“Resnico preteklosti hočejo dokončno pohoditi!”

Ingo Falk Pasch Wallersberg je pred kratkim zahteval razkritje obstoja komunističnega taborišča v Radovljici in grozot, ki so se tam dogajale.

Pasch je v 80 letu starosti. Rojen je bil v času 2. svetovne vojne v Berlinu, njegova družina pa je pretrpela vse grozote vojne, nacizma, fašizma in komunizma.

Njegov oče Hans Pasch, ki se je v Nemčiji izognil vojaški službi in je pomagal od nacistov preganjanim ljudem, še posebej Judom, je bil od nacistov zaprt v Varšavi in nato v taborišču Gross Rosen v bližini mesta Wroclaw oziroma meje s Češko (njegova štev. taboriščnika je bila 11610). Vse dokumente in podatke je dobil šele sedaj, po vztrajnem raziskovanju pri nemških in poljskih inštitucijah – še posebej Rdečem križu.

Lansko leto je prvič obiskal obe spominsko urejeni taborišči (v Varšavi in Gross Rosen).

Kaj so delali z materjo, noče vedeti

Njegova mati Nives Pasch, rojena Novy von Wallersberg, pa je med to strahotno vojno z Ingom, njegovim bratom ter njuno varuško (Poljakinjo) pribežala nazaj v Slovenijo. Ker v Ljubljano očitno ni mogla, so se ustavili na Bledu pri znameniti družini Meier. Takoj po koncu vojne so jih komunisti (otroka v najbolj zgodnji mladosti skupaj z njuno materjo) zaprli v strahotno taborišče v Radovljici. Kaj so delali z materjo, Pasch ne ve in noče vedeti – kasneje je bila doživljenjski hud bolnik.

Šele v času, ko se je Slovenija osamosvajala, t.j. v letih 1990-1992 je dobil komaj nekaj (kasneje se je izkazalo napačnih) podatkov o komunističnem taborišču, kjer so bili takrat zaprti. Danes je ta lokacija v Radovljici znana in znano je tudi, kje so v letu 1945 (brez vsake sodbe) množično strahotno morili zaprte taboriščnike.

Pohabljanje osebnosti žrtev

Pasch vse to opisuje predvsem zaradi tega, ker je spomin na takratne strahotne zločine tudi danes še vedno zatrt. V Radovljici so na področju takratnega grozljivega taborišča zgrajeni stanovanjski bloki, kot da se tam nikoli ni nič omembe vrednega zgodilo.

Kot takrat 4 letni taboriščnik zahteva, da se kraj tega povojnega grozljivega taborišča javno označi in da se o takratnem strahotnem zločinskem dogajanju tudi v šolah javno spregovori. “Brisanje zgodovine je za nas preživele pohabljanje naše osebnosti,” pravi.

Nismo se soočili z zločinsko preteklostjo

Po Paschevih besedah se Slovenija z zločinsko komunistično preteklostjo vse doslej ni soočila. Strahotna mučenja in pobijanja drugače mislečih, zlasti uspešnih gospodarstvenikov in intelektualcev ter grozljiva zloraba policije in celotnega pravosodja, tožilcev in sodnikov, ki v zelo veliki meri tudi danes v “demokratični” Sloveniji merijo pravico po meri stare komunistične garniture, so tudi 30 let po vojni za Slovenijo globoko potisnjena v pozabo, meni.

“Žrtve komunistične diktature nemo trpijo, zmečkane v rovih in jamah njihove kamnite zemeljske ječe, odrasla mladina morilskega režima pa oblastno kolesari in koraka ter se norčuje iz tistih, ki upajo, da bo tudi pri nas posijalo sonce odprte, demokratične družbe. Resnico preteklosti hočejo dokončno pohoditi,” zaključi Pasch.