“Mi smo rdeči – kaj nam pa morejo, kaj nam pa morejo??”

Da smo priča montiranemu medijskemu pogromu, katerega cilj je z nedemokratičnimi sredstvi odstaviti demokratično postavljeno vlado, vemo vsi. Protivladna stran pri izbiri sredstev nima nikakršnih moralnih ali etičnih zadržkov, in se tako poslužuje medijskih manipulacij z enostranskostjo in lažnimi novicami, legitimnost svojih dejanj pa hoče prikazati z nahujskanimi protesti brez pravega cilja ali osnove.

Svoje nestrinjanje s tem so izrazili mnogi predstavniki neodvisnih medijev in intelektualci, ki v odprtih pismih opozarjajo na gonjo proti demokraciji s totalitarnimi metodami. Eden takšnih je tudi Ingo Falk Pasch Wallersberg, ki nam je zaupal svoja videnja in stališča do stanja demokracije v Sloveniji.

Gospod Pasch, zakaj se po vaše nekateri zbirajo na protestih?

Neprijavljeni kolesarski shodi neposredno pred zgradbo Državnega zbora v času še vedno veljavnih omejitev zaradi corona krize, zlasti uradne omejitve zbiranja ljudi, so javna manifestacija samovolje in neupoštevanja vladnih protikriznih ukrepov z enim samim očitnim namenom: da se zruši sedanja vladajoča parlamentarna koalicija v naši državi.

Kako bi pokomentirali dogajanje v preteklih dneh in kakšen odziv bi bil primeren?

V teh dneh je zaradi delovanja žal še vedno močno prevladujočih starih (komunističnih) javnih medijev, še posebej RTV Slovenija, ter z organiziranjem (celo nezakonitih) javnih shodov, potreben odločen odziv. Mislim, da se mora demokratična stran odločno odzvati, še posebej tudi SLS. Predlagam povezave s sorodnimi neparlamentarnimi strankami in združenji in skupen nastop. Odgovor mora biti silovit in nedvoumen, seveda pa v skladu z veljavnimi omejevalnimi ukrepi prepovedi javnega zbiranja.

To je možno organizirati z dostavo jasnih zahtev za spoštovanje državnih (protivirusnih) ukrepov, z množičnimi akcijami preko ustreznih medijev in prav tako z zahtevo za odločno ukrepanje proti organizatorjem in udeležencem množičnih nezakonitih demonstracij (s postavitvijo zahtev policiji, sodstvu – zlasti za prekrške).

Hkrati je potrebno izraziti odločno zahtevo proti enostranskemu obveščanju s strani RTV, še posebej nudenju podpore omenjenim “protestnikom” starega komunističnega in (ideološko, op.a.) jugoslovanskega izvora. Potrebna bo javno organizacija strokovnega, še posebej tudi pravnega posveta o sedanji zakonski ureditvi medijskega področja, zlasti na področju RTV. Mislim, da je potrebno strokovno, vendar odločno ukrepati.

Spomnimo, da ste bili tudi sami priča in žrtev totalitarne morije med drugo svetovno vojno, v svojih izjavah pa ste večkrat opozorili na totalitarno naravo medijskega linča in nahujskanih protestov v današnjem času. Kaj vas je navedlo na to misel?

Spomin na organizirane pohode SA v zori zločinske prevlade narodno socialistične nemške delavske stranke (NSDAP) se v prizorih organiziranega kolesarskega zaničevanja in protesta zoper obstoječo slovensko vlado sam po sebi porodi. Javno izzivanje s simboli in zastavami zločinske pretekle diktature ter z napisi, ki državo, sredi katere se organiziranci prosto izživljajo, spominjajo na dogodke, ko se je pred skoraj stoletjem dvigala rdeča katastrofa nad Evropo in celoten svet.

Moj oče je bil v takratni morilski rdeči nacistični diktaturi zaprt v enem najbolj grozljivih taborišč Gross-Rosen v današnji Poljski in v letu 1945 umorjen, moja mati, brat in jaz pa smo bili zaprti v komunistični Jugoslaviji v Radovljici. Za razliko od drugih držav – od tega takratnega taborišča pri nas danes ni več nobenega sledu. Njegova grozljivost je prekašala komaj znano grozoto tistega časa v Sloveniji.

Pri osmih desetletjih svojega življenja sem lansko leto prvič obiskal svojega drugega brata v ZDA, nekdanjega begunca po drugi svetovni vojni.

Koga častijo ti današnji kolesarji in pohodniki z zastavami in simboli nekdanjega zločinskega državnega režima? Se oglaša zlovešče skovikanje nedavne preteklosti? Že vrsto let brezuspešno opozarjam, da po desetletjih samostojne države še vedno častimo spomin na največje zločince. Se bom moral obrniti na demokratične institucije v Evropi in svetu? Pismo, ki je bilo posredovano predsedniku republike že posredovano, je tudi že prevedeno. Bo glede na neodzivnost moralo pristati na mizah pristojnih evropskih inštitucij?

Izpostavljate tudi dvojna merila v družbi…

Lahko bi rekli: “Mi smo rdeči – kaj nam pa morejo, kaj nam pa morejo??”

Po objestnosti in predrznosti udeležencev tega shoda, ki so neposredno pred Državnim zborom množično (brez upoštevanja kakršnih koli samozaščitnih ukrepov proti navedeni virusni okužbi) pred kamerami in mikrofoni medijskih hiš, predvsem TV Slovenije, izpričali svoj bojkot in zahtevo po takojšnjem odstopu sedanje Vlade, ta dogodek ni v ničemer zaostajal za podobnimi strašljivimi dogodki iz grozljivih časov revolucionarnih začetkov fašizma, nacionalnega socializma in komunizma.

V danem primeru to pomeni, da je nekaterim dovoljeno vse. To potrjuje tudi odkrito nasprotovanje slovenski državnosti in javno poveličevanje SFRJ in njenih simbolov, ki so ga demonstrirali posamezni udeleženci tega popolnoma nezakonitega javnega shoda.

Kot je znano, v tem obdobju še vedno v celoti veljajo – zaradi veljanih državnih ukrepov za omejitev nevarnosti širjenja okužb s t.i. “corona” virusno pandemijo – predpisane omejitve. Te omejitve se nanašajo tako na gibanje in navzočnost ljudi znotraj in zunaj vseh poslovnih in kulturnih prostorov in je seveda takšno množično demonstriraje ljudi in kolesarjev – celo v medsebojni oddaljenosti manj kot meter, popolnoma nedopustno.

Prav tako ste bili kritični do odzivov pristojnih oblasti, predvsem Policije.

Posebej moram pripomniti, da je v preteklosti Policija popolnoma jasno opredelila, da nikomur ni dovoljeno protestirati neposredno med stavbo ali na cesti pred Državnim zborom, temveč je bilo to vse doslej (verjetno pa bo tako tudi v prihodnje) mogoče le v oddaljenosti, t.j. z območja Trga Republike.

V danem primeru Policija navedenega neprijavljenega in nedovoljenega shoda na območju, ki je za vse druge udeležence kakršnih koli vnaprej prijavljenih in dovoljenih javnih shodov in tudi za vsakega posameznega protestnika izrecno prepovedano, mirno tolerirala. Nedvomno je bila Policija dolžna ta shod v skladu s 6. členom Zakona o javnih zbiranjih prepovedati in v primeru, da njegovi udeleženci ne bi upoštevali to prepoved, ta shod razgnati.

Po navedenem pričakujem, da bo zoper vse znane udeležence tega samovoljnega političnega shoda, ki je bil obenem v nasprotju z veljavnimi predpisanimi omejitvami in prepovedmi, uveden ustrezen prekrškovni postopek, prav tako pa, da bodo tudi izvedeni ustrezni postopki znotraj Policije.