Vatikan sporoča škofom, naj vsako spolno zlorabo prijavijo policiji

Spolna zloraba je eno najbolj sprevrženih dejanj človeštva, ki ima žal stoletja dolgo zgodovino. V zadnjih desetletjih je prvič ubesedena, ovrednotena in obsojena. Žal se največ spolnih zlorab dogaja za zaprtimi domačimi vrati, a ljudje najbolj obsojajo zlorabe v Cerkvi.

V zadnjih letih so na dan prišle skrite spolne zlorabe v Sloveniji in tudi po svetu. Kar nekaj slovenskih duhovnikov je bilo obsojenih zaradi svojih nagnusnih dejanj. Nekateri menijo, da bi takšnih obsodb bilo več, če bi vodstvo Cerkve le-te prijavljalo, ne da jih pometa pod preprogo. A to ni težava le v Sloveniji, ampak tudi po svetu, saj sta v večini držav Cerkev in država med seboj ločeni.

Kdaj bo papež rekel kakšno konkretno na to temo, je bilo le vprašanje časa. Pred dnevi je škofom končno izdal okrožnico in navodilo, kako ravnati v primeru spolnih zlorab, storjenih s strani cerkvenega osebja.

Vatikan pozval škofe k prijavi spolnih zlorab

Zagovorniki žrtev zlorabe so že dlje časa prosili Rimskokatoliško cerkev, naj škofom vendarle postavi stroge smernice, ki jih bodo zavezovale, da spolne zlorabe prijavijo, ne da imajo še vedno dovolj prostora za prilagajanje pravilom in državnim zakonom.

Vatikan je pred dnevi končno škofom po vsem svetu naročil, naj poročajo o primerih klerikalne spolne zlorabe civilnim oblastem, tudi če lokalni zakoni tega ne zahtevajo – korak, ki pa ga zahtevajo žrtve in njihovi zagovorniki.

Vatikan je škofe prav tako pozval, naj raziščejo govorice o zlorabah, četudi se zdijo »dvomljive« ali pa so anonimne, ter naj jih ne zavrnejo odkrito že vnaprej.

Nova priporočila Vatikana niso zavezujoča

Kljub velikemu koraku v smeri preprečevanja spolnih zlorab v Cerkvi pa žal ta nova priporočila Vatikana niso zavezujoča in žal niso zapisana v cerkvenem kanonskem pravu. To pa vzbuja kritike, da Vatikan škofom še vedno daje dovolj prostega prostora pri presojanju ravnanja njihovih duhovnikov.

Priporočila so del novega priročnika, namenjenega vodenju škofov in verskih nadrejenih, ki imajo lahko malo izkušenj z obravnavo primerov zlorabe.

Anne Barrett Doyle, direktorica BishopAccountability.org, zagovornica in raziskovalka skupin žrtev, meni: »Pomembno si je zapomniti, da se škofu po kanonskem pravu še vedno dopušča, da duhovnika, ki posili otroka, ne prijavi.« Kar pa je nedopustno in še vedno ni dovolj velik korak v pravo smer. Mreža preživelih, ki so jih duhovniki zlorabljali in že nekaj časa pozivajo k obveznemu poročanju policiji, so ta nova priporočila poimenovala »najmanjši korak naprej«.

Že trije papeži se ukvarjajo s spolnimi zlorabami v Cerkvenih vodah

Dokaj jasno je, da so spremembe na tem področju nujne, konec koncev se že trije papeži v treh desetletjih ukvarjajo z njimi in poskušajo obvladati škandale – več deset tisoč obtožb zoper duhovnike in klerike.

Papež Frančišek, ki je bil izvoljen leta 2013, je šel dlje od svojih predhodnikov. Pri poskusu vzpostavitve splošnega nabora praks za globalno Cerkev se je posvetoval z žrtvami zlorab in pozival cerkvene voditelje k sodelovanju s civilnimi oblastmi.

Toda Frančiška so obtožili, da ni uresničil silnih reform, ki jih je zagovarjal. Odkrtije spolnih zlorab v Cerkvi, ki so prišle na dan februarja 2019, je vzbudilo upanje, da bo v Vatikanu končno prišlo do preobrata, a je bil to le trenutek, ki ni uresničil pričakovanega.

Kritiki menijo, da je največja težava Cerkve že tisočletja v tem, da Vatikan nima celovitega pregleda nad delovanjem v posameznih delih in da se srečujejo z nenehnimi odpovedmi škofov. Velika težava je tudi dejstvo, da škofije že leta poskušajo notranje obravnavati primere zlorab, in sicer s pomočjo cerkvenih preiskovalcev, sodišč in komisij v svojih škofijah, preden zadeve pošljejo vatikanskemu uradu – Kongregaciji za nauk vere.

Lani je papež Frančišek sicer izdal cerkveni zakon, s katerim je škofe – prvič – zavezal, da so morali v Vatikan prijavljali obtožbe o spolnih zlorabah duhovnikov. Vatikan je sprva pričakoval, da bodo škofje sami policiji in tožilstvom posredovali prijave zlorab, še posebej, če to veleva zakon države. Vendar mnoge države in nekatere ameriške države nimajo takšnih zakonov. Zato je bil potreben korak naprej.

Nove smernice Vatikana bodo vplivale na mnoge

V smernicah oziroma v 21 priporočilih škofom, ki jih je izdala Kongregacija za nauk vere, je določilo, da naj bi škofje sporočali spolne zlorabe državnim oblastem tudi v tistih državah, kjer zakon tega ne veleva. To bo verjetno najbolj vplivalo na države, ki nimajo dobro razvitega sistema za ravnanje s primeri zlorab. Med drugim je v priporočniku zapisano: »Tudi v primerih, ko to ni izrecno zakonska obveznost, bi morali cerkveni organi predložiti poročilo pristojnim civilnim organom, če se to šteje za zaščito vpletene osebe ali drugih mladoletnikov pred nadaljnjo nevarnostjo za kazniva dejanja.«

Hans Zollner, član Vatikanske komisije za zaščito otrok in predsednik Centra za zaščito otrok Papeške univerze Gregorian, je na vatikanski konferenci izpostavil tudi, da škofje že dolgo prosijo za »smernice« za obravnavo spolnih zlorab.

Msgr. Giacomo Morandi, tajnik Kongregacije za nauk vere, je v intervjuju, objavljenem v četrtkovem časopisu Vatican News, dejal, da nove smernice zahtevajo preiskovanje večine primerov prijavljenih zlorab, tudi tistih, ki izhajajo iz anonimnih pritožb. »Jasno je postalo, da v takšnem ali drugačnem smislu zanemarljiv odnos ne vodi k iskanju resnice in pravičnosti,« je dejal.

V priročniku piše, da je treba obtožbe zavrniti le, če škof ugotovi, da je preiskavo nemogoče nadaljevati, ker na primer obtoževalec ni bil mladoletnik, ko je prišlo do zlorabe, ali pa je jasno, da obtoženi storilec ni bil prisoten.

Dokument ugotavlja, da kazniva dejanja zoper mladoletnike lahko vključujejo vse, od spolnih odnosov do pornografije in do »pogovorov in/ali predlogov spolne narave« na spletu.

Ponovno potrjuje, da poročil o kaznivih dejanjih, prejetih med spovedjo, ni mogoče razkriti, vendar poziva duhovnika k izpovedi, da »si prizadeva, da bi kaznovalca prepričal, naj te informacije objavi na druge načine«, tako da »ustrezne oblasti« lahko ukrepajo.

Dokument škofom prav tako razkriva, da je bila dolgoletna običajna praksa: preprosta premestitev obtoženega duhovnika v drugo župnijo, kraj ali državo, »z mislijo, da bi ga distanciranje od kraja domnevnega zločina ali domnevnih žrtev predstavljalo zadostno rešitev«, neustrezna in celo škodljiva.

Priročnik celo opozarja, da bi se škofi, ki ne preiskujejo obtožb o zlorabi, lahko soočili s kanoničnimi postopki.

Kako resno bodo škofje vzeli ta priporočila, bo pokazal čas, a vsekakor je to korak naprej, čeravno majhen. Tisočletna praksa in prikrivanje tega gnusnega zločina se ne da spremeniti čez noč, čeprav bi bilo prepozno, četudi bi se to uredilo že pred leti.