Slovenija in navidezna demokracija

»Po tisoč letih nemškega gospostva in po 70. letih življenja v Jugoslaviji: Slovenija je samostojna in neodvisna država«. To so besede, ki jih je 26. 6. 1991, dan po razglasitvi slovenske državnosti, na naslovni stani objavil takratni osrednji slovenski časopis Delo.

Kljub temu da letos vstopamo v trideseto leto, odkar imamo Slovenci lastno državo, se zdi, da se večina državljanov ta praznik še ni vzela povsem za svojega. Po skoraj tridesetih letih še marsikdo niti ne ve, kaj se je pravzaprav, 25. junija 1991, zares zgodilo.

Odsotnost državljanskega ponosa

Kljub temu da so naši predniki o lastni domovini lahko le sanjali, se postavlja vprašanje, zakaj je doživljanje slovenske državnosti tako okrnjeno, še več, marsikdo se celo sramuje, da je slovenski državljan?

Če želimo dobiti odgovor na zgornje vprašanje, se je potrebno vrniti trideset let nazaj, v čas, ko se je v Sloveniji rojevala demokracija, katere namen je bil dokončen prelom s komunizmom, ki je človeka duhovno osiromašil in razosebil.

Hlinjen sestop komunistov

Problem slovenske demokratizacije je v tem, da se je v demokratično kolesje vključila tudi politična elita, ki je od konca druge svetovne vojne dalje krojila usodo na našem prostoru.

Za razliko od vzhodnoevropskih držav, kjer so se ljudje radikalno odpovedali komunizmu, je sestop komunistične partije, oz. zveze komunistov v Sloveniji, potekal na »mehek« način. Prav beseda sestop je bila vodilni slogan takratne slovenske levice. Na ta način so komunisti dajali vtis, da so se pripravljeni prostovoljno odpovedati oblasti in jo prepustiti novim demokratičnim silam.

Komunisti so pripravljali t.i. sestop v treh novo nastalih političnih strankah, ki so bile samo nova preobleka starih partijskih organizacij, ki so do takrat delovale v obstoječem političnem sistemu.

Prve demokratične volitve, 8. april 1990

Ob napovedi prvih demokratičnih volitev, ki so bile izpeljane 8. aprila 1990, je Zveza komunistov ob svoje dotedanje ime dodala besedno zvezo Stranka demokratične prenove. Njena sestrska organizacija Socialistična zveza delovnega ljudstva, je postala Socialistična stranka, mladinska organizacija, Zveza socialistične mladine Slovenije, pa je postala ZSMS – liberalna stranka.

Na desnem političnem polu so nastale nove politične stranke, ki so se združile v predvolilno koalicijo Demos. Te stranke so bile: Slovenski krščanski demokrati, Socialno demokratska zveza, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Zeleni Slovenije in Liberalna stranka.

Proti pričakovanjem na volitvah zmaga koalicija Demos

Kljub temu da so stare politične sile računale na zmago, so prve demokratične volitve prinesle drugačen rezultat. Koalicija Demos je na volitvah prejela večino glasov, znotraj koalicije so največ glasov prejeli Slovenski krščanski demokrati. Glede na to, da je bil takratni predsednik Krščanskih demokratov Lojze Peterle, je v skladu z volilnim rezultatom, dobil mandat za sestavo nove vlade.

Opozicija, sestavljena iz nekdanjih komunistov, je od vsega začetka z vseh strani napadala vlado. Glavni cilj vladajoče koalicije je bil, da bi Slovenija čimprej izšla iz umirajoče Jugoslavije, medtem ko je nova opozicija temu nasprotovala. Opcija opozicije je bila Slovenija v Jugoslaviji, preoblikovani v neko obliko konfederacije.

Volivci so z veliko večino potrdili samostojnost Slovenije

Slovenski politiki se je končno uspelo dogovoriti, da o prihodnosti Slovenije odločajo Slovenski državljani. Tako smo 26. decembra 1990 odšli na referendum, kjer je več kot 88% volilnih upravičencev in več kot 95% tistih, ki so se referenduma udeležili, glasovalo za to, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Slovenska skupščina se je ob tem zavezala, da bo osamosvojitev izpeljala v pol leta. To je tudi uresničila, ko so poslanci voljo ljudstva potrdili, 25. junija 1991 in razglasila slovensko državo.

Slovenci jemljemo lastno državo kot samo po sebi umevno

Naslednji dan je sledil napad jugoslovanske armade na neodvisno Slovenijo. Lahko rečemo, da je slovenska vojna po čudežu trajala le deset dni in terjala sorazmerno malo žrtev. Tudi iz dejstva, da smo bili Slovenci, predvsem po zaslugi takratne slovenske vlade, v nasprotju z drugimi jugoslovanskimi narodi, obvarovani hude vojne morije, lahko sklepamo, da svoje države ne cenimo dovolj.

Hudi napadi na takratnega predsednika vlade

Ko je bila slovenska samostojnost izpeljana, je leva opozicija začela s silovitimi napadi na vladajočo koalicijo. Takratna novinarka časopisa Delo Lada Zei, je ob jutranjih javljanjih na Radio Slovenija, državljane pozdravljala z »dobro jutro, lakota«.

Takratni premier Lojze Peterle, je bil deležen hudih napadov in žalitev, tako od uradne politične opozicije, kot od državljanov, ki so si pustili »oprati možgane«. Peterle je bil deležen žaljivk, med drugim so ga ozmerjali za verskega fanatika in mu svetovali, da »naj bo raje župnik, kot pa politik«.

V tistem času so se začeli tudi poizkusi slovenske sprave, predvsem zaradi povojnih pobojev na tisoče Slovencev, ki jih je zagrešila takratna komunistična oblast. Takoj v začetku spravnega procesa, se je v opozicijski vrstah uveljavila beseda revanšizem, s katero so hoteli Slovence prepričati, da bo nova oblast, pod masko sprave izvedla maščevanje nad komunisti. Znamenit stavek »ustavite desnico«, ki ga je izrekla Spomenka Hribar, je postal vodilo leve politične opcije, ki ima globoke učinke tudi danes.

Slovenska levica se vzdržuje na oblasti pod različnimi maskami

Po dveh letih vladavine Demosa, je v tretjem poizkusu z nezaupnico, opoziciji končno uspelo zrušiti novo demokratično oblast. To je storila predvsem s pomočjo lastnih ljudi, ki so bili nastavljeni znotraj Demosa. Od takrat dalje, so se komunisti, pod masko demokracije, zopet vrnili na oblast, katere se, s krajšimi presledki, uspešno oklepajo.

Slovenski levici je uspeva ostati na oblasti na podlagi določenih trikov, ki jih lansirajo z različnimi besednimi slogani, ustvarjanju »odrešenikov« v obliki novih obrazov in demonizacijo določenih posameznikov na desnici ter ustvarjanjem izrednih razmer na uličnih protestih.

Projekt novih obrazov

V zadnjem desetletju se na levici redno pojavljajo t.i. novi obrazi. Z miselnostjo, da lahko Slovenijo vodi samo nekdo, ki je politično »neomadeževan«, je politika prišla v roke popolnih amaterjev, ki vodijo državo na podlagi »pet minut slave«, ki jim jo omogoča večina medijev, podprtih od starih političnih sil.

Kljub temu da so pri iskanju zaposlitve izjemnega pomena pretekle delovne izkušnje, to za politiko danes ne velja. V slovenski politiki danes delujejo ljudje, ki do vstopa v parlament niso oddelali niti enega dne delovne dobe.

Demonizacija ključnih oseb na desnici

Po drugi strani doživljamo demonizacijo določenih oseb na desnem političnem polu. To, da je edini problem desnice v tem, da je v njej vidno aktiven Janez Janša, lahko mirno rečemo, da je laž, ki so jo mnogi vzeli za sveto resnico.

Zgodovinski spomin nam govori, da je Lojze Peterle doživljal skoraj identične napade, kot pa jih danes doživlja Janez Janša. Podobne napade je doživljal tudi dr. Jože Pučnik, ki je bil voditelj takratne koalicije Demos. Ko je leta 2000 za pol leta prevzela oblast vlada, ki jo je vodil dr. Andrej Bajuk, je prav tako doživljal hude napade. Pri Pučniku je bil »greh« to, da je prišel iz Nemčije in, da ima za ženo Nemko, kljub temu da je šel tja zaradi preganjanja s strani komunistov. Poleg tega so preoblečeni komunisti Pučnika označevali za revanšista. Bajukov »greh« je bil v tem, da je prišel iz Argentine in, da ima v sebi »domobransko miselnost«.

Resnična težava za levico ni v tem, da so na čelu desnice napačni ljudje, ampak je težava v tem, da desnica sploh obstaja. Načelo komunistične ideologije je namreč v tem, da morajo komunisti biti vedno na oblasti. Če niso, so vsi ostali t.i. razredni sovražniki, ki jih je treba onemogočiti.

Rešitev za Slovenija je aktivna vključenost državljanov

Skoraj trideset let po razglasitvi slovenske državnosti, smo Slovenci pred razpotjem. Prva pot vodi v negotovo prihodnost, ki jo bodo kreirali demokratično zamaskirani komunisti, tudi s pomočjo naše nezainteresiranosti. Druga pot pa je pot demokratičnega razvoja, v katerega smo povabljeni vsi slovenski državljani. Ne smemo pozabiti, da politika ni stvar posameznikov, kakor nam hoče to vsiliti leva politična stran, ampak je vsak človek »homo politicus« (politik po svoji naravi), kar je lahko v izziv, da smo lahko vsi slovenski državljani aktivno vključeni v razvoj za blaginjo naše domovine.