Naprej na vsebino

Bojan Šrot: »Županski glas v parlamentu bi preprečil marsikatero neumnost«

Celjski župan Bojan Šrot je eden najbolj priljubljenih in znanih slovenskih županov s širokimi pogledi, obširnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami. Je edini župan kake slovenske mestne občine, ki svojo funkcijo opravlja prostovoljno.

Z njim smo se pogovarjali o lokalni in državni politiki, vlaganjih, skrbi za okolje, trajnostnem razvoju in še o čem.

Gospod Šrot, ne le na Celjskem, tudi širše v Sloveniji ste znani kot uspešen župan močne občine. Trenutno opravljate svoj šesti mandat, kar je med slovenskimi župani prej izjema kot pravilo. Kako vam med volivci uspe ohranjati tako visoko podporo?

Eno je, da na mestni občini dobro delamo. Pri tem ne mislim zgolj na občinsko upravo, ampak tudi na vse druge javne službe, ki opravljajo servis za različne segmente in starostne skupine občanov. Drugo je, da ne spimo na lovorikah, ampak si za vsak mandat skupaj s sodelavci zastavimo zelo natančen načrt, upoštevajoč tisto, kar so tudi v percepciji občank in občanov največji problemi, in te poskušamo rešiti. Nekateri od teh so seveda dolgoročne narave oziroma rešljivi na daljši rok.

Pomembno se mi zdi, da si ne zatiskamo oči pred problemi, ampak da se z njimi soočimo in jih skušamo rešiti. Korekten odnos do volivcev je tisto, kar šteje. Če daješ prazne obljube, te po določenem času dohitijo, in jaz praznih obljub nikoli ne dajem. Če nečesa po mojem mnenju in mnenju sodelavcev ni možno uresničiti, to tudi povemo. Mislim, da ljudje to raje slišijo kot pa neke prazne obljube.

Pri vas torej ni nekega negativnega rivalstva, ampak ostajate v stiku z realnostjo in delujete konstruktivno v korist občanov?

Da. V 22 letih tudi v mestnem svetu ne pomnim, da bi bile kakšne zdrahe. Se spoštujemo, drug drugega upoštevamo in tudi poslušamo. To je pomembno, kajti pamet je pravično razdeljena, nihče se ne pritožuje, da je ima premalo, in dobri predlogi lahko pridejo od kogarkoli, ki sedi v mestnem svetu. To, da si nekdo želi nekaj dodati k razvoju mesta s svojim znanjem in izkušnjami, je verjetno tudi razlog, zakaj je kandidiral za članstvo v mestnem svetu.

Pomembno je, da so v lokalni politiki prisotni dialog, medsebojno spoštovanje in predvsem izkoriščanje tiste energije, ki jo vsak ima, za reševanje problemov, ne pa za medsebojne prepire.

Vir slike: Celjska županova lista

Ste med podpisniki Deklaracije o trajnostnem razvoju Savinjske regije. Nam lahko podrobneje predstavite ta projekt, tako vsebinsko kot izvedbeno? Katera področja pokriva, kakšne aktivnosti zajema ter kakšni so učinki?

Praktično vse občine Savinjske regije in mnogi gospodarski subjekti pa tudi druge institucije so podpisniki te deklaracije. Predvsem gre za zavezo, da bomo na vseh segmentih svojega delovanja upoštevali trajnostna načela, tako pri prostorskem načrtu, gradnji, razvoju prometa in še čem.

Celje ima bogato in staro industrijsko tradicijo, ki je za sabo pustila veliko dobrega, so pa v zadnjih 150 letih ostala različna bremena te industrije, predvsem okoljska. Zato so prebivalci Celja še posebej občutljivi na okoljske probleme.

Mi radi povemo, in mislim, da je to realna ocena, da smo od vseh slovenskih občin za varovanje okolja naredili največ. Ne nazadnje je v Celju edini center za ravnanje z odpadki, ki deluje po vseh direktivah EU, tako da imajo občine Savinjske regije ta problem rešen skladno s predpisi Evropske unije, vključno s termično obdelavo gorljive frakcije komunalnih odpadkov.

Zgradili smo čistilne naprave, izjemno razvejano plinovodno omrežje, za promet počasi zapiramo mestno jedro, nas pa seveda čaka še veliko stvari. Čist zrak, čiste reke in neonesnažena zemlja bodo naša skrb tudi v prihodnje.

Pomemben projekt za vašo regijo je tudi tretja razvojna os, pri katerem pa, kot je znano, prihaja do številnih zapletov. Kakšni so ti zapleti in kaj je po vaše njihov vzrok? Nam lahko iz prve roke zaupate trenutno stanje projekta? Kakšno usodo mu napovedujete?

Projekt tretje razvojne osi je ideja, ki je zrasla na naših tleh. Velike zasluge gredo tudi našemu nekdanjemu urbanistu Miranu Gajšku, ki sedaj službuje v Ljubljani. Je pa to slovenski projekt, ne regionalni, in je v nekaterih segmentih po mojem mnenju tudi napačno zastavljen, predvsem trasa Velenje–Arja vas. Ta je izbrana nestrokovno. Izbrala jo je politika; malo lokalna, v večji meri pa državna, ki sprejme tudi končno odločitev.

Je pa sedaj veljavna trasa zagotovo sporna tako z okoljskega kot cenovnega vidika in je po moji oceni zgrešena. Sicer pa je tretja razvojna os – ideja je bila v začetku širša in se ni navezovala le na cestno povezavo – pomembna za razvoj celotne Slovenije, predvsem vzhodnega dela v smeri sever–jug, in verjamem, da jo že vsi težko pričakujemo.

Za nas je nesprejemljivo, da porabimo več časa za vožnjo do Slovenj Gradca kot pa recimo do Gradca v Avstriji. Ali pa recimo do Črnomlja skoraj toliko kot do Dunaja. Primerne ceste so osnova vsakega razvoja, še posebno v takšni državi, kot je Slovenija, ki je zelo pestra, hkrati pa teritorialno relativno majhna.

So na vidiku kakšne rešitve v smislu optimizacije projekta?

Dober gospodar bi se tega lotil. Tako vsak ravna v lastnih investicijah in skuša doseči cilj za čim nižjo ceno ob primerni kakovosti. Po moji oceni so ti izgovori, češ, zdaj je pa državni prostorski načrt sprejet, na trhlih nogah, če upoštevamo, da gre zgolj pri oceni za vrednosti izgradnje po zdaj aktualni trasi in tisti, ki bi potekala ob obstoječi cesti Arja vas–Velenje za nekaj sto milijonov sredstev razlike. Zlasti, če upoštevamo, koliko država letno nameni za vzdrževanje vseh slovenskih cest. Možnosti so, se pa bojim, da se ne bodo izkoristile, in bodo stvari tekle v smeri, kot so zastavljene.

Verjetno zaradi pomanjkanja politične volje?

Seveda. Pa mogoče tudi zaradi interesa gradbenega lobija, projektantov in še koga. Ni vedno interes graditi poceni, kajne?

Že vse od osamosvojitve Slovenije se veliko govori o regionalizaciji, a ta kar ne more zaživeti, zdi se celo, da spremembe v tej smeri niso zaželene. Kakšni so vaši pogledi na to temo? Kako vidite regionalizacijo in za kaj bi bila potrebna?

Vsaka pametna država se razvija, kolikor se le da, skladno s centrom, čeprav je glavno mesto vedno v neki določeni prednosti. Tam so drugačne službe, boljše plače. Je pa seveda pomembno, da se za razvoj celotne Slovenije tudi regije razvijajo skladno in vsaj približno na ravni centra države.

Žal opažam, da gre proces ravno v nasprotni smeri in Zakon o vzpodbujanju skladnega regionalnega razvoja nikoli ni zaživel. Razlike med regijami se povečujejo, namesto da bi se zmanjševale. Dostikrat se zgodi, da uradniki na državni ravni ne poznajo regij in regijskih problemov, pa kljub temu v veliki meri o njih odločajo.

Še bolj kot centralizacija odločanja me moti finančna oziroma fiskalna centralizacija države. Že samo, če pogledate podatke, koliko sredstev porabijo posamezna ministrstva zgolj v Ljubljani, vidite, da so razlike res velike. Mislim, da sem nekje zasledil podatek, da se 60 % ali še celo več denarja na ministrstvu za kulturo porabi v Ljubljani, kar je narobe. Kulturo imamo radi povsod po Sloveniji in tudi mi si želimo imeti kvalitetne kulturne institucije, financirane iz državnega proračuna, ki je denar vseh Slovenk in Slovencev.

Menite, da bi regionalizacija prinesla večjo transparentnost pri porabi javnega denarja in sredstev EU?

V regije ne verjamem najbolj. Bojim se, da jih ne bom dočakal in da je bil čas tukaj zamujen. Sedaj imamo vzpostavljeno upravljavsko strukturo z občinami in državo. Je pa seveda od modrosti vsakokratnega predsednika vlade in ministrov odvisno, kako mi na lokalnem in regionalnem nivoju ocenjujemo oblast. Ta je bila zadnjih 7 ali 8 let zelo nenaklonjena lokalnim skupnostim, s trenutno vlado pa moram reči, da sem zelo zadovoljen. Občine korektno financira, veliki tektonski premiki se dogajajo tudi na področju koriščenja evropskih sredstev, kjer se v tej finančni perspektivi prva tri leta ni zgodilo praktično nič, zdaj pa smo vsi v veliki časovni stiski.

Zdi se mi, da bi bilo dobro nadaljevati ta trend in obdržati to raven medsebojnega komuniciranja, čeprav smo bili na lokalni ravni velikokrat razočarani, in v prispodobi rečemo, da nas državni uradniki in funkcionarji na ministrstvih obravnavajo kot mladoletne otroke, kot da sami ne vemo, kaj potrebujemo, kaj želimo in kako rešiti določen problem. To je narobe in ni dobro za razvoj Slovenije. Tu bi se dalo še kaj spremeniti, da bi pristojnosti, ki jih imajo lokalne skupnosti, le-te lahko tudi avtonomno izvajale.

Vir slike: Moja občina

Mnogi vidijo regionalizacijo kot dodatno ali nepotrebno finančno breme. Kakšni so vaši pogledi na to vprašanje?

V veliki meri je treba upoštevati tudi ta vidik, še bolj pa se mi zdi pomembno, da se v Sloveniji ukvarjamo samo s tem, koliko regij bomo imeli, kako se bodo imenovale, koliko bodo velike, ničesar pa nismo rekli o njihovih pristojnostih. Vem za neke poskuse izpred let, ko ministrstva niso bila pripravljena nobene malce pomembnejše pristojnosti prenesti s svojega na regionalni nivo.

Lahko ustanovimo regije, a to bodo prazne škatle brez nekih realnih pristojnosti. Menim, da se je najprej treba pogovoriti o tem. Vedno organizacijo prilagajaš vsebini nekega subjekta. Če bodo imele več pristojnosti, so lahko malce manjše, če jih bodo imele manj, so lahko tudi velike. Ob tem pa je treba upoštevati tudi zgodovinska dejstva, na primer, kam so ljudje vedno gravitirali (šolanje, službovanje ipd.).

V zadnjem času se je obudila zamisel, da bi župani spet lahko opravljali tudi poslansko funkcijo. Glavni argument podpore takšni spremembi je, da bi tako župani predstavljali glas lokalnih interesov na državni ravni, na kateri so ti mnogokrat preslišani in zanemarjeni. Kakšna so vaša stališča?

Absolutno se strinjam s tem in menim, da bi lahko kakšen županski glas v parlamentu tudi z izkušnjami na lokalnem političnem nivoju preprečil marsikatero neumnost, ki je bila uzakonjena, zlasti na področju konflikta interesov in integritete nosilcev javnih funkcij.

Tako imamo danes primer, da župani na nek način odgovarjajo za delo javnih podjetij na območju lokalnih skupnosti, nimajo in ne smejo pa imeti nikakršnega vpliva na to. To je butalska ureditev, in takšnih primerov je še kar nekaj.

Se pa spomnim, da je bil pred leti župan mesta Londona g. Johnson hkrati tudi poslanec v parlamentu. Argument, da je to pri nas nezdružljivo, v Veliki Britaniji pa je, se mi zdi nekoliko …

V praksi je torej to izvedljivo?

Absolutno je izvedljivo, in dokler je to bilo tudi pri nas, se mi zdi, da so stvari čisto dobro funkcionirale. So pa nekaterim strankam, ki so imele trenutno politično moč v parlamentu, mogoče šli malce na živce župani, ki so bili z drugega političnega pola in so kot taki vedno pomenili neko potencialno nevarnost na državnozborskih volitvah kot prepoznavni ljudje z nekim ugledom, političnimi izkušnjami in znanjem.

Verjetno je to bil razlog, da so uzakonili nezdružljivost. Vsaj jaz nobenega drugega pametnega ne vidim. Mislim, da se je to zgodilo v času Zaresa, da je bil to njihov projekt in projekt še nekaterih drugih strank z levega političnega pola.

Ste osebno zagovornik decentralizacije države, kjer bi se ministrstva in uradi iz centra (Ljubljane) preselili v druga mesta, ali se bolj nagibate k regionalizaciji, ki bi regijam dala večjo avtonomijo in omogočila, da ljudje sami odločajo o svoji usodi na ključnih področjih?

Če bi šla regionalizacija v to smer, bi jo seveda podprl. A že prej sem povedal, da je prvi poskus nabora pristojnosti padel v vodo. Da bi imeli regije le zato, da jih imamo, pa se mi ne zdi smiselno. Drugače pa podpiram idejo, da se nekateri uradi, direkcije ali kaj podobnega preselijo tudi izven Ljubljane. Ne nazadnje se v Ljubljano vsak dan vozi ogromno število ljudi, kar tudi ni najbolj trajnostno.

Verjetno bi bilo treba ponovno razmisliti o posodobitvi železniške povezave. Že več kot desetletje govorim, da je bila velika strateška napaka Slovenije, da ob izgradnji avtocestnega omrežja nismo načrtovali še izgradnje železniškega, s ciljem, da bi imeli neki sodobni železniški prevoz na relaciji recimo MS-MB-CE-LJ-KP. To bi bilo dobro za celotno Slovenijo in bistveno bi razbremenili tudi avtoceste. Mogoče ne bi bilo treba razmišljati o tretjem ali celo četrtem pasu obvoznice v Ljubljani in še čem.

Za to niti še ni prepozno, vem, da je tudi v Mariboru neka iniciativa, ki spodbuja gradnjo tega tira. Pred leti sem bil dvakrat ali trikrat na Škotskem in vedno povem ta primer: železniška povezava Glasgow–Edinburgh je izredno učinkovita, čeprav ne gre za neko ultra sodobno železnico. Ljudje jo uporabljajo in z njo prideš v mestno središče. Gre za potniške vlake, kot jih imamo tu v Sloveniji. V tej smeri bi morala razmišljati država.

Vsi se strinjamo, da bi bilo treba zagotoviti bolj uravnotežen razvoj države, saj smo trenutno priča velikim razlikam. Kateri drugi vzvodi (poleg regionalizacije) bi bili po vaše potrebni, da bi to dosegli (sprememba davčne politike, subvencioniranje določenih področij itd.)?

Mislim, da je najučinkovitejši in najhitrejši ukrep za zagotovitev uravnoteženega razvoja države primerno financiranje lokalnih skupnosti. Mi si lahko zelo preprosto izračunamo, za koliko smo bili oškodovani v zadnjih osmih, devetih letih v času Šarčeve in Cerarjeve vlade, pa še kakšne vlade prej.

Na lokalnem nivoju je izračunana primerna poraba. Vemo, koliko so dejansko dobile občine. To je bilo manj denarja, kot je bilo izračunano za zagotavljanje obveznega javnega servisa, ki smo ga mi seveda morali zagotavljati, vse skupaj pa je šlo na račun naših lokalnih investicij. Zaradi tega imamo ceste v slabšem stanju, zgradili smo manj stanovanj, manj kanalizacijskega omrežja in še česa.

Na kratki rok je zagotovo najpravičnejši in najučinkovitejši ukrep primerno financiranje lokalnih skupnosti. Veste, ljudje niti ne ločijo, kaj so občinske in kaj so državne ceste. Cestna mreža je ena in meni kot vozniku je čisto vseeno, kdo ni naredil ceste, država ali občina, in potem se vsi jezimo.

Davke zna država zelo dobro pobirati po celotnem teritoriju Republike Slovenije, ampak nazaj ne pridejo v taki meri. Vedno pravim: tisto, česar država ne da lokalnim skupnostim, pač nekje ostane in se tam porabi. To seveda ne ostane npr. na Jesenicah, ampak ostane v Ljubljani.

Vir slike: Štajerski val

Povem za primerjavo: v Celju smo pred kratkim odprli znanstveno-zabavni park, ki smo ga zgradili s svojimi sredstvi, s sredstvi EU in nekaj malega tudi s sredstvi države. Naložba nas je stala približno 5,5 milijona evrov. Država, torej ministrstvo z izobraževanje, pa načrtuje gradnjo znanstvenega centra v Ljubljani. Mislim, da je investicija ocenjena na 20 milijonov evrov. Ta znesek so si tudi rezervirali v evropskih sredstvih.

Ta so v veliki meri namenjena ravno zmanjševanju razlik med posameznimi regijami, a ministrstva so si ta denar rezervirala za svoje projekte, ki so 90-% locirani v Ljubljani. Mogoče pa se bodo naslednje generacije sprijaznile in bomo vsi živeli v Ljubljani, na podeželje bomo pa hodili za vikende (smeh).

Svetovni trend je, da se ljudje selijo v središča, ampak Ljubljana ni edino mesto. Imamo 11 mestnih občin. Pri nas imamo gledališče, fakulteto za logistiko, vso športno infrastrukturo in dobre pogoje za življenje.

Celje je center neke vrste …

Ob tem, da v dveh urah pridemo kamorkoli v Sloveniji. Še najdlje rabimo na primer do Metlike ali Črnomlja, ker ni pametne ceste.

Vam je blizu švicarski model pobiranja dajatev, kjer lokalna skupnost odvaja denar na višji nivo?

Švica je malo posebna država. Meni je blizu danski način ali pa nizozemski. Države Beneluksa so znane po tem, da odločitev o tem, kako se bo porabil javni denar, na lokalnem nivoju sprejmejo kar za 40 ali celo 42 %. V Sloveniji smo nekako na 8 ali 9 %, kar pomeni, da je država v fiskalnem smislu zelo centralizirana, se pravi, da se v centru odloča, kako se bo javni denar po celotni državi porabil.

Logično in v naravi vsakega človeka je, da najprej sebi uredi hišo in okolico. Tudi z velikimi občinami je bilo tako. Včasih so v občino Celje spadale še občine Štore, Vojnik in Dobrna. Do Dobrne je 25 km. Če imamo za ceste na leto 5 milijonov, potrebujemo jih pa 10, katere bomo najprej uredili? Tiste, ki jih tule največ ljudi vsak dan uporablja, tiste v Dobrni pa so že daleč.

Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da je preveč občin in da to stane. Občina zelo malo stane, sploh, če gledamo, kako ponižujoče plače imajo župani, posebej tisti v manjših občinah. Pogosto so nižje od plač ravnateljev vrtcev ali šol, za katere skrbi občina.

Po drugi strani pa so te občine naredile zelo veliko na komunalnem področju in Slovenija je tudi prav zaradi tega praktično povsod lepo urejena. Če se država ne bi delila na te manjše občine, bi imeli še lokalne centralizme.

In veliko zaostalega podeželja?

Da, zgodba bi se na tem mikronivoju spet ponovila.

Kakšna je vaša vizija za vašo občino, regijo, pa tudi za Slovenijo v prihodnosti? Kako bi po vaše dolgoročno zagotovili družbo blaginje? Smo na pravi poti ali bi bile potrebne korenitejše spremembe?

No, druga Švica ne bomo nikoli, ker smo vse banke prodali (smeh). Te sanje lahko opustimo. Ampak treba je biti realen. Tisti, ki je malce hodil po svetu, bo pritrdil temu, da smo Slovenci srečen narod. Živimo v čudoviti državi z lepo, pestro in raznovrstno naravo, z dobrimi klimatskimi pogoji. Živimo dobro in tudi v Švici so reveži, nikjer po svetu ni zgolj blaginja.

Vedno moramo gledati, kako živi večina. Tako ali tako najbolj kvalitetno živi srednji sloj, ki ima uravnotežena dva faktorja: čas in denar. Če že imajo ljudje denar, naj imajo tudi čas, da ga potrošijo; grejo na dopust ali kaj podobnega.

Slovenija je na dobri poti, dobro se razvijamo. Mogoče bi bilo treba narediti kak strateški razmislek, da se ne bi razvijali kot mini Nemčija; Slovenija ima praktično vse institucije enake, kot jih ima 80 in več milijonska Nemčija. Zgledovati bi se morali po kakšni manjši učinkoviti državi, čeprav nam je glede na zgodovino ta nemški model bližje.

Mogoče Avstrija …?

Da, Avstrija, ali pa mogoče kaka Finska ali pa Danska, ki so nam po velikosti podobne. Na državnem nivoju bi bilo tudi smiselno sprejeti strategijo, na katerem področju hočemo biti med vodilnimi. Ali je to informacijska tehnologija, robotika ali kaj podobnega, in v ta segment potem vlagati več sredstev že na ravni izobraževanja in potem spodbujanja industrije in zagonskih podjetij.

Poglejte Izrael. Letos smo vsi spremljali Tour. Tam je nastopala ekipa Startup Nation. Tako zdaj sebe imenujejo Izraelci in pravijo, da so drugo najbolj ugodno ekonomsko območje na svetu za start-upe, takoj za ZDA, in promovirajo državo na tej ravni, čeprav nimajo takšnih pogojev kot mi, in imajo še sosede, s katerimi se najbolj ne razumejo (smeh).

Miselnost mora biti prava?

To se mi zdi prava pot. To je zdaj trend države. Najprej je seveda treba izobraziti učiteljski kader, potem to prenesti v šole in nato v industrijo, da iz tega tudi kaj dobiš. Zagotovo traja 15 ali 20 let, da pride do učinka, ampak vem, da so Izraelci že na začetku IT-razvoja sprejeli strateško odločitev, da bodo vodilni na tem področju. V Tel Avivu imajo tudi svoj znanstveno-tehnološki park, Šimon Perez center. Poglejte, koliko je samo Nobelovih nagrajencev iz Izraela oziroma judovskega rodu. Zdaj je od sprejetja te strategije že 30 let, in še vedno jo izvajajo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice