Starši, zakaj za vraga delate naloge otrok?

Nekaj desetletij nazaj je prevladoval trend, da je tisto, kar je rekel oče, veljalo za sveto, če pa je to potrdil gospod župnik, je veljalo za sveto resnico, ki jo lahko le sam Bog spremeni. Otroci so starše brezpogojno poslušali in niti vprašati niso upali, zakaj počno, kar morajo. Vprašanje »zakaj« ni obstajalo, le »kako«. V šoli je veljalo prepričanje, da so učitelji avtoritete in da je treba narediti to, kar rečejo, če ti je do tega ali ne. Ob kakšnem vedenjskem izpadu so sledili zaušnica, udarec z ravnilom in lovljenje ključev z glavo. Če si je otrok drznil povedati doma, kaj je bilo v šoli, je bilo prvo vprašanje: »kaj si naredil?« in sledile so vzgojne poteze za potrditev »dobljenega in naučenega« v šoli. Nihče ni niti pomislil, da bi bilo drugače. Ideja o tem, da bi starši pomagali otrokom pri domačih nalogah ali jo celo naredili namesto njih, je bila identična zadetku na lotu. So obstajali, ampak redki. Od takrat do danes se je nekaj zelo, zelo zalomilo.
Otroci imajo tisoč in eno pravico, odgovornost in obveznosti pa so pojmi, zapisani tam nekje, a nihče ne ve prav, kaj z njimi početi. Starši pa v večini vzgajajo čustvene invalide. Nekje, nekdaj je nekdo otrokove pravice postavil na piedestal in otrok je postal vladar vsega in se mu mora vse okoli njega podrediti. Ne bi se spuščal veliko v podrobnosti, kdo je zakrivil takšno stanje, a dejstvo je, da so otroci vladarji vsega tako doma kot v šoli. In ja, krivi smo mi, starši. Nikoli ne bom trdil, da svoje vzgajam popolno in da sem odličen starš, ker bom račun za svoje opravljeno delo dobil, ko bosta otroka odšla v svet in si sama ustvarila družino. Realno pričakujem tisti govor: »Foter, zaradi tebe sem …« In priznam, da sem tudi za kaj kriv, mogoče sem včasih preveč popustljiv, premalo dosleden in preprosto len, ker sem le človek. A nikakor ne razumem staršev, ki svoje otroke ovijajo v vato in za otrokovo vedenje krivijo vse druge.
Prepričan sem, da poznate vsaj enega otroka, ki bi mu brez razmišljanja dali kakšno čez rit, »zbili hudiča iz njega«, a če pogledate starše … nekateri pač ne bi smeli imeti otrok. Koliko napak ste oziroma smo naredili, je pokazala tale epidemija, ko smo bili prisiljeni v življenje 24/7 skupaj z otroki, brez oddiha, in jim biti vzgojitelj, starš in učitelj. Razumem stisko staršev, ki so samo čakali, da slišijo tisti čaroben stavek »vsi otroci se vračajo v šole«, razumem željo in hrepenenje po svobodi in dnevih brez otrok, ko se z njimi ukvarjajo učitelji. Prav tako sem že velikokrat izrazil svojo mnenje o tem, kdo je kriv, da so otroci takšni, kot so, in kako zelo različni so si. A nikakor ne razumem in ne bom nikoli razumel vseh tistih »ambicioznih staršev«, ki otrokom delajo domače naloge.
Zavedam se, da so pred epidemijo nekateri starši v težnji predelovanja lastnih travm svoje otroke kovali v nebesa in prek njih podoživljali uspehe, ki jih sami niso zmogli. A tega ne razumem. Ne razumem, zakaj za vraga so otroci morali imeti v šoli same petice, obiskovati tečaje nemščine, ruščine, španščine, hoditi v glasbeno šolo, na likovni tečaj, plesne vaje, atletiko in ne vem kam še. Ja, so otroci, ki so to resnično želeli, ampak večina je to počela, da bi zadostila potrebam staršev. Potem pa so imeli v šolah izpade joka in besa, ker ni bilo petice. Starši so napadali učitelje, ker njihovim piškotkom niso dali te želene ocene, kot bi bile edino bistvo tega sveta. Domače naloge so bile na splošno pogosto domena celotne družine, a pri teh »wanna be perfect« družinah so bile cel družinski projekt, kot tudi testi. Inštrukcije, težnja po tem, da se pridobi teste, ki se bodo pisali, vse to je bilo nujen del procesa. Idiotizem te vrste se je v času epidemije celo nadgradil. Projektov za šolo niso več pripravljali otroci, ampak starši in med seboj tekmovali, kdo bo naredil boljši izdelek. Moje vprašanje ob tem je: zakaj za vraga to počnete? Komu na čast takšno vedenje, a res mislite, da učitelj v šoli ne ve, česa je vaš otrok sposoben? Svojo šolo ste že opravili, pustite, da otroci opravijo svojo po svojih najboljših močeh. Ste se kdaj vprašali, kaj s tem naredite? Po moje ne, ker če bi se, tega ne bi nikoli več počeli.
To vaše delo za sabo potegne marsikaj, predvsem spodbudi tekmovalnost pri drugih starših, pa ne toliko zato, ker bi želeli tekmovati z vami, ampak ker želijo zagotoviti svojim otrokom oceno, ki si jo dejansko zaslužijo. V tistem trenutku, ko se vsaj en starš odloči, da je njegova naloga delanje nalog otrok, postavi bistveno višje standarde za vse ostale otroke. A očitno vam je za to vseeno. Tako radi vpijemo, da si vsi otroci zaslužijo enake pravice in enake možnosti za šolanje, a že tu pride do poseganja v te pravice. V to igrico »delaj otrokove naloge, da bo imel boljše ocene« se lahko vključijo ali starši, ki imajo toliko znanja, ali starši, ki imajo denar. In so potem zaradi tega že superiorni? Na koncu pa bodo za težave in slabe ocene ponovno krivi učitelji, ki vam ne smejo ali pa ne upajo reči, da vedo, da naloge delate vi in da s tem uničujete otroka in celotni razred. A konec koncev, kaj pa lahko storijo? Dajo otroku slabo oceno? Ne, ker bi potem šlo za subjektivno oceno. Vas lahko povabijo na govorilne ure in vam razložijo situacijo – to bo ponovno njihovo subjektivno dojemanje. V bistvu pa niso pri tem krivi otroci, ampak vi. Na dolgi rok boste račun za svoje napake plačali, le da se tega niti ne boste zavedali. Ja, ob tem boste uničili še kakšno samopodobo drugega, nič krivega otroka, ki bo potreboval leta, da bo dojel, da je vreden več in da zmore več, ampak to ni vaš problem. Pomemben je vaš otrok, ker on mora biti uspešen, da boste vi videti uspešni.
Kaj pa otrokova samostojnost? Samokritičnost? Spoštovanje? Sočutje? Ne nazadnje sreča? To so postranski pojmi, ki niso pomembni?
Nič ni narobe, če starš pomaga otroku in ga pripravlja na življenje, a namesto njega ne more opravljati njegovih dolžnosti in odgovornosti. Kamor spadajo tudi naloge. Dokler otrok ne dojame, da so naloge za njegovo dobro, da so delo, ki ga mora opraviti, se ne bo naučil odgovornosti. Naloga je njegova in četudi ni odlično opravljena, je rezultat njegove ustvarjalnosti, domišljije in znanja. Ne jemljite mu tega, ker boste na koncu vse njegove dolžnosti opravljali vi. Boste potem poleg tudi, ko bo imel otrok prvi spolni odnos?
Vsak otrok je edinstven, pustite mu to in upam, da ste v času epidemije spoznali, kakšen vaš otrok dejansko je. Še vedno imate čas, da ga usmerite v pravo smer in prenehate delati namesto njega. Ne delajte čustvenih invalidov, ker čez 10, 20 let ne bo pomembno, če je v osnovni šoli dobil petico za projektno delo. Če pa je vam pomembno, da vas ocenijo s pet, potem si poiščite pomoč, otroke pa pustite pri miru.