Lambert Ehrlich resnični narodni heroj
»Kdo je ta duhovnik, čigar fotografijo hočejo vsi?« se je čudila fotografinja v Buenos Airesu. Še danes pa komaj kak Slovenec doma ve, kdo je bil ta asketski duhovnik, profesor, neutrudni delavec za narod, državnik, videc in spodbujevalec samostojne Slovenije. Ni bil v ospredju, čeprav je usmerjal odločilne korake narodovega življenja v svojem času. Bil je dejanski vodja koroških Slovencev. Na pariški mirovni konferenci je kot »zgolj« ekspert za Koroško nastopal strateško in tvorno za celotno delegacijo. »Prihajal je z naglimi, svežimi pobudami in se odlikoval po neomahljivi vztrajnosti«. Na prošnjo prof. Kidriča je šel k sošolcu, policijskemu ravnatelju na Dunaju posredovat za zaprtega sina Borisa, uslugo so komunisti dodatno zlorabili in ga razglasili za mednarodnega policijskega zaupnika. Hišne pomočnice v Celovcu in v Ljubljani so bile deležne njegove pomoči. Skrbel je za uboge na gradu in gramozni jami, revne študente, begunce in ujetnike med obema vojnama. Številni so občutili blagodejno tvarno in duhovno pomoč in oporo skromnega teološkega profesorja.
Zakaj torej umor?
»Nemi s solzami v očeh smo stali 26. maja 1942 ob njem in zrli vanj, ko je ležal v mlaki krvi pred nami v svoji ubožni zgodovinski pelerini … Nismo mogli verjeti očem … Kako se je mogel zgoditi bogoskrunski zločin nad tem maziljencem Gospodovim, ki je bil že sam po sebi dober in dober do vsakogar? … Trojni strel je bil zanj mučeniška krona …«
Ehrlich je živel dosledno iz vere, poglabljal svojo osebnost in v pretanjenem izpolnjevanju božje volje utrjeval smisel življenja. Darovito naravno življenje je krepil z energično, vztrajno, predano molitvijo, samozatajevanjem in duhovno rastjo. Zavedal se, da »kraljestvo božjo ne raste samo iz našega dela, ampak še bolj iz naših žrtev v duhu tistega, ki je bil pokoren do smrti na križu«. Učenec v času vojne in prevrata je srečanje z njim doživljal kot življenjsko srečo, ki je bila odločilna za vse življenje, da je ostal na pravi poti. »Tudi v njegovo prestreljeno čelo sem gledal in v njegove oči, ki so mi še mrtve hotele govoriti. Ehrlich – mučenec mi je govoril, da se veliki ljudje ne boje smrti …«
KP je ob umoru v »imenu OF« širila letak na sam dan umora (26. 5.) češ, da sta bila likvidirana Ehrlich in Ciril Žebot, a je bil namesto zadnjega slučajno(!) Viktor Rojic. Poziv(!) IO OF naslednji dan sporoča, da je bil »po organih Varnostno-obveščevalne službe OF kot izdajalec interesov slovenskega naroda ustreljen dr. Lambert Ehrlich«. Izjava v Dokumentih revolucije na treh straneh našteva »zločine«, ki naj bi jih zagrešil narodnozavedni mož. 55 let so Ehrlichovo nesebično in požrtvovalno delovanje za narod in slovensko državo morilci načrtno mazali, ko so s krvavim prevratom svet postavili na glavo. Mučence za vero in narod: Ehrlicha, Natlačena, Kiklja in druge so lažno razglasili za »narodne izdajalce« in jih oblatili; Ehrlichu in še nekaterim so leta 1946 celo oskrunili grob. Škof Vovk je tisto leto ob Kristusovem grobu med drugim pridigal: »Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove.« Po 30 letih samostojne države še nismo oprali teh domnevnih »madežev« in se očistili laži. Nasprotno: Vodstvo SD se danes klanja »heroju« Kidriču, ki je z drugimi med vojno in po njej dal pomoriti nad sto tisoč ljudi. Slovenci še vedno ne vedo resnice svojih resničnih velikanov in mučenikov, se bojijo govoriti o pravih narodnih in verskih voditeljih, ki so za vero in narod dali vse, celo svoja življenja. Propagandno blatenje se vzdržuje naprej, dodajajo se nove žrtve, ki jih proizvaja »levičarska« ikonografije »redeče zvezde« za ohranjanje »Orwellove farme« na račun drugih ob medvedji uslugi revnim in nazadovanju naroda in države.
Ker v osebni in družbeni zavesti nismo očistili te sprevržene logike, imamo kar naprej težave z vrednostnim sistemom: morilci so »heroji«, mučenci »narodni izdajalci«. Resnica si le težavo utira pot skozi vztrajne pretekle in nove (npr. o sedanji vladi) družbene laži; z njimi medijski levičarski strategi trdovratno sprevračajo svet na glavo. Antropološko in nacionalno plehki »performansi« brstijo iz organizacij in medijskih scen, trezno objektivno presojo resničnih potreb posameznikov in naroda prikrivajo laži, primitivizmi in zavajanja »kolesarjev« in njihovih botrov, ki jih širijo (žal še nacionalni, ki bi morali skrbeti za javni blagor) mediji. Požrtvovalno delo za narodno skupnost in državo vladnih, zdravstvenih in drugih delavcev se prikazuje sprevrženo. Eni naj pregorijo, drugi migajo le z (zlobnim) jezikom, treznost in odgovornost si s težavo utirata pot, inercija preživetja na račun drugih zavira reforme in sodelovanje. Povprečnost, nedelo, celo laž in korupcija so trdovratna dediščina polpreteklosti. V teh kriznih razmerah eni celo skušajo sprevračati odločnost, zavzetost, poštenost, vestnost odgovornih za skupno dobro po meri svoje poljubnosti, sebičnosti in samovolje. Razvade polpreteklosti tako otežujejo dogovor o nujnih socialno-političnih premikih za prihodnost naroda in države ter ovirajo dialog o preteklosti in nacionalni strategiji za prihodnost.
Ehrlich je s svojim dejavnim zgledom v zahtevnem času študente in ostale Slovence, ki so mu hoteli prisluhniti, učil požrtvovalne predanosti, asketske delavnosti in samožrtvovalne vzdržnosti. V vihri vojne je pozval k ustanovitvi podtalne narodne vlade za samostojno in svobodno Slovenijo. Niso ga poslušali krščanski voditelji, še manj komunisti. Kocbek je sanjal o novi Cerkvi in številne odpeljal v naročje revolucionarni sili. Z njim smo se znašli na narodnem pogorišču katoličani in celoten narod. Uresničil se je Ehrlichov svarilni scenarij v Izjavi italijanskim oblastem. Odkrito je spregovoril o pogubnem nasilju fašistov in komunistov in celo opozoril na sodelovanje obojih pri uničevanju slovenskega naroda. Obojim je bil trn v peti in lastni rojaki so ga likvidirali.
Pandemija covid-19 v Sloveniji in svetu terja od nas prevrednotenje vrednot. Slovenci smo dodatno obremenjeni z mentaliteto životarjenja, ki so ga sistematično vzdrževale vlade socialističnih privilegijev. Njih pristaši stalno pridigajo, naj se ne vračamo v preteklost, a za svoje preživetje nas kar naprej posiljujejo s socialističnimi simboli in preteklo prakso, ki se v demokraciji razodeva kot groteskno. Tisti, ki so si z nasilno logiko revolucije in mahinacijami tranzicije pridobili kapital(izem) na račun državljanov, zdaj z ikonografijo oziroma masko socializma na ulici terjajo še naprej privilegije (udobni lastni kapitalizem!)na račun nedela in životarjenja in izžemanja nas vseh. Povprečje in mentaliteta državnih jasli poganja »upornike« vladnim ukrepom. Ni jih sram, da se »zahvaljujejo« zdravstvenim delavcem za njihovo požrtvovalnost, obenem bi jih ob morebitni okužbi ponovno žrtvovali, celo z otroci manipulirajo in mediji vse to podpirajo.
Z virusom sprožena kriza nas sili h globljim premislekom o smiselnosti življenja posameznika in naroda, o duhovnih vrednotah in o smislu trpljenja in žrtvovanja za druge. Ehrlich je bil zgled takega življenja v najvišji meri. Priporočimo se mu, da bomo obnovili pretrgane človeške in krščanske vezi. Claudel namreč pravi: »Spada namreč med tiste, ki se ne morejo rešiti drugače, kot da odrešijo istočasno tudi vso množico, ki dobiva v njihovem smrtstvu po njih svojo podobo«.
Lepo