelje na protest in to naredi zato, ker je otrok ščit in zaradi tega nihče ne bo uporabil »sile« ne glede, kaj bo počel, ni vreden, da ima otroka. Ne bi o tem, kako moralno sprevrženo je to. In ta ista oseba bo čez dober teden dni učitelju v šoli razlagala, da si njihov sonček ne sme razkuževati rok, ker ima ne vem katero alergijo, da ne sme ven, ker že … da jemlje stvari, ker jih je treba deliti, in da je družaben, se rad objema in je to njegova pravica. Če bo učitelj še kaj želel pojasniti, pa bo sledila grožnja z odvetnikom in zelo znan napev, da so učitelji tu, ker jih državljani plačujejo. Sledilo bo zgražanje na družabnih omrežjih, pisanje peticij in klici na vse mogoče medije, ki bodo z veseljem pisali o nesramnem vedenju učiteljev.
Otrok ni igrača, modni dodatek ali ščit, je živo bitje, ki potrebuje jasne meje, ljubezen in ob sebi odgovorne starše. Žal slednjih zmanjkuje in jim je očitna »samoizolacija« uničila še tisto nekaj možganov, kar so jih imeli.