Kako obiskati zdravnika in ob tem ne znoreti ali obupati?

Načeloma spadam med zelo potrpežljive in razumevajoče osebe. Ko smo uvozili pandemijo, mi je bilo jasno, da se bodo stvari spremenile. Vladne ukrepe sem sprejel in ne kaj dosti spraševal, ker je bilo to bolje za moje duševno zdravje. Tudi črkobralsko ne berem novih ukrepov in sprostitev. Pač, strah je prisoten, nihče si ne želi čez teden ali dva zapirati Slovenije in vsi hrepenimo po dokaj normalnem življenju.

Sprejel sem to, da se vedem kot ovca, ko vstopim v javne prostore, ker trenutno večini ni jasno, kaj je s temi maskami. Sprejel sem, da so petki posvečeni kolesarjenju. Sprejel sem, da otroka hodita v šolo na uro gledat in štet ploščice in luči. Sprejel sem tudi to, da letos po vsej verjetnosti ne bomo videli morja. Sprejel sem to, da se v trgovini počutim oropanega in denar raje dajem kmetom. V glavnem, vse za boljši jutri, enkrat in da na jesen ne bo še enega vala.

Vedel sem, da so čakalne vrste v zdravstvu nehumane in da je fino imeti zveze in poznanstva, da prideš prek vrste k specialistu. Vedel sem, da bo zdaj protokol malce drugačen in da če že, boš z modro kuverto prišel hitreje na vrsto, se mi pa niti sanjalo ni, da bo težava priti v stavbo, kjer bi svojo »vstopnico« s kupljeno modro kuverto lahko koristil.

Žal sem v teh dneh moral k zdravniku in doživel mrzel tuš. V bistvu sploh ne vem, kdo je kriv za to in če je po vseh krajih tako, ampak pri nas prej ozdraviš, preden sploh lahko prideš do zdravnika. Brez predhodnega klica tako in tako niti v stavbo zdravstvenega doma ali bolnišnice ne moreš. Razen seveda, če te prinesejo. Torej najprej pokličeš in kaj kmalu ugotoviš, da se oglasi tajnica, ki ti narekuje, kdaj sploh lahko kličeš, ker so zaradi covida-19 za to določeni novi termini. Pa pustimo ob strani opozorilo, da se pogovor lahko snema. Zakaj že? Ker bom kaj? Prek telefona nekoga ubil, ali kaj? V glavnem, potem pokličeš v diktiranem terminu. Nova težava je, da takrat kličejo vsi in naslednjo uro porabiš za igro »bodi hitrejši«. Končno zmagaš, potem pa ti sicer prijazen glas razloži, da če si bolan, ne hodi k zdravniku, ter ti določi uro, ko boš zdravnika naslednji dan oziroma v bližnji prihodnosti lahko poklical in se z njim pogovoril. Čakaj malo, k zdravniku moram zdrav? Za vas ne vem, ampak jaz imam zdravnika, moškega, in nimam nagnjenj v »drugo« smer, zato nekako ne vidim smisla v tem, da bi zdrav hodil k njemu. Po navadi hodim k njemu, ko sem bolan, ker menda zato imamo zdravnike. Puščam pa odprto možnost, da se pri tem motim in da se je v zadnjem času to spremenilo, ker res že dolgo nisem bil na obisku v zdravstveni ustanovi.

Super, termin, ko moram poklicati zdravnika, zdaj imam. Ponovno pokličem, sicer naslednji dan, ob točno določeni uri in se pogovoriva in ugotoviva, da sicer zdrav sem, mentalno pustimo ob strani, ter da me mora pa vseeno videti. Dobim nov termin in jasno navodilo, da ne smem zamujati in tudi ne priti prej. Tudi v redu, čeravno redno zamujam povsod. Termin za obisk imam, ponovno ne isti dan, ampak naslednji dan. Pridem do ZD, se postavim v vrsto, meter in pol razlike, z masko in čakam. Ob vhodu dve medicinski sestri in varnostnik, kot da vstopam v Pentagon, ne pa v ZD. Končno pridem na vrsto, povem, da sem naročen, preveri in sem na seznamu. Jupi. Mi zmeri vročino in mi v roke potisne obrazec, kjer potrdim, da v zadnjem času nisem imel vidnih znakov covida-19. Izpolnim, mi razkužijo roke in me napotijo k izbranemu zdravniku. V čakalnici sem sam. Kar je dobro, saj mi ni treba poslušati vseh tistih običajnih neumnih debat, kdo je umrl, koga kaj bolj boli, kdo s kom spi in kako je Janša dober ali slab. No, kakšno je vreme, tudi nisem izvedel.

Končno pridem do zdravnika. Moram priznati, da si je tokrat vzel čas zame in sva dvajset minut klepetala o vsem. Prvič mi je lahko prisluhnil v miru, me temeljito pregledal, mi dal vse napotnice, v miru spisal oni birokratski mambojambo ter me prvič vprašal, kako sem. Priznam, če bi imel vedno toliko časa, bi kar z veseljem hodil k njemu, večkrat in ob najmanjšem kašlju. Če kaj dobrega, je tale epidemija prinesla to, da si sedaj zdravnik dejansko lahko vzame čas za pacienta. Razmisliti v smeri, da se čas obravnave, ki ga zdravnik lahko uporabi za pregled pacienta, podaljša, bi bilo zelo smiselno. Pregled opravljen, le še kri moram dati. Seveda šele naslednji dan.

Drugi dan obiska ZD, protokol podoben, le da sem tokrat na poti v laboratorij. Pred katerim pa je vsaj desetmetrska vrsta. In spet čakam in čakam, pol ure, da pridem zgolj do okenca, kjer me popišejo in mi dodelijo številko. Sledi spet čakanje in čakanje. Pustimo ob strani to, da sem moral biti tešč in je imel moj želodec svoj šov. Po skoraj enournem čakanju uspem dati kri, se odpravim domov in spet čakam, da bo ura toliko, da lahko pokličem zdravnika, da mi pove, kaj in kako. Torej čakam in čakam na …

Ne znam si predstavljati, kako je te dni vsem tistim »mamkam«, ki so hodile k zdravniku, ker je bil to edini dogodek v tednu ali mesecu. Ne znam si predstavljati, kako je resnično bolnemu človeku, ki toliko čaka, še manj, kako je starejšim. Jasno mi je, da so tovrstni ukrepi nujni, a ne morem mimo tega, da bi najraje vse tiste pametne buče, ki menijo, da je koronavirus le laž, da se njim ni treba držati navodil, predpisov in ukrepov, poslal v rodni kraj in storil vse tisto, kar bi mi dalo trenutno zadoščenje, a bi na daljši rok plačal visoko ceno. Pa je vse to bilo potrebno? Bomo zdržali ves ta protokol? Konec koncev, preden prideš do zdravnika in izvidov, si že zdrav – ali pa dva metra pod zemljo. Verjetno mi ni treba omeniti, da bodo čakalne vrste zdaj bistveno daljše in da bo modra kuverta še bolj aktualna ter da bo samoplačniško zdravstvo v porastu. Ter da smo na točki, ko bo zdravstveno oskrbo dobil tisti z debelo denarnico, ker si bo lahko plačal zasebnika. Ostali pa bomo/bodo pridno čakali in upali, da imajo v kuverti dovolj, da bodo še v tem življenju prišli na vrsto.