Oris politične realnosti
Kaj nam kažejo spoznanja glede pogledov na politiko v Sloveniji? Na grobo bi lahko dejali, da je zgolj 40 % državljanov politično opredeljenih. A ta skupina je vse bolj polarizirana. Polarizacija prehaja v sovraštvo, ki meji na ludizem. Znotraj nje je zgolj dobrih 10 % sredinskih volivcev.
Večina, 60 % volilnega telesa, je zelo razočarana nad politiko, še posebej nad njenim načinom komunikacije in učinkovitostjo. Znotraj te skupine je okrog 40 % t. i. lebdečih volivcev, ki na vsakih volitvah iščejo neki nov obraz, nekoga, ki jih še ni razočaral, neko novo upanje. Zanimivo je, da gre za globalni problem in da je tovrstno razočaranje razširjeno praktično po vsem svetu. To stanje lepo ponazori tale izjava: »Na televiziji vidim, da se ljudje, ki jih zaposlujemo, da delajo v naših interesih, obnašajo na tak način, kot ga ne bi prenašali pri svojih majhnih otrocih. Na žalost se v času, ko je zaupanje tako nizko, prezir do takega obnašanja pa tako visok, zdi, da se niti ne trudijo izboljšati. Zdi se, da ne razumejo, da je zaupanje tisto, kar jim dajemo, če in ko si ga zaslužijo, in ne tisto, kar dobijo, ker so tam, kjer se to dogaja« (Ian Chubb, Avstralija).
Preberi še:
Načini komuniciranja, ki so značilni za neko politično stranko, še posebej za njene vodilne ljudi, torej zelo vplivajo na njene možnosti. Tu je zanimivo, da dvema našima strankama takšna polarizacija celo koristi. Ostalim zgolj občasno, zato tudi ostajajo nišne. Če ste politik, bi se morali vprašati, kakšen brend gradite s svojim komuniciranjem.
Tu ne govorim o prijaznosti. Nikoli ne pomešajte dobrote s prijaznostjo! Dobrota pomeni, da sem dober do vas, da gojim spoštovanje do vas, da sem pozoren do vas in da imam dobre namene, torej da delam v vašo korist. Biti ves čas prijazen, pa v končni konsekvenci pomeni, da se izogibate konfliktom. Kar gotovo ni dobro in je manipulativno. Tu ni jasne komunikacije. Ko govorim o jasni komunikaciji, kljub potrebi po izbiri besed, govorim o resnični, pravi poštenosti v komunikaciji, povezani s sočutjem in skrbnostjo do sogovornika. Izjema je, ko nekdo zavestno laže – in ni otrok
Druga pomembna stvar je določitev, kateri milje ali več njih se nagovarja s svojimi ukrepi in delovanjem. Izraz milje opredeljuje določen življenjski stil, vsakdanje aktivnosti posameznika, način delitve delovnega in prostega časa, navade oblačenja, hranjenja, delovanja, priljubljenih okolij in srečevanja. Gre torej za to, da te skupine posameznikov preživljajo čas na zelo podoben način in imajo zato precej podobne interese, ki pa niso nujno povezani z ideologijo ali pa ta vsaj ni odločilna. V Sloveniji bi lahko miljeje na grobo opredelili nekako tako:
1. Tradicionalni delavski razred, ki najbolj negativno čuti posledice družbenih sprememb. Njihovo življenje predstavlja vsakodnevni boj z življenjskimi stroški. Življenje je precej monotono, sivo in nimajo ravno veliko priložnosti za uživanje. Verjetnost napredovanja je izjemno nizka.
2. Tradicionalisti prav tako živijo dokaj skromno življenje. Okvir predstavljajo pobožnost, družinska srečanja, sorodstvo, majhne skupnosti, kjer se iščejo harmonija in mir, sprostitev in medsebojno razumevanje. Veliko dajo na stabilnost, varnost in enostavnost, družino in tradicijo.
3. Mladi hedonisti se nahajajo v nižjem in nižjem srednjem sloju. So kulturni milje mladih, ki si prizadevajo za uživanje in potrošnjo hipnih užitkov. Temeljni odnos do življenja je hedonističen. Živijo hitro življenje in se temu primerno tudi hranijo. Njihove želje pogosto presegajo njihovo kupno moč, tako da so odvisni od podpore staršev, kar pogosto zelo izkoriščajo.
4. Novi srednji razred je svet sodobne družine – vse se vrti okoli potreb otrok. Pozitivna naravnanost tega miljeja je posledica prisotnosti otrok. Njegove značilnosti so toplina, prijateljstvo in povezanost. Njihov cilj je napredovanje ali vsaj ohranjajo doseženega, da lahko kar največ nudijo otrokom.
5. Gonilo progresivcev so napredek, svoboda, veselje, zabava in odprtost. Pripravljeni so vskočiti v nova doživetja. Pogosto vodijo velemestni način življenja, ki ga vidijo v filmih. Čeprav želijo živeti svoje življenje, potrebujejo skupnost svojih prijateljev za navdih in podporo. So optimisti, zaupajo sebi in v svojo prihodnost.
6. Buržoazijo poganjajo tradicija, zgodovina in klasične vrednote. Obdajajo se s predmeti iz preteklosti in stvarmi, ki predstavljajo slavo in glamur, ki so ga imele njihove družine. Njihovo bogastvo ali njegovi ostanki so vidni le od znotraj in tega ne kažejo zunanjemu svetu. Kultura, tako glasba kot umetnost, je v njihovem življenju močno prisotna.
7. Milje novih poslovnežev temelji na vrednotah uspešnosti, dosežkih in lastništvu. Običajno so novinci v »dvorani slavnih«, zato potrebujejo okrepitev svojega statusa s predmeti prestižnih znamk. Med vrstniki izkazujejo samozavest in radi demonstrirajo svetu, kaj so dosegli. Živijo težko, stresno življenje in zato potrebujejo močne izkušnje za uravnovešenje. Uživajo v plodovih svojega življenja, vendar se zavedajo, da se boj za uspeh težko kdaj konča.
8. Moderno elito predstavljajo zmagovalci tranzicije. Živijo dokaj kozmopolitsko življenje in so pripravljeni delati in živeti kjerkoli na svetu. Zase menijo, da so gonilna sila razvoja in misleci prihodnosti. Fascinirani so nad najnovejšo tehnologijo in modnimi trendi. Iščejo zabavo.
Pravi protistrup za prevladujoči cinizem in odpor do politike sta torej ustrezno vodenje, fokusirano na ključne projekte, ki rešujejo probleme miljejev, ki se jih cilja, in pa ustrezna in sodelovalna komunikacija. Za to pa je pomembno, da imate radi ljudi in da iščete povezave z njimi. Ljudje namreč iščejo spremembe. Želijo si boljše življenje. Želijo se pogovarjati o tem. Celo pripravljeni so sodelovati pri tem. A da se to zgodi, je treba imeti drugačen pristop. Pristop, ki ljudi aktivira.
Leta že traja bitka za večjo angažiranost ljudi, pa vendarle nismo kaj prida napredovali. Razlog je v tem, da liderji ne uspejo emotivno angažirati ljudi. Če ni emotivne angažiranosti, stvari preprosto ne delujejo. Eden od vzrokov za to je mantra in dolgoletno treniranje vodij, da morajo pustiti emocije ob strani, tako svoje kot svojih sodelavcev. Ob tem je zasidrano prepričanje, da mora vodja imeti odgovor na vse, da mora biti on najpametnejša oseba v sobi. V resnici pa bi morala biti ena med najpomembnejšimi lastnostmi liderja radovednost, ker vam ravno ona omogoča povezovanje z drugimi, še posebej pa z generacijo milenijcev. Ljudje namreč podpirajo tisto, kar (so)kreirajo.
