Dr. Janez Juhant: Družbena odgovornost.

Lambert Ehrlich je na začetku leta 1942, preden so ga umorili, ob letaku OF z naslovom Revolucija je na vidiku spregovoril svojim stražarjem o voditeljih oziroma politikih in o delovanju komunistov: »Vidite, sami priznavajo, da je revolucija že tu. Ali veste, kaj to pomeni? Klanje političnih nasprotnikov. Vidite, vodstva političnih strank molče – nihče noče prevzeti odgovornosti, katera je združena z njegovim položajem, ki ga ima v stranki. Lahko je biti voditelj v mirnih in urejenih časih. Kdor pa je pravi voditelj, se pokaže v težkih trenutkih.« Sam je v zahtevnih vojnih in revolucionarnih razmerah ukrepal odgovorno. Že na začetku okupacije je dr. Natlačenu predlagal, naj slovenski voditelji naroda, ki so ga pustili na cedilu srbski in drugi jugoslovanski politiki, osnujejo podtalno vlado, ki bo zavarovala narod. Zatrdil je: »Ne moremo se posluževati nemoralnih sredstev, kot se jih komunisti.« Slovenski voditelji niso ukrepali,  komunisti pa so začeli pobijati vplivne Slovence, ne toliko okupatorje. Isto leto je tik pred umorom napisal spomenico in  zahteval od Italijanov, da prenehajo zatirati Slovence, naj vzpostavijo v deželi red ter preprečijo nasilje komunistov na podeželju in v mestu, kjer so »klali politične nasprotnike«.

A glej zlomka, leta 2020, v demokratični Sloveniji, ob dnevu žrtev treh totalitarizmov član SAZU, akademik, zgodovinar, izusti besede, da bi Ehrlicha on sam osebno ustrelil! Ali smo torej še vedno v letu 1942? Kako je mogoče, da se idejni in naravni potomci komunističnih prednikov še kar nočejo posloviti od morilskih metod in se umori nadaljujejo v novih oblikah, s prefinjenimi in podtalnimi strategijami in pritiski, z medijskim propagandnim nasiljem nad ljudmi, s sprevračanjem ali potvarjanjem očitnih dejstev, z goljufijami in družbenimi, pravnimi gospodarsko-finančnimi in drugimi potvarjanji, z istim ciljem: ohraniti totalitarno oblast in zadržati demokratične procese. Žrtve ostajajo enake: resnični demokrati in nasprotniki nasilnih metod. Ne boste verjeli, revolucija kar traja, kajne, dragi intelektualci in  akademiki! Revolucionarne naveze si med seboj perejo roke in spodbujajo novinarske in druge propagandiste in ustrahovalce po vse porah javnega življenja; ne za ideologijo, pač pa za oprani denar in nadzor nad  premoženjem države. Prav je, da se začne že enkrat z ničelno toleranco: od največjih ropov bančnih in gospodarskih milijard, pri  politikih in uradnikih, gospodarstvenikih pa do medijskih, sodniških in drugih laži in potvarjanj. Družbeno življenje naj poteka v duhu resnice, pravičnosti in skupnega dobrega in vzajemnega sodelovanja, ne pa teroriziranja in izključevanja nekaterih ter  zaščitniške in tovarišijske prizanesljivosti do drugih.

To so smernice za odgovorno in demokratično politiko, upravo in druge javne službe in tudi za ustrezno organizacijo in borbo proti nečednim poslom družbi. In zakaj bi izvzeli pretekle velike  poneverbe. Jezus jasno pravi: Precejate komarja, pustite pa velbloda! V sistemu zdravstva, sociale, sodstva in nacionalnih medijev prihajajo vse bolj  na dan osebni posli, ki slavijo delovanje sistemov, obenem mečejo slabo luč na poštene in odgovorne v teh službah. Zakaj ne podpremo zadnjih, da bi onemogočili skorumpirane? To bo v marsičem sprostilo financiranje zdravstva, medijev (RTV SLO) in drugih podsistemov v državni ali paradržavni lasti. Zelo čudi pravna  razlaga dežurnega pravnika tranzicije, da organi naj ne bi preverjali velikih poslov v polpreteklosti. Oškodovanje je pač oškodovanje. Naj veljajo za vse enaka merila, in če bo pravo povsod delovalo, bodo odveč medijski umori in  napeljevanje k nasilju nad ljudmi, ki so  brez ustreznih sodnih zaključkov nedolžni. Še bolj zavržno pa je, da si eni lahko privoščijo vse, drugi pa so a priori deležni takih ali drugačnih umorov. Poznamo taktiko: Ehrlicha, ki se je zavzel za narod in mu pomagal v stiski, so naredili za »razrednega sovražnika«, Kardelja pa za heroja. V tem Arhivu stražarjev je tudi dokument povelja, v katerem Kardelj naroča, naj povsod čistijo, tudi s strupom, če je potrebno; ženske pa naj imajo pri tem odločilno vlogo. 

Pravne, upravne in  medijske presoje ravnanj še vedno ne zmorejo preseči ideološke navlake polpreteklosti oziroma so celo obratno sorazmerne z njo: Čim bolj si idejno ali naravno povezan z imenovano polpreteklostjo, tem manj si kriv in odgovoren za odklone in te kazen redko doleti. Če pa se zavzemaš za odgovorno državno in nacionalno ravnanje, pa računaj na to, da bo vsak tvoj korak lahko usoden za tvoje preživetje. Če te morda ne čaka (več) fizična, lahko računaš na politično ali medijsko smrt. Še posebej, če si sposoben, delaven in (preveč) vpliven in nisi povezan z ozadji, se bodo že našli vzvodi, da te utišajo. In to ne zaradi oškodovanja državljanov ali države ali ker bi oviral vzpostavitev urejenega zdravstva, sodstva ali nacionalnih medijev, pač pa ker si »razredni sovražnik« in se ne pišeš prav oziroma nisi povezan »s pravimi ljudmi«, ki bi Sloveniji še kar vladali iz ozadja.

Kdaj bomo torej končali z revolucionarnimi metodami in složno začeli graditi naš skupni dom resnice, pravičnosti in blaginje za vse? Katoličani smo sicer slovenski narod posvetili Mariji, a vsi se bomo morali do krvi ustavljati grehu, da bo naša domovina tudi zares država enakopravnih državljanov.