Vesna Starman: Razmislek ob skodelici kave
Čas karantene je za nami. Preživeli smo obdobje, ki se bo zapisalo v zgodovino vsakega od nas. Obdobje, ko smo upočasnili tempo življenja in se bali za zdravje ali celo življenje. Obdobje, ki nam je dovolilo vpogled vase in svoje življenje.
Sama se skoraj počutim krivo, ker sem za obdobje karantene z družino pravzaprav hvaležna. Imeti ljudi, ki jih imaš najraje na svetu neprestano okoli sebe, je neprecenljivo. Imeli smo čas za zanimive diskusije. V tem obdobju sem lažje prenesla znanje peke in kuhanja. Poleg tega so se vsi urili v molži in vrtnarjenju. Skratka, moji otroci so v obdobju karantene postali samostojni. Naučili so se poskrbeti zase, za bližnje, živali in rastline.
Druga pozitivna pridobitev v tem obdobju, je bil mir in umirjenost. Oboje sem dolgo pogrešala. Počutila sem se ujetnica ure. Neprestano je bilo treba hiteti, da sem lahko vse opravila, od razvažanja otrok, gospodinjenja do službenih obveznosti. Sedaj sem še vedno vse to opravljala, vendar v svojem tempu. No, vožnje v šolo in na ostale dejavnosti so odpadle, kar posledično pomeni, da je avto počival v garaži. To pa je prineslo do miru v okolici. Slišali smo le petje ptic, kakšen lajež in smeh. Hrup je poniknil. Mir je prinesel čas tudi za branje knjig, petje, ustvarjanje.
Poseben izziv za vse je bilo šolanje od doma. Najprej sem morala vse poučiti o uporabi računalnika za šolo. Druga stopnja je bila razdelitev učnih prostorov in urnika za uporabo računalnikov, saj je bilo uporabnikov več kot računalnikov. Tudi sama namreč večino dela opravljam na računalniku. Otroci pravijo, da jim je ta način šolanja všeč, ker si sami sestavijo urnik, več časa imajo za utrjevanje snovi, razlago dobijo v individualni obliki. Starejši otroci so mlajšim pomagali, če se je kje zataknilo.
Na socialnih omrežjih so se delile zelo duhovite domislice in prigode, ki so me dnevno spravljale v dobro voljo.
Po dveh mesecih karantene so socialna omrežja preplavile nestrpne izjave. Vedno več je bilo negodovanj, iskali so potrditve o teorijah zarote, o diktaturi, ki naj bi zavladala v naši državi, pričeli so se protesti, kjer se ne upošteva nobenih varnostnih ukrepov. Še danes se sprašujem, kaj se je pravzaprav zgodilo? V državi ni diktatura, so ukrepi, ki omogočajo, da ostanemo zdravi. In ja, včasih je pač treba ukazati in ne diskutirati. Poveljnik gasilcem tudi ukaže, ko je treba gasiti in z njimi ne parlamentira, kako in kdaj naj to storijo.
Glede zarot se sprašujem, kdo je tako vpliven, da lahko prepriča cel svet, da obstaja hud virus, ki pušča hude posledica na dihalih ali celo ubije človeka. Imam prijatelje tako v Avstraliji kot v Ameriki in oboji so v karanteni. V Italiji poznam človeka, ki je bil hospitaliziran in na respiratorju tri tedne, da se je lahko pozdravil. Poznam žensko, ki žaluje za prijateljico, ki je zaradi koronavirusa umrla v Avstriji.
Z vzgojo se ukvarjam tako na profesionalnem kot osebnem področju, zato me vedno zanimajo razlogi določene izbire vedenja ljudi. Tokrat sem se spraševala o razlogih vedenja ljudi, ki protestirajo na kolesih in/ali agresijo sproščajo po socialnih omrežjih. Prepoznala sem nezrelo vedenje. To je vedenje, ki je običajno pri otrocih, zgodnjem otroštvu ko so na stopnji egocentrizma, kar pomeni, da ni zmožen razlikovati svoje perspektive od perspektive drugih. V mladostništvu se egocentrizem po navadi izraža v dveh oblikah, in sicer kot pojav namišljenega občinstva in osebne zgodbe. Namišljeno občinstvo pomeni, da si mladostnik zmotno predstavlja, da ga drugi opazujejo in razmišljajo o njem v tolikšni meri kot on sam ter da je neprestano v središču pozornosti. Osebna zgodba pa so nerealne predstave mladostnika o samem sebi (zmotno se doživlja kot pretirano edinstveno in neranljivo osebo).
Tako se vedejo otroci tudi, kadar se ne znajo soočati s težavami. Ko pridejo do ovire, pričnejo cepetati, kričati, jokati, ker pričakujejo, da bo prišla oseba, ki bo to oviro odstranila.
Zavedam se, da je nekaj tudi takih ljudi, ki je to obdobje preživelo drugače, kot mi. Nekateri so osamljeni. Drugi so v premajhnih stanovanjih, brez naravne okolice. Tretji so se bali za izgubo službe. Nekateri živijo v nasilnih odnosih. So tudi taki, ki morajo skrbeti za osebo s posebnimi potrebami… In seveda se strinjam, da je takim ljudem potrebno priskočiti na pomoč, iskati ustrezne in predvsem dolgoročne rešitve. Njim je treba dati prostor in jim posvečati energijo.
Vsem ostalim, ki so le razvajeni in zdolgočaseni, pa menim, da te energije in prostora ni potrebno dajati, sicer ne bodo uvideli svojih nesmislov. Zrele osebe znajo v težavnih situacija poiskati izzive in priložnosti za napredek. Nezrele pa dobijo izgovor za cepetanje …
Mislim, da je že čas, da uvidimo v vlogo države in vlogo državljanov. Država ima vlogo starša, ki je sicer odgovoren za spodbudno okolje, skrbi pa za svojega državljana le do določenega trenutka. Naloga državljana je, da se čimprej osamosvoji, poskrbi zase in svojo okolico. Država redno skrbi le za tiste, ki tega ne zmorejo sami.
Čas je že, da si sami skuhamo kavo!
Vesna Starman
Powered by Contextual Related Posts
