Naprej na vsebino

Šolanje od doma – »Oh, hell NO! I’m not ready for this s*!«

Ali se mi samo zdi ali smo res spet na začetku, tam v mesecu marcu, ko so nam čez noč povedali, da bodo naši srčki doma vsaj 14 dni? Za vas ne vem, ampak jaz se tega preprosto ne grem več. Pa ste vi nori, da se grem do novega leta spet vzgojitelja, učitelja, motivatorja, svetovalca, fotra in prijatelja 24/7. Ne in še enkrat ne.

Ne vem, kaj sem naredil narobe, da sem spet v zaporu. Ja, rad imam svoja otroka, ja, zavedam se, da znata biti naporna, tudi jaz, ampak ne predstavljam si, da grem še enkrat spoznavat vse kroge pekla. Tokrat z enim dodatkom, da so se šole prilagodile Teamsu in bo večina pouka potekala tam.

To je čisto nov »level« šole na daljavo. V prvi rundi je bilo normalno, da je morala imeti družina vsaj en delujoč računalnik, internetno povezavo, tiskalnik in skener, zdaj pa smo prišli na toliko računalnikov, kot je otrok pri hiši, plus tega, da je nujno imeti dovolj zmogljivo povezavo. Pa svojega dela od doma sploh še nisem vštel v to.

In koliko družin si dejansko to lahko privošči? Ja, nekaj bodo spet podarili, a povezava, ki mora biti dovolj zmogljiva, ni nekaj tako samoumevnega, kot se nekaterim zdi. Močno dvomim, da so naši ponudniki, ki med drugim prehajajo na 5G, pripravljeni na nenadno prenatrpanost.

A če skušam zanemariti tehnične zmogljivosti, kot starš na glas povem, da ne zmorem več. Resnično nisem ne sposoben, ne pripravljen, ne zmožen za vse to. Resnično se še nisem odpočil od prvega vala in dela za šolo. Počitnice, ki bi morale biti sproščujoče, so bile vse prej kot to.

Že sedem mesecev se vse vrti okoli covida, pravil in odrekanj. Ja, sem razvajen in ja, nisem pripravljen na tako drastične spremembe. Prosim, najdite psihologa, strokovnjaka, ki bo potrdil, da se lahko otroci, ki imajo skurjene starše, ki se nimajo namena prilagoditi, prilagodijo in živijo normalno. Ne morejo. Če jaz kot starš delam korake v smeri spremembe, mi otrok lahko sledi, če sem jaz prepričan, da ne zmorem, konec koncev, da ne bom, potem bo tudi moj otrok zelo težko šel v to smer.

Resno premišljujem o tem, da bi imeli ta teden Gabrov dopust, pa smo 14 dni vsi na off ter svojo energijo usmerimo v prošnje, vizualizirane in ostalo mambo jumbo, ki naj bi pomagalo, da se kaj spremeni, ter dosežemo to, da bo ljudem končno jasno, da smo v tem sranju izključno zaradi naših dejanj.

Resnično me zanima, če lahko vse tiste Potrče, Jenulle, Ribičke, Zlatke, Galte in nekatere medijske hiše tožim, ker so zaradi svojih umotvorov ljudi tako razdvojile, da me je strah kogarkoli pozdraviti in da resno trpim za že čim? Tistim, ki bo najbolj napolnilo mojo denarnico.

Vse, kar moramo narediti, je represija, ne zanima nas, ali s tem komu škodimo.
Vse, kar moramo narediti, je represija, ne zanima nas, ali s tem komu škodimo.
Vir slike: Pixabay

Sicer se zavedam, da ni celotna krivda njihova, oni so le izkoristili trenutek za svojo promocijo. Raja pa se je odločila, ali bo temu sledila ali ne. Žal se jih je preveč odločilo slediti. Posledice so vidne.

Ampak, če se ne motim, je Gandi rekel, da če želiš spremembo, bodi ta sprememba. Tu pa smo pogrnili na celi črti, z vlado vred. Ker živimo v demokraciji, no, vsaj mislimo tako, bi po definiciji morali upoštevati željo vsakega posameznika in v tem iskati skupno točko, kar je dejansko nemogoče, tako pa imamo posameznike, ki so dovolj glasni, da delajo zmedo.

Preden se vsuje plaz zgražanj ob naslednjih besedah, dobro premislite, koliko resnice je v tem – mi potrebujemo enega »Tita«. Potrebujemo nekoga, ki bo udaril po mizi in zaustavil vsa nerganja in oporekanja, ker se bojda mora. Poslal tiste, ki si drznejo ugovarjati, na morje, ter dosegel vsesplošno poslušnost.

Zelo radi se primerjamo s severnimi evropskimi državami, a ne zmoremo niti toliko uvida, da bi dojeli, da je naša kultura 100 svetlobnih let za njimi. Nam zakon s kaznijo ne pomeni nič, ker bomo pridno poiskali odvod ter pravno praznino, obešali se bomo na vsako vejico in pikico spisanih ukrepov in dokazovali, da so v nasprotju z ustavo. Da so nam kršene človekove pravice.

Balkanci smo, razvajeni in egoistični, da nas bi moralo biti sram v dno duše. Naši dedki in babice se v grobu obračajo, ko vidijo, kakšni smo. Blizu nam je samo tisto, kar nam je všečno, ko moramo narediti kaj za dobrobit drugih, pa to ni več naša skrb, pa naj gre za evro tujcu ali pa jeb* maske.

Vse, kar moramo narediti, je represija, ne zanima nas, ali s tem komu škodimo. Uspešni smo v iskanju somišljenikov, ki nam bodo ploskali in se nam klanjali, ker smo upali nekaj povedati na glas, četudi gre za največjo neumnost tega sveta, a se samo fino sliši. Niti toliko uvida ne zmoremo, da bi dojeli, da ko bo drug umotvorec spacal naslednjo veleneumnost, da bomo kaj hitro izgubili častilce. Ampak s tem mostom se bomo ukvarjali takrat, ko pridemo do njega.

Ne bom več štel teorij o maskah, ki sem jih slišal. Predvidevam, da sta sin in oče, ki sta kuhala sok in žal umrla pri tem zaradi ogljikovega monoksida, umrla zaradi tega, ker sta nosila masko. Prepričan sem, da je nekdo to slišal od kolega, ki ima kolega, ki dela na policiji in je slišal od kolega, ki je kolega reševalcu, ki je prišel prvi na mesto ogleda. Pa ko boste tole neumnost delili dalje, prosim, vsaj navedite, da je moj umotvor, pa obvezno spustite, da sem rekel, da je to laž.

Nikakor pa do ljudi ne pridejo besede osebe, ki se dnevno srečuje z bolniki in jasno razloži, zakaj so maske nujne. Če ste pozabili, intenzivnost poteka bolezni je odvisna od tega, koliko virusa ste dobili, maske lahko količino zajezijo. Ga ne preprečijo, samo zajezijo. Da ne pozabim, Bog ne daj, da povzamete celoten moj odstavek, le tisti del, da maske ne preprečijo, da virus pride do nas.

Kar ne morem verjeti, da so vsaj teorije o 5G zamrle, sicer ne vem, zakaj, mogoče je preveč drugega materiala, a mi daje nekaj upanja, da prihajajo bolj razumni časi. Kot tudi poton teorij, da vas bodo s cepivom čepirali. Mogoče je krivo tudi to, da je postalo jasno, da cepiva ne bo še nekaj časa.

Nikakor pa ne morem verjeti, da po sedmih mesecih ljudje verjamejo, da je virus »fake«, da si ga je Janez Janša izmislil, da nas ima v pesti. Kradem sicer idejo starejše gospe, a vendar je zelo resnična – mislite, da Janez Janša to ve? Da je takšen strah in trepet, da so se mu vse svetovne države pokorile, tudi Putin, in sprejemajo veliko bolj drastične ukrepe kot mi? Nekdo bi mu moral to povedati.

No, in ko smo že pri naših vodilnih. Absolutno se strinjam, da bi se morali zavedati, da ne smejo delati napak. Predvsem zaradi nas, ker jim vsi sledimo na vsakem koraku in samo gledamo, kdaj bodo naredili napako, pa četudi bo šlo zgolj za napačno naglašeno besedo. Saj je to naša pravica, baje.

Mantre o tistem sprehodu ob meji marca-aprila, pa o prehitrem preklicu epidemije, pa o umetno ustvarjeni aferi z nakupom zaščitne opreme, Hojsovem odstopu in občasnem kontradiktornem poročanju med vladnim govorcem in stroko ponavljamo kot lajne. Tisto, kar je dobro, je absolutno samoumevno, kar posega v naše ugodje, je represija, napake so pa razlog za to, da morajo vsi odstopiti. In spomin imamo v rangu dementnih oseb, a še one se spomnijo več kot mi.

Najbolj žalostno od vsega pa je, da ne zmoremo dojeti, da smo za nastalo situacijo krivi sami. Ker nam je bilo fino iti na morje na Hrvaško, ker je to je* morje najbolj pomemben dogodek našega življenja. Ker nam je pasalo iti na zabave, ker smo si to zaslužili in ker nas covid ne more zadeti. Ker strokovno podkrepljeni ukrepi niso za nas, so za one janšiste, ali kako se jim že reče.

Laž je, če boste zdajle zatrjevali, da se vseh ukrepov držite, ker se jih ne.
Laž je, če boste zdajle zatrjevali, da se vseh ukrepov držite, ker se jih ne.
Vir slike: Pixabay

Laž je, če boste zdajle zatrjevali, da se vseh ukrepov držite, ker se jih ne. Ne bom štel trenutkov, ko sem jih tudi sam kršil, ker se mi v tistem trenutku ni dalo. In ja, tudi zdaj premišljujem o tem, kako bi kateri ukrep obšel, in imam že naštudirano, kako. Ker lahko, a nikakor ni prav. Posledice bodo, a tega ne bom spremenil, ker … priznam, sem razvajen, egoističen pra*.

In ravno zaradi slednjega vpijem, da nočem imeti šolanja na daljavo, ker je s tem poseženo v mojo svobodo jutranjih obredov. Ker sem potem prisiljen 24/7 biti umsko aktiven. Ker sem včasih rad sam in mi gredo že vsi počasi na živce, pametnega razloga, zakaj bi za dve, tri ure pobegnil, pa ne najdem.

Me je strah, da bom zbolel in umrl? Ne, ker nisem v ranljivi skupini. O tem, da bi koga lahko okužil, ne razmišljam, ker se dokaj držim pravil. A tisto, kar se mi zdi najmanj, kar lahko stori vsak od nas v tej zmedi, ko ne veš, kdo koga je*, je, da si prizna, da je sam kriv za sranje, v katerem smo.

Dokler bomo iskali odvode, krivce v nekih imaginarnih osebah, vladi … bomo le tonili. Močno dvomim, da nas bo zresnilo preštevanje mrtvih, ker bo tako prišla ven teorija, da je vse skupaj laž. Vse se začne pri nas. Rešitev ni v protestih, ki so zgolj opij za ljudi, šov določene elite, ki vas ima za šahovske figure. Rešitev smo mi. Če cel svet spremlja ukrepe, nosi maske, se zaveda resnosti situacije, zakaj za vraga smo mi še vedno prepričani, da si je vse skupaj izmislil Janša? Da se pretirava in da zmoremo mi to bolje? Vsekakor zmoremo, dokazati, da se lahko virus hitreje širi in da lahko umre več ljudi, kot strokovnjaki računajo. Torej, kje je naša meja?

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice