Hojs zahteval preverbo dela NPU in kriminalistične policije

Dostikrat je moč slišati, da policija ne opravlja svojega dela in da za preiskave uporablja različne vatle. Glasnost teh namigovanj je v zadnjih mesecih zelo narasla. Ne smemo pa pozabiti tudi na to, da policisti že nekaj let opozarjajo, da v njihovih vrstah nekaj ni v redu, ter da se policija spopada s krizo tako glede dela kot števila policistov.

Samo v zadnjih nekaj letih smo lahko brali o ropih policistov, ponarejanju dokumentov, sodelovanju pri kriminalnih dejanjih, tudi zgodbe o domnevnih podkupovanjih in nerazumljivih napredovanjih je moč slišati. A kaj od tega je res, vedo le vpleteni v vse te afere in aferice.

Zato ni nič čudnega, da je minister za notranje zadeve Aleš Hojs v skladu s svojimi pristojnostmi konec julija za v. d. generalnega direktorja policije izdal usmeritve in obvezna navodila za izvajanje policijskih nalog pri odkrivanju in preiskovanju zahtevnih kaznivih dejanj. Največ pozornosti je usmerjene v področje gospodarstva, korupcije in organiziranega kriminala, ki jih opravlja Nacionalni preiskovalni urad (NPU).

Glede na dosedanje notranje in zunanje (formalnih in neformalnih oblik) nadzore nad delom ali v povezavi z delom NPU so po njegovem mnenju nujno potrebni ukrepi, ki bodo osvetlili ustreznost delovanja NPU in njegovih preiskovalcev. Tako naj bi se preverila ustreznost ureditve delovanja NPU na podlagi veljavnih predpisov in proučila potreba po njihovih morebitnih spremembah.

Hojs meni, da je v konkretnih zadevah treba ponovno pregledati, ali so preiskovalci preverili vse naznanitve kaznivih dejanj, v posameznih primerih ukrenili vse potrebno za preiskavo sumov in o ugotovitvah celovito ter korektno obveščali državnega tožilca, ki je na podlagi ugotovitev policije sprejel ustrezno tožilsko odločitev.

Hojsove usmeritve in navodila ne določajo, katera policijska pooblastila je še treba opraviti v konkretnih zadevah ali zoper katere osebe, ker o njih samostojno odločajo policijski preiskovalci in državni tožilec, ki usmerja predkazenski postopek.

Hojs zahteva preiskavo konkretnih primerov in učinkovitejše delo

Minister Aleš Hojs meni, poleg njega pa prav tako še mnogo drugih politikov, strokovnjakov in posameznikov, da so bile nekatere odmevne preiskave opravljene površno, pomanjkljivo in da so bili izpuščeni ključni dokazi, nujni za razplet preiskave. Zato minister zahteva revizijo v odmevnejših primerih, v katerih je bil NPU deležen največ kritik:

• Banka Slovenije, Stanje v slovenskem bančnem sistemu, 24. julij 2012 (strogo zaupno);
• kazenska ovadba Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence zoper gospodarsko družbo Pro Plus, d. o. o., zaradi suma storitve kaznivega dejanja protipravnega omejevanje konkurence po 225. členu Kazenskega zakonika, marec 2017;
• 2737-VII Končno poročilo Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji, 11. 4. 2018;
• 2718-VII Zaključno poročilo o opravljeni parlamentarni preiskavi na področju ugotavljanja zlorab v slovenskem zdravstvenem sistemu na področju prodaje in nakupa žilnih opornic, 26. 3. 2018;
• 1092-VIII Besedilo Vmesnega poročila o ugotavljanju odgovornosti nosilcev javnih funkcij na programu otroške kardiologije, 25. 3. 2020.

Že na zaslišanju v pristojnem odboru DZ pred izvolitvijo v DZ je Hojs poudarjal, da bo želel in zahteval učinkovitejše delo NPU in kriminalistične policije. Minister meni, da so postopki, ki jih zaključi tožilstvo z zavrženjem ovadb, lahko tudi posledica slabo opravljenega dela policije, in ne zgolj nedolžnosti osumljenih. Zato je v vseh naštetih, izjemno odmevnih in za davkoplačevalce zelo dragih primerih nujno odpraviti vsako senco dvoma o delu policije in preiskovalcev. Mogoče se bo ugotovilo, da delo ni bilo ustrezno opravljeno in da bodo ugotovljena nova dejstva, na podlagi katerih bo tožilstvo imelo razloge za nadaljevanje svojega dela. V obeh primerih bo to le potrdilo pravilnost uvedene revizije.

Čas je že, da se preveri, kdo je obogatel na račun žilnih opornic, ter se počasi razkrije identiteta Miki Miške. Mogoče bi bilo smiselno tudi preveriti, zakaj določena tožilka v določenih primerih čudežno ne zna uporabljati koledarja in se dokazi čudežno izgubijo.