Naprej na vsebino

Bogovič o dekadenci vrednot zahodne družbe in naukih koronakrize

Pogovarjali smo se s Francem Bogovičem, ki je drugi mandat poslanec Slovenske ljudske stranke v Evropskem parlamentu (SLS/EPP). Njegova politična pot se je začela že pred 34 leti in je tudi eden tistih, ki so bili 12. maja 1988 v Unionski dvorani, ko se je ustanovila prva demokratična stranka po drugi svetovni vojni – Slovenska kmečka zveza (sedanja Slovenska ljudska stranka).

Leta 1986 je postal predsednik Krajevne skupnosti Koprivnica. V letih od 1998 do 2011 so mu prebivalci Občine Krško kar štirikrat zaupali županski mandat. Zadnji mandat župana je zaključil predčasno, saj je bil na državnozborskih volitvah leta 2011 kot kandidat Slovenske ljudske stranke izvoljen za poslanca v Državnem zboru Republike Slovenije, dvojna funkcija župana in poslanca pa po novem zakonu tedaj več ni bila mogoča. Leta 2012 je v 10. vladi Republike Slovenije pod vodstvom Janeza Janše zasedel mesto ministra za kmetijstvo in okolje Republike Slovenije.

Od leta 2009 do leta 2013 je bil podpredsednik Slovenske ljudske stranke (SLS), kasneje je med letoma 2013 in 2014 vodil stranko kot predsednik. Funkcijo podpredsednika SLS je ponovno prevzel leta 2018.

Leta 2014 je bil prvič izvoljen za poslanca SLS v Evropskem parlamentu. Njegov prvi mandat je poleg projekta Zavezništvo za mlade najbolj zaznamovala iniciativa Pametne vasi, ki jo nadaljuje tudi v drugem mandatu.

Bogovičeva politična pot se je začela že pred 34 leti in je tudi eden tistih, ki so bili 12. maja 1988 v Unionski dvorani, ko se je ustanovila prva demokratična stranka po drugi svetovni vojni – Slovenska kmečka zveza (sedanja SLS).
Bogovičeva politična pot se je začela že pred 34 leti in je tudi eden tistih, ki so bili 12. maja 1988 v Unionski dvorani, ko se je ustanovila prva demokratična stranka po drugi svetovni vojni – Slovenska kmečka zveza (sedanja SLS).
Vir slike: Osebni arhiv Franca Bogoviča

Spoštovani poslanec, vaša politična pot je dolga in se je vzpenjala, če lahko tako rečem, od spodaj navzgor. Pa naj bo prvo vprašanje namenjeno tej poti. Ali mi lahko poveste, česa ste se v vseh teh letih v politiki naučili?

Ob vstopu v politiko sem sam sebi postavil pravila, ki jim želim biti zvest. Prvo pravilo je bilo, da ko se zjutraj pogledam v ogledalo, vidim sebe in ostanem sebi zvest, po drugi strani pa poskušam delati na takšen način, da za to, kar počnem, lahko vedno odgovarjam, ali če rečem drugače: da bodo imeli moji otroci prihodnost v mojem domačem kraju in starši mirno starost. To mi je osnova za vse delo.

Naučil sem se tudi tega, da si nisem nikoli dovolil, da bi postal odvisen od politike. Ves čas sem vzporedno počel še kaj drugega in bil v vsakem trenutku pripravljen na to, da če nimam več zaupanja tistih, od katerih ga moram imeti glede na to, da so moji mandati izvoljivi, torej od volivcev, bom pač počel nekaj drugega. In to se mi zdi so stvari, ki sem si jih jemal kot pravila na tej poti.

Vedno tudi poskušam poiskati kompromis med ljudmi, ne želim na silo uveljavljati svojih stališč. Če uspem povezati ljudi, vem, da lahko naredim več in sem zato uspešen. Tudi v politiki je tako. Še posebej je bil tak način dela nagrajen v času mojega županovanja.

Živimo v času, ko se zdi, da je politika za nekatere tudi pribežališče, ali če rečem drugače, v času, ko se v politiko podajo posamezniki, ki ne morejo uspeti nikjer drugje kot v politiki. Zaupanje javnosti v politiko je izredno nizko in taki posamezniki seveda k povečanju zaupanja ne morejo pripomoči. Kaj menite, katere lastnosti in vrednote mora imeti politik, da je lahko dober politik?

Mi imamo problem, da se v družbi politika na splošno in tudi delo v strankah označuje kot nekaj, kar je manjvredno in nepomembno. S tega zornega kota poklic politika ni cenjen in posledično imamo vedno večji problem, kako nagovoriti sposobne ljudi, da bi se odločili za delo v politiki, za delo v javno dobro in javno korist. Danes je to precej drugače, kot je bilo to 88. leta, ko smo vstopali v Slovensko kmečko zvezo (današnja SLS) in je bilo biti del tega velik dogodek, draž. Tedaj smo vsi verjeli, da delamo nekaj velikega. Na trenutke smo se celo sami sebe ustrašili, a na koncu smo naredili veliko stvar.

Takrat je bil tudi čas drugačen, zaupanje v politiko in pričakovanja veliko večja. V vseh letih sem opazil, da je vedno težje delati, vidi se, da je ta poklic  razvrednoten in med ljudmi vedno manj spoštovan. Tudi kritičnost na spletnih družbenih omrežjih odvrača ljudi od tega, da bi se tega poklica lotili.

Glede lastnosti … Mislim, da mora vsak politik imeti za sabo tudi neko izkušnjo. Poleg politične poti od predsednika krajevne skupnosti do poslanca v Evropskem parlamentu sem bil tudi podjetnik, imel sem zaposlenih 20 ljudi, bil sem odgovoren, da bodo imeli plačo … In te izkušnje so mi bile v politiki zelo dragocene. V politiki je prav, da smo različni, a poleg politologa potrebuješ na primer tudi nekoga, ki zna nekaj skupaj spraviti. Ta različna znanja se morajo združevati.

Pomembno je tudi, da politik zna poslušati ljudi in zvabiti njihove talente na plano. To je čar dobrega politika. Relativno hitro sem ugotovil tudi, da je ekipa, ki je uravnotežena glede na spol, uspešnejša. Različnost nas bogati, in prav je, da politik to tudi upošteva.

Naučil sem se tudi tega, da si nisem nikoli dovolil, da bi postal odvisen od politike.
Naučil sem se tudi tega, da si nisem nikoli dovolil, da bi postal odvisen od politike.
Vir slike: Osebni arhiv Franca Bogoviča

Ne morem mimo vprašanja, okoli katerega se že od marca vrti prav vse. Novi koronavirus Sars-CoV-2 oz. covid-19. Ste morda bili sami okuženi ali kdo od vaših bližnjih? In na kak način doživljate obdobje epidemije? Pri čem vas ovira ali na kak način se je spremenilo vaše delo?

Jaz sam in v moji ožji družini ni bil do sedaj še nihče okužen. Okužena sta bila nečak in njegova žena, tako da smo imeli kar malo strahu, kaj se bo zgodilo, saj z njima med drugim živi tudi moja mama, ki je že v rizičnih letih, a so se k sreči dovolj hitro osamili in ni bilo nobenega prenosa.

Epidemija nam je zagotovo zelo spremenila način dela, evropski poslanci smo ostali doma, treba je bilo vzpostaviti način dela na daljavo. Sam kakšnih hudih težav, da bi rekel, da bi si imel problem zapolniti dan, nimam. Kombiniram delo v Evropskem parlamentu s podeželskim načinom življenja: z delom na kmetiji, s sprehodi v naravi, tako da s tega zornega kota ne morem reči, da bi zato imel kakšne težave ali breme.

Se je pa v tem času zelo pokazalo, da je zahodna družba v bistvu družba veliko svoboščin in pravic, in kot taka težko sprejme neka, za mnoge kruta pravila, ki jih diktira boj proti virusu. Poleg te skorajda že dekadence vrednot pa je prisotna tudi kar velika mera razvajenosti. Če pogledamo, kako so se Kitajci zdaj borili proti širjenju virusa in kako so se Japonci že leta sprehajali po letališčih z maskami, pa smo jih vsi debelo gledali, moramo priznati, da imamo na tem mestu mi problem v vseh teh svojih svoboščinah in da se bomo morali generalno sami s seboj pogovoriti.

Ne bi smeli imeti za cilj, kako bomo čimprej živeli enako kot pred koronakrizo. Razumeti moramo nauke iz tega časa in tudi v svojem vrednostnem sistemu marsikaj spremeniti. Konec koncev se na eni strani veliko pogovarjamo, kako moramo zelo na hitro okoljske izpuste zmanjšati, po drugi strani pa se premalo zavedamo, kakšna je cena za to. Res se bomo morali sami s seboj pogovoriti, kakšno ceno smo pripravljeni za to plačevati in kako korenito bo treba spremeniti naš življenjski slog.

Kriza zaradi covida-19 vpliva na mnoga področja naše družbe. Kako pri tem ukrepa in pomaga Evropska unija?

EU je glede na to, da zdravstvena politika ni del skupnih EU-politik, na začetku imela velike težave, kako pravzaprav sinhronizirati to delo, kako poskušati prevzeti koordinacijo. Na začetku je bilo tudi kar nekaj egoizma, ko na primer medicinska oprema prek francoske in nemške meje ni mogla priti v Italijo, nato je prišlo do spremembe, v veliki meri pod pritiskom EU, da se je vzpostavil mehanizem solidarnosti, na osnovi katere so začeli deliti opremo, maske, da so se ne nazadnje tudi francoski in italijanski bolniki zdravili v Nemčiji. Na tem delu je EU naredila velik korak naprej.

Velik korak naprej je EU naredila tudi pri iskanju cepiva. Za razliko od Kitajske in Amerike, ki sta prisegali na to, da želita čimprej priti do svojega cepiva za svoje ljudi, je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen zagnala donatorsko akcijo, s katero želi omogočiti, da bi bilo cepivo dostopno vsem Zemljanom, ne samo bogatim. Menim, da je to gesta, ki kaže v pravo smer.

Prišlo je tudi do določenih spoznanj v EU. Prvič, kako mora biti družba odporna (poleg besed »zelena« in »digitalna« se je začela v EU uporabljati tudi beseda »odporna«), kar pomeni, da znamo maske v EU sami narediti, da znamo ventilatorje narediti na evropskem kontinentu, da bomo imeli proizvodnjo učinkovin za zdravila v EU, ne tako kot zdaj, ko 80 % vsega tega uvozimo iz Kitajske ali iz Indije, da bomo imeli svojo kemično industrijo, da bomo na področju zdravja, energije in hrane samooskrbni.

V tem delu gre za spremembe v politikah EU, ki se bodo uveljavile v načrtu za okrevanje, katerega osnovni namen je najti odgovor za naslednjih 5 do 7 let, in s tem denarjem omogočiti čimprejšnje gospodarsko okrevanje, ki bo sledilo zdravstveni krizi. Po drugi strani pa je pomembna tudi nastavitev smernic EU, v katero smer naj gre razvoj EU, ne da bomo spet čimprej takšni, kot smo bili. Torej, ključno je,  kako nam bo s pomočjo skupnih zelenih politik in digitalizacije uspelo družbo spodbuditi v smer razvoja, da bo konkurenčna in hkrati odporna na take krizne situacije, kot smo ji priča sedaj s pandemijo covida-19.

Eno izmed področij, na katera opozarjate tudi v Poslanski skupini Evropske ljudske stranke – EPP Group v tej pandemiji covida-19, je področje rakavih obolenj. Zelo glasni ste, da rakavi bolniki, pa tudi drugi kritično oboleli, ne smejo biti žrtve te krize zaradi covida-19.

Evropska ljudska stranka (ELS) je imela v kampanji za evropske volitve boj proti raku zelo visoko na listi prioritet. Posledično je tudi znotraj parlamenta ustanovljen poseben odbor, ki se s tem ukvarja. Mogoče je v letošnjem letu v senci krize zaradi covida-19 in iskanju odgovorov na to krizo, v ozadju se pa s to boleznijo in vlaganji v razvoj zdravil zelo veliko dogaja. In v to ELS na čelu z našim vodjo poslanske skupine EPP Group gospodom Webrom vlaga veliko napora.

Generalna usmeritev ELS je, da daje veliko pozornosti rakavim boleznim, in zavedati se moramo, da se rak razvija ne glede na to, ali covid-19 je ali ga ni.
Generalna usmeritev ELS je, da daje veliko pozornosti rakavim boleznim, in zavedati se moramo, da se rak razvija ne glede na to, ali covid-19 je ali ga ni.
Vir slike: Osebni arhiv Franca Bogoviča

Zaradi zasedenosti zdravstvenih ustanov je definitivno upravičena bojazen, da bo predvsem na področju raka, za katerega se ve, da ga je treba odkriti in ukrepati čimprej, pri marsikom prišlo do posledic, ker ne bo prišel pravočasno na preiskave in tudi na pravočasno zdravljenje. Generalna usmeritev ELS je, da daje veliko pozornosti rakavim boleznim, in zavedati se moramo, da se rak razvija ne glede na to, ali covid-19 je ali ga ni.

Še posebno v časih, ki so težki, je vedno dobro, če znamo najti tudi kaj lepega, pozitivnega. Kaj menite, ali ima obdobje epidemije covida-19 tudi kakšne prednosti? Kaj je dobrega prinesel vam?

Prva prednost, ki jo velja izpostaviti, je to, da je covid-19 na nek način pokazal, kako pomembna je solidarnost med ljudmi. In tudi to, da znamo zdravstveno osebje bolj ceniti, v preteklosti ga zagotovo nismo dovolj, in da se zavedamo pomena vlaganja v zdravstveni sistem.

Še enkrat več se mi je potrdilo to, da ima podeželski slog življenja velike prednosti in da je privilegij v taki zdravstveno-virusni krizi živeti na podeželju. Potrdilo se je tudi to, kar že ves čas trdim v projektu Pametne vasi, kako pomembne so širokopasovne povezave. In da je tudi delo na daljavo možno, marsikaj od tega smo se naučili, tudi digitalnega opismenjevanja.

Tudi na področju šolstva, čeprav vem, da je tako šolanje na daljavo zelo naporno in ima veliko slabosti, smo se kaj koristnega naučili, kar bo tudi v nadaljnje koristno za kakšen del hibridnega učenja. To, česar sicer v nekem normalnem času ob naših šolskih sindikatih v petih letih ne bi naredili, smo sedaj uredili zelo na hitro.

Ne nazadnje smo ugotovili, da v nedeljo ni treba iti v trgovino, da pravzaprav, če greš enkrat ali dvakrat na teden, tudi vse kupiš. To je del, ki sodi v trajne spremembe našega obnašanja, ki jih pogojuje potrošniška družba. To bo seveda imelo neke posledice in treba bo najti drug način, kako živeti v teh spremenjenih okoliščinah. Zagotovo je to nauk, na katerem je treba delati, sporočila prepoznati in se na osnovi lekcij, izkušenj tudi odločiti, kaj je v prihodnje dobro vgraditi v naše ravnanje in življenje.

Vsa ta leta, ko ste aktivni v politiki, ste hkrati tudi nadaljevali z delom na svoji kmetiji. Kaj je botrovalo tej vaši odločitvi? So tudi vaši otroci navdušeni nad delom na kmetiji?

Delo na kmetiji v letošnjem letu … Kot ves čas poudarjam, je covid-19 poleg neslutene zdravstvene, gospodarske in socialne krize vendarle vsem nam kot družbi, še posebej zahodni potrošniški družbi, prinesel mnogo naukov tudi o vrednotah in načinu življenja. Meni pa je čisto na osebno ravni dobrega prinesel to, da sem bil lahko prvič v karieri več časa fizično doma, v svoji domači pisarni in tako bližje mojim dragim.

Spomladi, ko so se pojavile mrzle noči in bi sadje v našem družinskem sadovnjaku pomrznilo, sem bil tako prisoten doma in smo lahko organizirali kurjenje v nasadu, kjer smo na treh hektarjih na 270 kuriščih prek noči skurili 40 kubičnih metrov drv in 10 kubičnih metrov sekancev ter tako zaščitili letošnji pridelek. S to »srečo« smo zato  konec leta pobrali rekordnih 215 ton jabolk. To bi zelo težko naredil pri običajnem tempu v Bruslju.

Od malega sem si želel biti nekje blizu doma. Bili smo štirje bratje in od začetka se je vedelo, da bo najstarejši brat podedoval kmetijo in da bo naslednik na kmetiji, na kateri dela tudi še danes. Meni je pa ob zaključku študija starejša gospa, soseda, ki ni imela otrok, ponudila 12 hektarjev veliko kmetijo, da prevzamem skrb za njo in za zemljo. Tukaj smo si zatem zgradili dom in takrat se mi je uresničila velika želja, da bodo v stiku z zemljo odraščali tudi moji otroci, tako kot sem sam.

Moji otroci so bili ves čas pridni ob nama z ženo, ko smo kombinirali delo v podjetju in na kmetiji. Starejši sin je gradbeni inženir, ki  kmetuje na kmetiji, kjer je bila žena doma. Ima svojo živinorejo, in sicer krave dojilje, in v času covida-19 je odprl dopolnilno dejavnost – razsek mesa. Poleg tega pa opravlja tudi delo gradbenega inženirja. Hči, zaposlena v svojem poklicu kot diplomirana inženirka medijskih komunikacij, je pa tudi poročena na kmetiji, kjer imajo 5,5 ha vinograda in 80 glav živine.

Očitno sta nekaj prevzela od mene in ponosen sem na to, da sta se otroka zapisala kmetijstvu tudi v prihodnje, in to v času, ko velika večina njunih vrstnikov meni, da se to več ne splača.

Moji otroci so bili ves čas pridni ob nama z ženo, ko smo kombinirali delo v podjetju in na kmetiji.  Očitno sta nekaj prevzela od mene in ponosen sem na to, da sta se otroka zapisala kmetijstvu tudi v prihodnje, in to v času, ko velika večina njunih vrstnikov meni, da se to več ne splača.
Moji otroci so bili ves čas pridni ob nama z ženo, ko smo kombinirali delo v podjetju in na kmetiji. Očitno sta nekaj prevzela od mene in ponosen sem na to, da sta se otroka zapisala kmetijstvu tudi v prihodnje, in to v času, ko velika večina njunih vrstnikov meni, da se to več ne splača.
Vir slike: Osebni arhiv Franca Bogoviča

Ste tudi ponosni dedek. In zagotovo vam to daje voljo, da s polno paro delate naprej, saj so vnuki močna osebna motivacija. Česa jih želite naučiti? Kaj jim želite predati, da bodo tudi oni lahko predajali svojim vnukom?

Prvo moram reči, da sem ponosen na vso svojo družino. Štirje bratje živimo z družinami geografsko relativno blizu, trije v krogu nekaj sto metrov, četrti brat z družino pa okoli tri kilometre stran. Smo zelo povezani med seboj in se v življenju še nikoli nismo skregali, niti ta mlade ne (smeh).

Češnje na torti so pa vnuki, tri vnukinje in en vnuk. Vsi so se rodili v času mojega prvega izredno plodnega mandata v Evropskem parlamentu, tako da so stari od 3 do 6 let. V tem trenutku se želim predvsem igrati z njimi in jih naučiti veseliti se življenja, kako biti vesel, nagajiv, če je to treba, po drugi strani pa jim mimogrede, kot mi je uspelo pri otrocih, skozi lastne vzore podeliti ključne nauke.

Sina sem največ naučil, ko sva šla skupaj kidat izpod njegovih bikov. Skupaj sva delala in se ob tem pogovarjala. Tudi pri vnukih je tako, biti veliko z njimi (hvala za korono, da sem v letošnjem letu lahko bil veliko z njimi), vzeti jih s seboj, ko kaj delaš, in skozi igro za njih, za tebe pa včasih tudi resno delo nanje počasi prenašati vrednote, v katere verjameš.

Naročnik objave je: Poslanska skupina EPP Group v Evropskem parlamentu.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice