Naprej na vsebino

Šola bo, ampak kakšna?

Za uvod sem si izbral kratko in zelo vzhičeno podano poved dr. Simone Kustec, trenutne ministrice na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, s katero je začela novinarsko konferenco, ki je bila namenjena informiranju državljank in državljanov glede pričetka pouka 1. 9. 2020. V svoji izjavi je bila kot vedno pozitivna, prijetna in prijazna, optimistična in se je ponovno zahvalila vsem, ki smo vpeti v vzgojno-izobraževalno delo, saj ga brez nas ne bi bilo.

Načeloma nimam nič proti optimizmu, vedrosti, pozitivnim sporočilom z ustrezno mero previdnosti v teh negotovih časih ter besedi hvale, ki se jo nameni zaslužnim. Vsekakor pa ne morem mimo dejstva, da se s tem moja dobra volja in prizanesljivost končata. Že nekaj časa poslušamo te lepe in spodbudne besede, a je za njimi prazna votlina strahov, ki grozi, da bo slovenski šolski sistem pahnila v brezno, iz katerega se bo le težko izvil.

Dejstvo namreč je, da je bila šola vedno igrača politike ter takšnih in drugačnih vplivov, saj sta usmerjanje in obvladovanje izobraževalnega sistema ključna za to, da elite svet krojijo skladno s svojimi (skritimi) nameni. Obdobje korone in epidemioloških slik je to le še bolj izrazilo in potisnilo v ospredje. Šola tako postaja nepomembna in nepotrebna institucija, ki hlasta za davkoplačevalskim denarjem in ni bila v času po koncu epidemije nič drugega kot podaljšana roka vrtca, katere glavni namen je bil varstvo otrok. In tudi danes kaže, da bo to naša naloga od 1. 9. 2020 naprej, da bodo starši lahko v službah. Ni več pomembno, kako šola deluje, za kaj si prizadevajo strokovni delavci in kakšne pogoje za to potrebujemo. Pomembno je le, da bodo otroci v dnevno-varstvenem centru, kjer se morda lahko tudi kaj še naučijo.

Ministrica in drugi vedno znova poudarjajo, da so ravnatelji sodelovali pri pripravi modelov in ukrepov, ki so z njimi povezani, ter da se jim zdijo dobri in se z njimi strinjajo. Prva trditev še velja, vse nadaljnje pa ne. Ni slovenske šole, ki zaradi predvidenih ukrepov trenutno ne bi bila v veliki stiski in negotovosti, saj so  bili predlagani ukrepi v večini vsiljeni in so povsem nerealni in neživljenjski. Na to ravnatelji ves čas opozarjamo in vedno znova izpostavljamo ključne težave, ki jih imamo.

Prihod otrok v šolo je svojevrstna farsa, saj na poti v šolo učenci pogosto hodijo v skupinah in nikoli ne upoštevajo ustrezne razdalje ali nosijo mask.
Prihod otrok v šolo je svojevrstna farsa, saj na poti v šolo učenci pogosto hodijo v skupinah in nikoli ne upoštevajo ustrezne razdalje ali nosijo mask.
Vir slike: Ceder city news

Prihod v šolo je svojevrstna farsa

Morda bi začel s prihodom otrok v šolo, ki je svojevrstna farsa, saj na poti v šolo učenci pogosto hodijo v skupinah in nikoli ne upoštevajo ustrezne razdalje ali nosijo mask. Pri organiziranih prevozih prav tako sedijo skupaj in se prevažajo v majhnem zaprtem avtobusu ali kombiju, kjer se virusi in bakterije lahko prosto širijo in se ob prihodu na avtobusno postajališče brez najmanjše težave naselijo v šolsko zgradbo.  

Že na tem delu smo šole v skrajno nezavidljivem položaju, saj je možnost prenosa virusa zelo velika in je nikakor ne moremo učinkovito zajeziti. Ne poznam namreč normalnega in zdravega otroka, ki bi se mu zdelo prav, da se samodistancira od vrstnikov, se socialno osami, in to samo zato, da ne bi dobil bolezni, o kateri je sicer že veliko slišal, je pa v veliki večini primerov sploh še ni videl ali doživel. Bati se mora na zalogo, kar se mladim ljudem zdi neumno in povsem v nasprotju z lastnimi interesi. In tudi iskrena želja vsake države mora biti, da se posameznik ne bo bal in boječe stopal po poti, ki mu jo narekujejo drugi, saj je potem vsak – in ne le slovenski narod – obsojen na hlapčevstvo in enoumje.

Če preskočimo preobuvanje in mudenje otrok v garderobah, kjer jih morajo delavci šole kot biriči venomer opozarjati, da se morajo hitro preobleči in preobuti, se ničesar dotikati, si sproti razkuževati roke in se kar najhitreje gibati v ravni vrsti, upoštevajoč barvne talne oznake in puščice, se naši otroci kot zaporniki in ob upoštevanju ustrezne medosebne razdalje znajdejo v razredu, kjer dobesedno pristanejo v osamitvenem prostoru, ki ga bodo zapuščali le za odhod na stranišče in kasnejše kosilo. V tem prostoru bodo na svojem mestu, in če je le mogoče, ponovno oddaljeni vsaj 1,5 metra od najbližjega sošolca. Odmore bodo preživljali v tem istem prostoru, ki pa je – glede na neustrezno dimenzionirane učilnice v večini slovenskih šol – bistveno premajhen za to, da bi se tam dobro počutili in uspešno delali.

Malica in kosila v plastiki, a se proti plastiki borimo

Malica in kosilo sta nova velika težava slovenske šolske realnosti, saj se zaradi ukrepov in omejitev zdaj razmišlja, kakšno hrano ponuditi otrokom, da bo malica zapakirana v plastiko in predpripravljena ter posledično neokužena, da se bomo izogibali uporabi pribora, mazanju in sadju, ki nima olupka, kjer bi se lahko zadržal virus pred zaužitjem. Zbogom torej jabolka, češnje, jagode, kakiji in drugo slastno in zdravo sezonsko sadje, ki po možnosti prihaja s slovenskih kmetij in ni uvoženo od bog ve kod, kot so epidemiji primernejše oblike sadja, recimo banane ali pomaranče. Pri kosilu se pojavi še prostorska stiska in dejstvo, da bo morala večina šol zaradi manjših jedilnic kosilo preseliti tudi v druge (za to povsem neprimerne) prostore, npr. bližnje učilnice. Verjetno je kakšen izbruh salmonele manj nevaren od covida. Da se o primernosti takšne odločitve sploh ne pogovarjamo, saj bodo učenci svojo hrano na pladnjih morali nositi iz kuhinje oz. jedilnice mimo drugih otrok, ki čakajo v vrsti, ki se zaradi podobne ure, ko učenci končajo s poukom, vije čez polovico šole. Šole bodo ponekod tudi krajšale ali podaljševale učne ure zato, da bodo lahko kosilo raztegnile izven običajnega časa popoldanskih obrokov, da bodo le lahko vsi učenci prišli do toplega obroka. Žal je pri nekaterih (premnogih) to še vedno edini topel obrok dnevno. Je morda kdo pomislil, kako se bo otroke med obedom ponovno spodbujalo, naj bodo hitri, naj ne zavlačujejo in naj čim prej svoj prostor oddajo naslednjemu, ki se mu že mudi v glasbeno šolo ali na trening nogometa?

Od šol se pričakuje nemogoče, saj je velika večina dejavnosti organiziranih na način, da se učenci družijo, mešajo, sodelujejo in so lahko otroci.
Od šol se pričakuje nemogoče, saj je velika večina dejavnosti organiziranih na način, da se učenci družijo, mešajo, sodelujejo in so lahko otroci.
Vir slike: A school report

Šport po novem

Šport. Šport bo. Verjetno. A v šoli bo neprepoznaven, saj se ne smemo dotikati iste žoge ali pa jo moramo v času podaje do soigralca v zraku magično razkužiti. Pa pregloboko tudi ni dobro dihati, potiti se ne smemo, kaj šele da bi se razveselili gola, ko se je vratar sklonil k steklenički z razkužilom, da bi šele po hitrem razkuževanju rok ujel žogo, ki se je nevarno bližala njegovemu golu, in se skupinsko objeli ter vzkliknili ob našem ekipnem uspehu. Po drugi strani pa na šole vseeno prejemamo ponudbe za izvajanje športnih dni, za obiske različnih športnih centrov, organizirali se bodo tečaji plavanja, drsanja, smučanja, kot tudi vsa šolska tekmovanja, kjer se učenci ene šole ne bodo pomerili drug proti drugemu, temveč se bodo na športnih igriščih pomerile ekipe različnih šol in celo občin. Seveda je šport tako velika in bogata panoga, da ji ne gre jemati zaslužka.

Zmeda v zmedi

Jutranje varstvo, oddelki podaljšanega bivanja, varstvo vozačev, manjše učne skupine, obvezni in neobvezni izbirni predmeti, interesne dejavnosti in še kaj od bogatih vsebin, ki jih ponuja slovenski šolski sistem, so sami po sebi obsojeni na to, da so gojilnica okužb in prenosa virusov, saj so trenutno financirani na način, ki ne dopušča, da bi šole te dejavnosti lahko varno izvajale, ne da bi kršile navodila MIZŠ in NIJZ.

Nanizal sem le nekaj ključnih izzivov, s katerimi si zadnji teden pred pričetkom pouka belimo glave na šolah, čeprav jih je še veliko več. Od šol se pričakuje nemogoče, saj je velika večina naših dejavnosti organiziranih na način, da se učenci družijo, mešajo, sodelujejo in so lahko otroci. Nobena knjižica, pa naj ima še tako dober namen, nam pri tem ne bo pomagala, ker je ključna težava v tem, da o ukrepih odločajo denar in posamezniki, ki se na organizacijo vzgojno-izobraževalnih ustanov na vseh stopnjah le malo spoznajo. Hkrati pa ne želijo slišati tistih, ki se. Za nameček ravnateljem v osebnih pogovorih in tudi na uradnih konferencah, kot je bila tista na Brdu, prišepnejo, da gre samo za priporočila, ki naj se jih držimo »po zdravi pameti«, po »trenutnih zmožnostih glede šolskih prostorov in kadrov«, da priporočila »niso vklesana v kamen« in da »se bomo že znašli, ker smo odlični praktiki«.

Res je, večina ljudi, ki dela na slovenskih šolah in vrtcih, je krasna, saj so svoje življenje iskreno in brez zadržkov posvetili našim najmlajšim. Želimo si, da se vsi otroci vrnejo v vrtce in šole, želimo jih zavarovati in ohraniti zdrave in želimo jim pomagati na njihovi poti do znanja in uspeha. Za to potrebujemo pomoč in razumevanje države. Z našim  veseljem, da se v šole vračamo vsi in da se oboji zavedamo, da se je treba in se je vredno potruditi, da ves svoj trud vlagamo v naše otroke, našo prihodnost, se naše skupne točke z »odločevalci« tudi končujejo. Kaj nam pomaga, če nam le-ti prišepnejo, da se nam morda ni treba čisto vsega držati in da bomo otroka, ki bo v stiski, vendarle objeli, ko pa nam bodo v primeru, če bi vendarle prišlo do prenosa virusa zaradi našega odklona od priporočil, obrnili hrbet in se oprali krivde, saj so bila navodila in priporočila zelo jasna in nedvoumna. Kaj nam pomaga, če nam štiri dni pred pričetkom pouka podajo informacijo, da morajo učenci v osnovnih šolah nositi maske, ob dejstvu, da šole od države nismo prejele nobenih sredstev za razkužila in zaščitno opremo in da naj v okviru naših rednih sredstev za materialne stroške zagotavljamo še to. Če si država želi varnih vrtcev in šol, bo morala za to nameniti tudi nekaj sredstev. Zapreti mejo z bližnjo sosedo vsaj do prve polovice avgusta, ko je bilo mogoče še kaj storiti glede varnega pričetka pouka. In morda za nameček zagotoviti še nekaj dodatnega osebja, ki bi v tem času lahko zagotavljalo tisto nujno potrebno pomoč za obvladovanje razmer na šoli in množico otrok, ki se ob srečanju s prijateljem zagotovo ne bodo obrnili stran in jo ucvrli na varno razdaljo.

Ne bodimo nori in dovolimo vendar, da so otroci razposajeni in razigrani. Uradna študija v Veliki Britaniji je pokazala, da novi koronavirus ne pomeni nobenega resnega tveganja za otroke v starosti do 20 let. Študija švicarskih strokovnjakov pa je nedvomno dokazala, da je nošenje mask škodljivo za zdrave osebe. Vendarle je morda bolj kot dejansko zdravje ljudi pomemben denar, ki se obrača z naročili mask, razkužil in zaščitne opreme, steklenih pregrad in talnih označb. Nemara je od zdravja in treznejšega ravnanja (to je dejanskega financiranja ukrepov, ki bi jih bilo resnično treba izvajati za zajezitev okužb) pomembnejši tudi občutek miru vodilnih v državi, ki lahko ponosno pokažejo na slavno knjižico z modeli, kjer piše vse in je pojasnjeno vse. Ko sem lačen, mi lahko nekdo pojasni, da sem lačen, ker že dolgo nisem jedel, a bom brez denarja, da si kaj kupim za pod zob, še vedno lačen. Morda je od zdravja pomembnejši tudi načrt, da se ljudi povsem podjarmi in razsloji, da se jih razporedi v osamljene otočke, kjer ne bodo imeli pristnih stikov z drugimi in bodo zaradi neustreznega čustvenega razvoja dejansko še bolj odvisni od sistema, ki za nas tako z veseljem (po)skrbi.

Tako da… šola bo. Kljub temu da so priporočila povsem neustrezna in neizvedljiva, saj bo vsak ravnatelj moral pretehtati, katera bo prisiljen kršiti.
Tako da… šola bo. Kljub temu da so priporočila povsem neustrezna in neizvedljiva, saj bo vsak ravnatelj moral pretehtati, katera bo prisiljen kršiti.
Vir slike: Yahoo finance

Dejstvo je, da se na slovenskih šolah velika večina ljudi ne strinja s tem, kako so stvari načrtovane in da ne vidimo možnosti, da naše delo kakovostno in strokovno opravljamo ter posledično še dodatno ne obremenjujemo staršev, ki bodo na koncu prst usmerili na šolo, saj smo mi tisti, ki ne delamo in ne naučimo dovolj. Starši in učitelji moramo biti v dobro otrok in njihovo korist zavezniki, zato želim, da naša naveza v teh kriznih časih postane še trdnejša in da bomo oboji v en glas rekli, da je čas še za kaj drugega kot le (lepe) besede.

Tako da… šola bo. Kljub temu da so priporočila povsem neustrezna in neizvedljiva, saj bo vsak ravnatelj moral pretehtati, katera bo prisiljen kršiti. Šola bo, kljub temu da se odgovorni trepljajo po ramenih in hrbtih, kako dobro je vse pripravljeno. Šola bo, kljub temu da ti isti odgovorni niso pripravljeni prevzeti nobene dejanske odgovornosti, temveč jo brez sramu valijo na druge. Šola bo, kljub temu da odgovorni niso za varnost otrok, drugačno »priporočeno« organizacijo dela, nakup zaščitnih sredstev ali razkužil, povečan obseh delovnih obveznosti ali organizacijo dodatnih prevozov namenili nobenega dodatnega centa. Šola bo, četudi svoje odločitve odgovorni sprejemajo zadnji hip in v upanju, da bodo šole zaradi pomanjkanja časa za protest vse skupaj lepo pogoltnile in naredile. Šola bo, četudi ves čas ravnatelji opozarjamo, da na dolgi rok priporočila in omejitve niso vzdržne.

Šola bo, ker na njih še vedno dela ogromno odličnih ljudi, ki jim je mar za sočloveka. Vse, kar bi si želeli, pa je, da lahko svoje delo opravljajo v ustreznih razmerah, v miru in brez vsiljevanja nepremišljenih rešitev, za katere se vsi – tudi tisti, ki jih šolam nalagajo – zavedajo, da so neuresničljive. Zato šola bo.

Ravnatelj slovenske šole

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice