Skip to content

Povojni poboji – zlo iz katerega se je rodilo dobro

Ljudje se velikokrat sprašujemo zakaj je v svetu prisotno zlo? Kako to, da ima zlo tako veliko moč? Kako to, da kljub mnogim negativnim izkušnjam iz zgodovine, ljudje še vedno izbiramo zlo, kot pot za uresničitev lastnih interesov? Vsa ta in podobna vprašanja so na mestu, vendar nas lahko zaradi enostranske obravnave, po drugi strani pripeljejo v obup, malodušje, depresijo, ipd.

Glede zla, ki ga povzroča človekov greh, je apostol Pavel podal enega izmed najbolj optimističnih odgovorov: »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Ob njegovi spodbudni misli, se bomo v nadaljevanju lahko prepričali, da to niso zgolj lepe besede, ampak resničnost, ki se dogaja tudi v današnjem času.

Misijonar Peter Opeka

Verjetno ni nikogar izmed nas, ki ne bi poznal misijonarja Petra Opeko. Poznan je predvsem po tem, da že od leta 1975, na Madagaskarju, skrbi za najbolj odrinjene od družbe in jim omogoča človeka vredno življenje. Tako je po njegovi zaslugi zraslo že mnogo bolnišnic, porodnišnic, šol, stanovanjskih objektov, vodovodov, igrišč, itd.

Od leta 1989 s smetiščarji in brezdomci gradi t.i. mesto upanja. Mesto upanja se nahaja na nekdanjem smetišču in ima okrog 25.000 prebivalcev, ki živijo med seboj povezani kot bratje in sestre. Skozi mesto upanja gre vsako leto med 28.000 in 30.000 ljudi, kjer jih nahranijo, jim prisluhnejo in pomagajo zaživeti človeka vredno življenje.

Da je Peter Opeka dobrotnik v svetovnem merilu, nam dokazuje tudi dokumentarni film z naslovom Opeka, režiserja Cama Cowana. Fim je prejel najvišjo nagrado, Zlato palmo, na filmskem festivalu na Beverly Hillsu (Opeka).

Opeka – sad zla, ki se je preobrazilo v dobro

Verjetno se bo ob tem marsikdo vprašal, kaj ima opraviti Peter Opeka in njegovo delo z zlom, ki smo ga omenjali na začetku? Peter Opeka je sad največjega zla, ki se je zgodil Slovencem v vsej zgodovini. To so povojni poboji, ki so povrh vsega toliko večja tragedija, ker so Slovenci ubijali Slovence.

Med tistimi, ki so jih maja leta 1945 zajeli komunisti, je bil tudi Petrov oče, Lojze Opeka. Iz taborišča Teharje, so ga gnali na morišče v Brnico pri Hrastniku. Lojze je bil eden izmed redkih, ki se mu je uspelo čudežno rešiti gotove smrti. Ko mu je uspelo pobegniti z morišča je najprej pobegnil v Avstrijo, kjer je v begunskem taborišču spoznal svojo bodočo ženo, ki je tudi pobegnila pred komunističnim nasiljem.

Od tam sta se preselila v Argentino, kjer se jima je leta 1948 rodil sin Peter, katerega povezujemo z zlom, ki je zadelo njegove starše. Če ne bi bilo v Sloveniji povojnih pobojev, potem tudi Petrov oče Lojze ne bi pobegnil v Avstrijo, kjer je srečal svojo bodočo ženo. Verjetno bi se poročil s katero drugo, vendar iz te zveze ne bi nikoli bilo misijonarja Petra Opeke, tudi če bi se hipotetični sin imenoval Peter.

Vir slike: Splet

Na zlo je mogoče gledati tudi odrešenjsko

Povojni poboji, leta 1945, so terjali približno 100.000 žrtev. V to številko so poleg Slovencev všteti tudi pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, ki so bili pobiti na slovenskem ozemlju. To je hudo zlo, ki pada še na današnje generacije in se še bo prenašalo na druge.

Teža zla lahko ima moč samo, če mu to dopustimo ljudje. Če gledamo na zadevo zgolj enostransko, iz negativne plati, potem se nam lahko zgodi, da bo še veliko generacij trpelo zaradi bratomornega ubijanja.

Po drugi strani je na poboje mogoče gledati tudi z odrešenjskega vidika, k čemur nam lahko pomaga primer Petra Opeke. Eden izmed sadov povojnih pobojev je namreč pobeg njegovega očeta in poroka z njegovo materjo. Če imamo na eni strani na deset tisoče pobitih Slovencev, imamo na drugi strani vsako leto na tisoče ali celo deset tisoče rešenih življenj na Madagaskarju.

Širši pogled na zlo, nas lahko pripelje do dobrega

Gledano samo številčno, je število po vojni pobitih s strani komunistov preseženo, saj je število tistih, ki prejemamo človeka vredno življenje, po zaslugi Petra Opeke neprimerno višje. V jeziku apostola Pavla lahko rečemo, da se je tam, kjer se je pomnožil greh, še bolj pomnožila milost.

Pri tem je pomembno, da ne gledamo na vprašanje greha in milosti ozko osebno in ozko lokacijsko. Zlo, ki je po koncu druge svetovne vojne pustošilo po Sloveniji, se je preko Petra Opeke preobrazilo v dobro mnogih na Madagaskarju. Primer Petra Opeke je samo en primer, izmed mnogih drugih, ki nam nazorno pokažejo, da zlo nima zadnje besede, temveč na koncu vedno zmaga dobro.

Iluzorno je pričakovati, da se bo spremenil nekdo drug

Iz tega bi se lahko veliko naučili Slovenci današnje generacije, ki še vedno živimo pod bremeni bratomorne vojne in bratomornega pobijanja. Zdi se, da tridesetletni poizkus sprave med Slovenci nima pravega učinka, ker izhajamo iz napačnih izhodišč.

Prizadeta stran namreč pričakuje, da bo komunistična stran enkrat dokončno priznala krivdo in se pokesala. Življenjske izkušnje kažejo, da so pričakovanja eno, realnost pa druga. Še najmanj produktivno je pričakovanje, da se bo nekdo drug spremenil. V tem primeru naj bi se, po pričakovanjih prizadetih, spremenili komunisti in njihovi dediči.

Z daritvijo Jezusa Kristusa je zlo uničeno

Izhodišče, za katerega lahko rečemo, da je tudi odrešenjsko, je dejstvo, ki seveda zahteva iskreno podlago vere, da imamo Slovenci na tisoče mučencev, ki so bili sicer po nedolžnem pobiti, zdaj pa so pridruženi svetim v nebeškem kraljestvu. V samem bistvu krščanskega verovanja je, da je Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu premagal zlo in ga preobrazil v nesmrtnost človekovega bivanja.

Zlo, ki ga povzroči človeška roka, tako ni več stvar človeka, ampak je v Božjih rokah. Kako je na skrivnosten način Božja roka spremenila zlo v Sloveniji v dobro na Madagaskarju, smo lahko videli s primerom življenja Petra Opeke.

Slovenski mučenci – izziv za Cerkev

Odrešenje za Slovence bi lahko bilo v tem, da bi se končno v veri začeli zavedati, da imamo na tisoče mučencev, ki so zdaj naši priprošnjiki v nebesih in imajo lahko, v teološkem pomenu, še večjo moč, kakor pa so jo imeli za časa življenja.

Nenazadnje je to priložnost za slovensko Cerkev, da končno uredi status slovenskih mučencev. Kako lepo bi bilo videti, da bi se v koledarju svetnikov znašli slovenski mučenci. Tako bi se lahko, skupaj s slovenskimi mučenci, tudi ves slovenski narod miselno premaknil iz območja temine smrti v območje polnosti življenja.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice