Papež – Božji poslanec iz mesa in krvi

Ko slišimo besedo »papež«, se verjetno vsi spomnimo na najvišjo cerkveno oblast. Papeška služba je ena izmed najbolj znanih, tako da jo poznajo celo tisti, ki nimajo praktično nobene zveze s Cerkvijo. Papeštvo sovpada v starostjo Cerkve, ko jo je pred približno 2000 leti ustanovil Jezus Kristus.

Papež je prvi med enakimi

Preden je bil Jezus križan, je odgovornost za Cerkev zaupal apostolu Petru in ostalim enajsterim apostolom. Nasledniki apostola Petra se imenujejo papeži, nasledniki apostolov so škofje. Po posvečenju so si papež in škofje enaki, saj imajo vsi škofovsko posvečenje. Poleg škofovske službe ima papež službo odgovornosti za celotno cerkveno občestvo. Značaj njegove službe mu nalaga, da je »prvi med enakimi – primus inter pares«.

Po letu 330 so papeži krepili politično moč

V zgodovini se je zunanja podoba papeštva spreminjala. Ko je cesar Konstantin leta 330 cesarsko oblast rimskega cesarstva prenesel v Carigrad, je v Rimu nastala politična praznina. To praznino so kmalu zapolnili rimski papeži in s tem vedno bolj pridobivali politično moč. Tako sta se v rimskem cesarstvu pojavili dve osrednji politični središči: Rim in Carigrad.

Papež tako ni bil več samo verski voditelj, ampak je imel hkrati tudi politično moč, katero je večkrat udejanjal tudi z vojsko. Zato se ne smemo čuditi, da je papeška služba v zgodovini krenila na pota, ki s krščanstvom nimajo veliko zveze. Tako so nekateri papeži živeli povsem v nasprotju s krščanskim naukom.

Papeštvo lahko presojamo v luči zgodovine

Gledano z očmi današnjega časa, se nam zdijo stranpoti papeštva nesprejemljive. Zato je treba na zgodovino gledati vedno z očmi časa, v katerem so se stvari odvijale. Zakaj so določeni papeži organizirali vojaške pohode, zakaj so bili seksualni sprevrženci, zakaj je bil njihov bog denar, lahko izvemo samo, če se poglobimo v zgodovinski kontekst časa, v katerem so živeli.

Kljub mnogim stranpotem, na katerih se je večkrat znašla Cerkev, je neizpodbitno dejstvo, da Cerkev še vedno živi in se v določenih delih sveta celo krepi. To je znamenje, da Cerkev ni človeška ustanova, ampak nad njo bedi njen ustanovitelj Jezus Kristus. Kljub temu da se večkrat zdi, da se lahko barka Cerkve vsak čas potopi, nad njo bdi nevidna roka nebeškega Očeta.

Tudi papeži so razpeti med svetostjo in grešnostjo

V zgodovini Cerkve je bilo do sedaj 266 papežev. Mnogi od njih so razglašeni za svetnike. Zadnja papeža, ki sta bila razglašena za svetnika, sta bila Janez XXIII. in Janez Pavel II. Po drugi strani poznamo nekaj papežev, ki so v Cerkvi pustili temen madež. Na njih so v veliki meri vplivale določene rodbine, ki so krojile politično življenje. Med temi so najbolj znane rodbine Spoletancev, Medičejcev in Borgijcev. Iz njihovih vrst izhaja tudi nekaj papežev, ki jih tukaj obravnavamo.

Štefan VI. (896–897): uprizoril je sojenje mrtvemu predhodniku

Na papeški prestol ga je postavila rodbina Spoletancev. V zgodovini je ostal zapisan po sramotnem dejanju, ki je bil sad tedanjih rimskih razmer, ko so se posamezne stranke pulile za oblast nad Rimom in papeštvom.

Kljub temu da ga je v škofa posvetil njegov predhodnik Formoz, je proti njemu januarja 897 vodil t. i.mrtvaško sinodo. Truplo papeža Formoza, ki je že devet mesecev počivalo v grobu, je dal izkopati, ga obleči v papeška oblačila ter ga je posadil na papeški prestol. Odsekali so mu tri prste, s katerimi je papež blagoslavljal.

Sinoda je rajnega papeža obsodila ter razglasila vsa njegova posvetilna dejanja za neveljavna. Potem so ga vlačili po papeški palači in ga nazadnje vrgli pred kričeče ljudstvo. Nato so ga privlekli do reke Tibere ter ga vrgli vanjo. To ravnanje je pristaše pokojnega Formoza tako razjarilo, da so papeža Štefana VI. vrgli v ječo, kjer so ga avgusta 897 zadavili.

Sergij III. (904–911): odstranil predhodnika in se povzpel s pomočjo žensk

Tudi on je sodeloval na sojenju proti papežu Formozu kot njegov nasprotnik. Na papeški prestol je poskušal priti že leta 897, vendar mu takrat ni uspelo. Njegova želja se je uresničila leta 904, ko je s pomočjo rodbine rimskega konzula Teofilakta nasilno odstranil svojega predhodnika Krištofa. Po vsej verjetnosti naj bi ga ubil ali bil vsaj soudeležen pri njegovem umoru.

Vladavina Sergija III. je bila zaznamovana z vplivom žensk iz Teofilaktovega sorodstva. Nekateri viri poročajo, da je pred nastopom papeške službe ljubimkal s poročeno žensko z imenom Marozia, hčerko Teodore, ki naj bi bila prostitutka. Z njo naj bi imel tudi otroka. V zvezi s pomembno vlogo žensk na papeškem prestolu je nastala tudi legenda o papežinji Ivani, ki jo bomo obravnavali kasneje. 

Janez XII. (955–963): znan po denarju in razvratu

Janez XII. je bil ljubitelj iger na srečo, med katerimi naj bi klical imena poganskih bogov, ki so vsesplošno veljali za demone. Njegovo spolno poželenje je bilo nenasitno, kar pa za Rimljane ni bil velik greh. Za njih je bilo bolj problematično to, da svojih žensk ni nagrajeval s priložnostnimi darili iz zlata, ampak jih je plačeval z zemljo. Na ta način si je papež nakopal veliko nasprotnikov.

Papež se je znašel v nasprotju z nemškim cesarjem Otonom I., zato je papež pred njim pobegnil. Oton I. je sklical sinodo nemških in italijanskih škofov ter zastopnikov Rima, ki je pozvala papeža, da naj se sinode udeleži. Papež na sinodo ni prišel, zato so ga odstavili na podlagi obtožbe za umor, krive prisege, simonije in razvratnosti. S tem je sinoda posegla v absolutno oblast papeža, ki ji ne more soditi nobena druga oblast ali institucija.

Odstavljenega papeža Janeza XII. je kmalu za tem umoril prevaran zakonski mož, ki je ujel papeža pri spolnem dejanju z njegovo ženo. Papeža je tako hudo pretepel, da je tri dni za tem umrl.

Benedikt IX. (1033–1045): papeško službo je prodal svojemu krstnemu botru

Benedikt IX. je bil nečak Benedikta VIII. in Janeza XIX. Vzpon na papeški prestol mu je uspel s pomočjo nepotizma, kar pomeni, da so mu to službo omogočile rodbinske zveze. Papež je postal z 18. letom.

Po nekaterih virih naj bi bil celo povezan z demonskimi silami in si z njimi pomagal pri osvajanju žensk. To je tudi povezalo sprte Rimljane, da so se združili in se rešili papeža tako, da so ga izgnali. Med njegovim izgnanstvom je zasedel papeški prestol Silvester III. Benedikt IX. se je vrnil v Rim s pomočjo cesarja Konrada II. in tako pregnal Silvestra III. Vendar je bil papež samo še dva meseca, ker je papeško službo prodal za 650 kilogramov zlata svojemu nečaku Janezu Gracijanu, ki je postal papež Gregor VI.

Razlog za prodajo papeške službe je bil v tem, ker se je hotel poročiti. Nevestin oče je pogojeval poroko z odpovedjo papeški službi. Benedikt IX. je imel z odpovedjo papeškemu prestolu dvojno korist, lahko se je poročil, poleg tega pa je postal bogatejši za 650 kilogramov zlata.

Bonifacij VIII. (1294–1303): za Danteja v osmem krogu pekla

Bonifacij VIII. je bil naslednik Celestina V., prvega papeža v zgodovini, ki je odstopil s položaja. Za  njim je to storil samo še Benedikt XVI. leta 2013. Bonifacij se je zapletel v več vojaških spopadov in zagrešil veliko pobojev. V slabo luč je padel tudi pri pesniku Danteju Alighieriju, ki ga je v svoji Božanski komediji postavil v osmi krog pekla.

Ena izmed njegovih najbolj znamenitih potez je bila izdaja papeške bule »Unam sanctam« (eno sveto), kjer poudarja vodilno papeško vlogo v Cerkvi. Bula govori o tem, da je priznavanje papeža pogoj, da lahko človek pride v nebesa. Takšno mišljenje se je v Cerkvi močno zasidralo, saj marsikdo še danes močno poudarja vlogo papeža v povezavi z zveličanjem.

Bonifacij VIII. je bil znan tudi po spolni razbrzdanosti, saj naj bi slovel po uživanju v orgijah. Tudi pedofilija naj mu ne bi bila tuja, zato si je prislužil »sloves« najbolj perverznega med vsemi papeži.

Urban VI. (1387–1389): mučitelj kardinalov

Po izgnanstvu v francoskem Avignonu so se papeži s pomočjo Katarine Sienske vrnili v Rim. Volitev novega papeža so zaznamovali pritiski množice, ki je na vsak način hotela, da kardinali izberejo za papeža Rimljana. Pod vplivom groženj je kardinalski zbor izvolil Bartolomeja Prignana, ki si je nadel ime Urban VI.

Papež se je takoj vihravo in nepremišljeno lotil nereda in zlorab v kuriji. Tudi do kardinalov je bil neprizanesljiv in zelo grob. Zato so ga kardinali kmalu razglasili za duševno neprištevnega in tudi nesposobnega voditi najvišji položaj v Cerkvi.

Kmalu so namesto njega izbrali papeža Klemena VII., ki se je v zgodovino zapisal kot protipapež, kar pomeni, da je Urban VI. obveljal za regularnega papeža.

Urban VI. je bil znan po tem, da je užival v mučenju svojih nasprotnikov, še posebej kardinalov. Če kriki tistih, ki so jih mučili, niso bili dovolj glasni, se je mučiteljem pritožil.

Inocenc VIII. (1484–1492): oče inkvizicije in čarovniških procesov

Preden je postal duhovnik, je imel Giovanni Battista Cibo več nezakonskih otrok, ki jih je kasneje kot papež preskrbel tako, da jih je poročil po italijanskih knežjih hišah. Njegova izvolitev za papeža je bila omadeževana s simonijo (kupovanje cerkvenih služb): Cibo je nekatere kardinale podkupil, še posebej je na njegovo izvolitev vplival kardinal Julijan della Rovere, nečak njegovega predhodnika Siksta IV.

Inocenc VIII. ni pokazal nobenega čuta za prenovo Cerkve. Simonija se je v rimski kuriji še bolj razbohotila. Zaradi stalnih finančnih težav je množil cerkvene službe in jih drago prodajal. Leta 1494 je potrdil inkvizicijo, ki so jo vodili dominikanci. Podprl je tudi čarovniške procese, ki so se v tem času ponekod razširili kot epidemija.

Vzpostavil je dobre odnose z rodbino Medici v Firencah. Svojega sina je poročil s hčerko Lorenza Medičejskega, njenega komaj 13-letnega brata Giovannija pa je imenoval za kardinala, ki je postal kasnejši papež Leon X.

Aleksander VI. (1492–1503): najbolj nevreden papeškega prestola

Rodrigo Borgia je bil nečak papeža Kalista III., ki ga je leta 1455 imenoval za škofa in kardinala v Valenciji. Naslednje leto mu je podelil vplivno službo podkanclerja Cerkve. Rodrigo si je v cerkveni službi nabral veliko izkušenj, moči in bogastva. Simonija in druge zlorabe, ki so obvladovale rimsko kurijo, so hranile njegovo nebrzdano življenje. V letih 1462–1471 se mu je rodilo več otrok, po vsej verjetnosti devet. Nekaj jih je imel celo s svojo hčerko Lukrecijo. Za svoje otroke je kasneje kot papež dobro poskrbel. Svojega sina Cesareja je pri osemnajstih letih imenoval za kardinala.

Rodrigo Borgia je leta 1492 postal papež Aleksander VI. s pomočjo podkupovanja nekaterih kardinalov. Njegova posebnost so bile orgije, ki jih je prirejal, na katerih so iz tort skakali goli dečki. Prav tako mu niso bili tuji poboji drugače mislečih.

Zaradi njegovega razbrzdanega življenja je nastopil proti njemu firenški pridigar Hieronim Savonarola. Zahteval je reformo rimske kurije, sklic koncila in odstavitev nevrednega papeža. Vplivni spokorni pridigar, osebno brezgrajen, si je pridobil veliko pristašev, ko pa je papež zagrozil s cerkvenimi kaznimi, ga je večina zapustila. Na papeževo pobudo so ga obdolžili krivoverstva in ga leta 1498 zažgali na grmadi.

Julij II. (1053–1513): papež, ki je imel sifilis

Tudi Julij II. je prišel na papeški prestol s pomočjo podkupovanja. Njegov stric papež Sikst IV. ga je leta 1471 imenoval za kardinala. Kot papež je dal porušiti razpadajočo cerkev svetega Petra in na njeno mesto postaviti novo, ki je bila za časa Leona X. zgrajena s pomočjo prodaje odpustkov. Preden je postal papež, si je nakopal spolno bolezen siflis, ki ga je mučila vse življenje.

Julij II. je leta 1506 povabil v Rim švicarske vojake, ki so bili znani po pogumu, plemenitosti in zvestobi. Po njegovi zaslugi danes papeža še vedno varuje švicarska garda. Pogoj za vstop vanjo je švicarsko državljanstvo.

Leon X. (1513–1521): trgovec z odpustki

Vladavina Leona X. je ena izmed najbolj ponesrečenih v zgodovini papeštva. Zaradi gradnje nove cerkve svetega Petra na vatikanskem griču je začel prodajati odpustke. V tistem času je nastal naslednji pregovor: »Ko denar v skrinjici zazveni, duša iz vic v nebesa poleti.«

Proti prodaji odpustkov je nastopil nemški avguštinski menih Martin Luther, ki je znan po avtorstvu 95 tez. Papež Leon X. je zahteval, da teze prekliče. Ker tega ni storil, ga je izobčil iz Cerkve. Tako je nastal zahodni cerkveni razkol, iz katerega so se rodile protestantske cerkve.

Proti papežu Leonu X. je v kardinalskem zboru snoval zaroto Alfonso Petrucci, ki je organiziral papeževo zastrupitev. Ko so zaroto odkrili, je bil Petrucci usmrčen, ostalim zarotnikom pa so vzeli vse cerkvene službe.

Papežinja Ivana (853–855): legendarni pontifikat

V 13. stoletju se je med ljudmi razširila legenda o papežinji Ivani. V pripovedih naj bi neko dekle iz Mainza, preoblečeno v moškega, študiralo v Atenah, potem pa prišlo v Rim, kjer naj bi jo zaradi njene učenosti po smrti Leona IV. izvolili za papeža, pod imenom Janez Angleški. Legenda je celo natančno vedela povedati, da naj bi Ivana papeževala dve leti, en mesec in štiri dni, ne da bi kdo spoznal njeno prevaro. Zadeva naj bi se razkrila, ko naj bi med neko procesijo Ivana rodila in zatem umrla.

V 15 .stoletju so krožile govorice, da so zaradi papežinje Ivane vsem naslednjim papežem pred umestitvijo pogledali pod spodnja oblačila. Kandidati naj bi se usedli na stol z luknjo v sedalu, skozi katero naj bi za to določeni kardinal otipal moda bodočega papeža.

Ozadje legende o papežinji Ivani je najbrž treba iskati v dogajanjih v 10. stoletju, ki ga v zgodovini poznamo tudi kot mračno stoletje, ko so v Rimu za konzulom Teofilaktom vso oblast prevzele v roke njegova žena »senatorica« Teodora in njeni hčeri Marozia in Teodora. Takrat je bilo papeštvo povsem v rokah omenjenih žensk.

Cerkev je v Božjih rokah

Navedeni primeri »grešnih« papežev so nam lahko prej kot za zgražanje nad institucijo Cerkve v pomoč za spoznanje njenega resničnega izvora, ki je v Jezusu Kristusu. Vsaka človeška organizacija, ki je imela v svoji sredi podobne voditelje, je že zdavnaj propadla.

Človek lahko v svoji omejenosti stori veliko nespametnega in nespodobnega. Kljub temu da je papež Kristusov namestnik, ni imun pred človeško omejenostjo in grešnostjo. Prerok Jeremija je zapisal: »Preklet mož, ki zaupa v človeka« (Jer 17,5). Če zaupamo zgolj v človeka in njegove sposobnosti, bomo prej ali slej razočarani. Razočaranje bo toliko večje, kolikor bolj bomo v osebo slepo zaupali. Če pa bomo na prvem mestu vedno zaupali v Boga, nas ne bodo mogle spraviti s tira niti raznovrstne afere, ki jih je bilo v zgodovini vedno dovolj in jih verjetno ne bo zmanjkalo, dokler bo obstajalo človeštvo.

Viri:

Chamberlain E. R., 1972, Grešni Papeži, Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Benedik, Metod. 1989. Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Celje: Mohorjeva družba.