Boštjan Furlan: Objavljamo pretežke besede za revijo Ona
Vse bolj opažamo, da je v številnih slovenskih medijih prisotna nepredirna miselna pregrada pred objavljanjem drugačnega mnenja. Slovenci smo se na volitvah in nato še plebiscitu pred 30 leti odločili, da želimo živeti v družbi, ki zagotavlja svobodo slehernega posameznika. Svoboda govora je temelj za udejanjanje posameznikove svobode v družbi. Tako se lastniki in uredniki posameznih zasebnih medijev lahko brez prisile države odločajo, kaj bodo objavili (pravica do popravka je zgodba zase). Ker ravno ta njihova svoboda pogosto trči v svobodo drugih posameznikov, katerih drugačno mnenje ostane neobjavljeno, s tem pa je kršena tudi pravica tistih, ki bi drugačno mnenje želeli slišati, smo se v časopisu Slovenec odločili, da bomo objavljali mnenja posameznikov, ki jih drugi mediji ne želijo objaviti.
Začeli bomo z dvema zapisoma Petra Zidarja, ki sta očitno pretežka za objavo v reviji časopisne hiše Delo, Ona. Gospod Zidar je 24. avgusta letos reviji Ona poslal svoj odgovor in pojasnilo na prispevek gospoda Toneta Račkega. Ker v mesecu dni njegov prispevek ni bil objavljen, se je pisno obrnil na urednico revij Ona in Ona Plus Sabino Obolnar. Ta je sprva odgovorila, da je bil prispevek spregledan in bo objavljen, dan kasneje pa sporočila, da jo je namestnica »opozorila, da smo takrat zapisali, da s to debato zaključujemo, ker je bilo preveč pisanja brez dodane vrednosti, tako da žal tega pisma ne bom objavila«. Da bi kje to res zapisali, nismo opazili. Objavljamo tudi sestavek, ki ga je ista revija zavrnila že leta 2013 z utemeljitvijo, da je žaljiv. Ali sta sestavka vredna debate in ali sta žaljiva, naj presodi vsak sam, mi le objavljamo, česar drugi nočejo:
ONA, Delo, pisma bralcev (odgovor na članek: Tone Rački, Dediči; ONA, 4. 8. 2020)
Gospod Tone Rački v 31. št. One: »Tine Golež je v 29. št. One predstavil izviren argument (= dokazni razlog – v podkrepitev trditve -, opomba P. Z.), zakaj je abortus uboj.« Ko beremo naprej, pa g. Rački vsebino lastnega navedka ruši.
Že rimsko pravo je priznavalo nošenčku (še ne rojenemu otroku) dedno pravico. Vknjižena je bila ob rojstvu, ko je dobil tudi ime, saj je rojstni datum nesporen, medtem ko je zanesljiv datum spočetja največkrat zelo težko določiti. Dobi pa otrok v roke dediščino še veliko kasneje, šele ko mu družba prizna opravilno sposobnost.
Res so različne stare kulture imele težave z določanjem priznanja nošenčku do »polnega« življenja, in so tako Judje kot mohamedanci – tako kot današnja abortivna praksa – arbitrarno določili izbrano število dni po spočetju, ko otroku šele priznajo status človeka. Takrat seveda še niso poznali ne kvalitete dogodka ob spočetju ne kasnejšega razvoja človeka. Judje so npr. verjeli, da sta za nastanek človeka odgovorna moško seme in ženska kri. Ker jim semenska tekočina in kri sama po sebi nista pojasnila dogodka nastanka človeka, so špekulirali, da najbrž Stvarnik vdihne dušo kasneje in s tem kreira človeka. (Celo sv. Avguštin je imel okoli tega težave, pa kaj, ko v njegovem davnem času o mikrobiologiji niso imeli pojma.) Iskali so nek očiten trenutni preskok, ko bi se omenjeni tekočini spremenili v človeka. Danes vemo, da se ob stiku ženske in moške spolne celice po podedovanih genih, tudi več rodov nazaj, in njihovi kombinaciji kreira enkratno človeško življenje, ki se čez čas konča z naravno smrtjo ali z odvzemom življenja. Nobene stopničke ni vmes, razvoj je zvezen in gladek (matematični izraz). Biblija sporoča: »Še preden si bil v materinem telesu, sem te poznal!« (Poudarjam pa, da sama ženska ali moška spolna celica ne more generirati spočetja; šele združitev jajčeca in semenčice je »veliki pok«!)
Včeraj sta se mi na FB ponudila predavanje in videokonferenca dalajlame. Tibetanski budistični voditelj je večkrat poudaril ljubezen in sočutje med ljudmi in v stvarstvu. (Tudi papež Frančišek stavi na ljubezen in sočutje.) Ne moremo kar odvreči in zavreči, kar nam je odveč in v napoto! Podobno kot s splavom je tudi z evtanazijo. Splav so pri nas uzakonili leta 1952 s pojasnilom, da se tako ne bodo izvajali mazaški splavi, ki so neredko zahtevali kar obe žrtvi: otroka in mater! Pa poglejmo, v kakšne številke smo prišli s splavi danes in kako splav postaja lahkotni nadomestek za pretehtano kontracepcijo. Znana ginekologinja dr. Mateja Kožuh – Novak je še v prejšnjem stoletju zapisala: »Splavi so nacionalno zlo!« Tudi z evtanazijo gremo po tej poti! Saj je znan ljudski rek: »Bog ga je rešil!«, ko umre človek po dolgem trpljenju. Ampak poglejte: na Nizozemskem se je ostareli človek odločil, da se poslovi od življenja. Napisal je oporoko in jo izročil dedičem. Potem se je premislil. In glej ga zlomka: dediči so ponoreli, saj so nekateri že zaarali določene stvari in dobrine ali najeli dodatna posojila! (Kam vse to vodi!) Prof. dr. Boštjan M. Zupančič je dejal: »Tudi če vrata samo komaj opazno pripremo, jih lahko že najmanjša sapa odpre na stežaj!«
Pred dnevi sem ob samotni stezici zagledal srno. Ustavil sem se in dvakrat kratko zažvižgal, da sem jo opozoril nase, da se ne bi splašila. Pa se je le komaj premaknila. Potem sem ob njej skozi grmovje zagledal mladička. Ja, seveda, mati ga ni zapustila; tudi brez upa zmage bi ga branila! (Lepo mi je bilo pri srcu. Obrnil sem se in višje poiskal drugo stezico. Kako lepo je življenje med nami in vse naokoli, če so le naši koraki obzirni in ne osvajalsko vojaški!)
Medtem ko so zlasti v judovski tradiciji v veljavi vklesane zapovedi, je dalajlama bolj govoril o krepostih. In o vajah, da že v kali ustavimo jezo, ljubosumje, zavist … , da ne pride do sovraštva in da posledično ne dvignemo roke nad brata. (Tudi Frančišek.) Da, sočutje kot antipod disocialnosti – popolni brezbrižnosti za sočloveka in naravo. Kultura odmetavanja brez sočutja, ljubezni in solidarnosti je pot, ki se konča nad prepadom brez dna.
Peter Zidar, Logatec, 23. 9. 2020
Kristjani, k… 1945, 2013
Z velikim je napisano: »Kristjani, klali smo vas 1945 in klali vas bomo 2013.«
Zakaj?!
In odium fidei?
V nedeljo se je v cerkvah bralo iz Stare zaveze (ki jo imajo za svojo ne le Judje, ampak tudi kristjani in muslimani), iz preroka Jeremije, ki nas nagovarja iz tretjega tisočletja preteklosti: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil …«
Potem nam je Pavel iz Tarza, po spreobrnenju pa Pavel narodov, zapel o ljubezni:
1 Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel,
ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša,
vse veruje, vse upa, vse prestane.
8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, 9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. 10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. 11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. 12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.
V dobrem oznanilu poroča Luka o tem, kako v domačem kraju Jezusa – ki je v Pavlovem srcu vžgal to ljubezen – niso sprejeli. Še več, razjezili so se nanj in ga hoteli pahniti v prepad na koncu mesta. Jezus je šel sredi med njimi. Ko so prišli do previsa, so se razburjenci ustavili, Jezus pa je šel dalje.
Tudi mi moramo začrtano ozkost prestopiti in iti dalje.
»Kristjani, k… « je izkaznica tistih, ki se naslanjajo na okrvavljeni meč in ne zmorejo dalje. Strašna je ostrina kovinskega rezila, vendar ni nič proti ostrini tistega, katerega ročaj je vest, in ki udari, ko si najbolj sam in ko je noč kot prispodoba vsakršnega trpljenja najbolj črna.
Peter Zidar, Logatec,10. 2. 2013
Powered by Contextual Related Posts
