Naprej na vsebino

Miloš Čirič: Zaupanje v politiko in institucije je na nizki točki

Zaupanje v politiko in na splošno v institucije je že na tako nizki točki, da se postavlja resno vprašanje, ali so sploh še sposobni dosegati potrebno stopnjo soglasja, ki ga potrebujemo za reševanje ključnih problemov družbe in prepotrebne reforme. Raziskave nazorno kažejo, da se zaupanje v politiko in politične institucije še najbolj zmanjšuje. V ljudi, ki so najbolj poklicani za ustvarjanje okvirjev in pogojev za razvoj družbe.

Kjerkoli po svetu ljudem zastavite vprašanje, ali zaupajo politikom, bo odgovor najverjetneje negativen. In praktično povsod, z izjemo tistih držav, kjer je udeležba volivcev na volitvah obvezna, je opazen ta trend upadanja, kar spet nazorno kaže na simptome nezaupanja. Res je, da je ta trend pri tistih, ki hodijo na volišča, nekoliko manjši, ter da izražajo precej večjo stopnjo zaupanja od povprečja. A tudi med njimi se pojavlja vse večje število tistih, ki volijo zgolj zato, da neki kandidat ali stranka ne bi zmagali in so njihovi glasovi bolj naključni in plod volilne kampanje protikandidatov ali podpore medijev. Zato jih ne moremo šteti kot izraz zaupanja v določeno stranko ali protikandidata, ampak kot izraz odpora.

Demokratični politični sistemi so zgrajeni na podmeni, da si nihče ne zasluži in ne sme imeti popolnega zaupanja. Zato imamo različne institucije, ki v vmesnem času med našim izražanjem volje skozi volitve pri izbiri predstavnikov, ki bodo sprejemali zakone in upravljali državo, skrbijo za ravnotežje. A to ne pomeni splošnega nezaupanja in skepticizma, ki smo mu danes priča.

Zaupanje ni nekaj, kar lahko od ljudi preprosto zahtevamo. Tudi ni nekaj, kar lahko preprosto obnovimo in zgradimo kot npr. ceste ali katero od drugih vrst dotrajane infrastrukture. Grajenje, še bolj pa ponovno vzpostavljanje zaupanja, je dolgotrajna in mukotrpna pot, na kateri potrebujete predvsem obilo strpnosti in transparentnosti. Beseda strpnost, ima v sebi besedico trpeti, kar pomeni, da se strpnost izraža zgolj takrat, ko trpite. In tudi transparentnost pogosto ni to, o čemer govorijo politiki. Za zaupanje je potrebna predvsem jasna transparentnost pri zasnovi, planiranju, izvajanju in posledicah politik, o katerih je potrebno jasno govoriti že pred samim sprejemom. Nič ni namreč samo dobro, ali samo slabo. Da bi lahko sprejeli kvalitetne odločitve in da bi to na tak način razumeli tudi volivci, morate poznati obe plati – in to velja tudi za volivce.

A po moje so ključni razlogi za padanje zaupanja predvsem obnašanje politikov, njihov način govora, ki izraža permanentno volilno kampanjo, ki je sedaj, ko so se klasičnim medijem pridružili še družbeni (Facebook, Twitter, YouTube itd.), še bolj očitno vsem na očeh. Navadni ljudje vsak dan vidijo nenehno spopadanje, podtikanja, celo izražanje sovraštva. Vidijo obnašanje, ki ga sami ne bi prenašali pri svojih otrocih.

Tisti, ki si želimo videti priznanje drugi strani, da ima dobro idejo, sodelovanje kljub razlikam pri iskanje potrebnega konsenza za ključne reforme, o katerih se vsi strinjamo, da so potrebne, smo nenehno razočarani. Pri tem ne mislim, da bi se s tem zmanjšale temeljne razlike v programih, še manj o spravi. Govorim o strpnem sodelovanju, argumentirani komunikaciji pri iskanju konsenza za temeljna razvojna vprašanja. Govorim o empatiji, ki zahteva začasen suspenz lastnih idej in emocij v poskusu razumevanja pogledov in emocij ter skritega ozadja pri sogovorniku. Kajti šele takšno razumevanje omogoča doseganje produktivnih konsenzov.

In tu pridemo do ključnega vprašanja, kako k temu pristopiti. V številnih primerih, kjer sem posredoval kot mediator, se je vedno znova postavljalo vprašanje, kdo bo prvi začel in pokazal dobro voljo. Če bo »on to storil, se bomo tega držal tudi mi…« V konkretnem primeru je ponovno grajenje zaupanja stvar obnašanja političnih »liderjev«, da od cinizma in sovražnega govora preidejo na strpnost v komunikaciji in odločnost v dejanjih. Takšno vodenje je pravi protistrup za cinizem in sovražni govor ter temelj za ponovno vzpostavljanje zaupanja. To zahteva teflonsko prevleko, kajti treba je vzdržati določeno obdobje, preden se pričnejo kazati rezultati novega obnašanja.

Zakaj dajem pri tem prednost politiki in ne medijem? Preprosto ne verjamem, da so mediji in novinarji sposobni tega preskoka, da bi bili oni nosilci teh sprememb, ki bi spodbudile gradnjo zaupanja in s tem omogočile razvojne spremembe. Propad poslovnega modela medijskega trga in narava novic, ki temeljijo na pristopu, da slabše kot je, boljše je, da gledanost in prodajo pospešujejo afere iz sveta slavnih, delujejo proti temu. V državi, kot je naša, bi najbrž šele državna podpora medijem, omogočila okvir, ki bi izničil potrebo po kruhoborstvu tega tipa. Ta podpora pa ne sme pomeniti, da se lahko izognejo optimizaciji. In seveda tudi drugačen pristop politikov, ki s svojim obnašanjem izvajali pritisk na medije, da tudi oni spremenijo svoj pristop.

Žal trenutno zgleda tako, da ni videti, da si želijo izboljšav v tej smeri in to kljub temu, da je zaupanje tako nizko in da ima trend padanja. Izražanje cinizma in prezira drugače mislečih, postaja alfa in omega naše scene. V takšnih pogojih pa ni možno dosegati premike drugače kot skorajda s silo. Zato ne čudi, da so trenutno uspešnejše države tiste, ki imajo večinski sistem odločanja, kjer je to na nek način uzakonjeno.

Miloš Čirič

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice