Zgodba za lepši dan: Zgodba o dečku, ki je ukradel zdravilo

Nekega povsem običajnega dne je vaški lekarnar, kakor bi že vnaprej slutil težave, v oko ujel majhnega dečka, ki je povsem sam vstopil v njegovo lekarno in se pričel ozirati po razstavljenih zdravilih.

Lekarnar ga je, pazeč, da pri tem ne bi bil očiten, pozorno opazoval s kotičkom očesa. Deček je bil videti malce umazan, skorajda zapuščen, pri tem pa je njegov obraz deloval še nekam pretreseno. Lekarnar je pazljivo spremljal dečkov nedolžni potep po njegovi lekarni. Svoje (ne)opravičene sumničavosti se je zavedel in se zgrozil sam pri sebi.

S kakšno pravico sme človeka, ki je vrh vsega še otrok, obsojati na podlagi njegove zunanjosti? Namesto neutemeljene pristranosti, ki je vzniknila v njem, bi moral k fantiču pristopiti in mu nemudoma ponuditi pomoč, pa mu to doslej na kraj pameti ni padlo.

A brž, ko se je nameril k fantiču, je lekarnarja prestregla stara ženička, njegova soseda, in ga popolnoma zamotila s sto in enim vprašanjem o tem in onem mazilu, ki ga je menda potrebovala za noge. Lekarnar je na fantiča popolnoma pozabil. Ko je pogovor s sosedo opravil, fantiča več ni bilo – z njim vred pa je izginilo devet škatlic najdražjega zdravila, ki ga je lekarnar prejel v zadnjem mesecu.

Lekarnar še ni utegnil do konca prekleti svoje naivnosti, ko je iskanega kradljivca, ki je moral oditi šele pred kakšno minuto, opazil skozi okno izložbe, nedaleč od lekarne.

Razjarjen in besen je stekel iz lekarne, se pognal čez ulico, ter nepripravljenega fantiča pograbil za komolec. Čim je ta ogroženo trznil, je izpod njegovega umazanega jopiča padlo pet škatlic ukradenega zdravila. Deček je pordel od sramu in strahu. Lekarnar mu je besno zabrusil: »Kje so preostale?«

Deček je s tresočimi rokami segel v žep in izročil še preostale štiri škatlice z zdravilom.

»Kje imaš starše?« je jezno godrnjal lekarnar, ki mu je napol odleglo, ker je pravočasno preprečil krajo.

Deček je tiho zajecljal, da očeta nima, mama pa je bolna in si ne more privoščiti niti ene same doze zdravila, kaj šele zadostne količine za njeno okrevanje. Lekarnarjeva jeza je izpuhtela. Pogled v dečkovih globoko ranjenih očeh ga je pretresel. Nekaj v njem se je zganilo in še predno je deček utegnil oditi praznih rok, ga je ustavil in mu v roke vrnil vseh devet škatlic zdravila in mu odobravajoče pokimal.

Deček je nekaj trenutkov nejeverno strmel vanj, kakor bi ne mogel verjeti, da na svetu živijo dobri ljudje. Lekarnar se je nasmehnil in mu zaželel, da njegova mati ozdravi.

V dečkove oči so stopil solze sreče in njegova tanka usta so se sramežljivo razširila v majhen, blažen smehljaj. Nato je brez besed stekel domov.

Lekarnar je bil dober in pošten človek. A tudi največja dobrota človeka ne more varovati pred boleznijo. Na stara leta ga je izdalo zdravje in ga obsodilo na smrt. V bolnišnici je prestal najtežje posege in operacije. Nazadnje so zdravniki ugotovili, da bi mu lahko le s posebnim zdravljenjem rešili ogroženo življenje. A stari lekarnar je žalosten ugotovil, da si tega zdravljenja ne more privoščiti.

Tako ležeč v bolnišnični postelji se je s strašno težo v srcu že poslavljal od življenja, ko so nekega jutra prišle iskat tri medicinske sestre z novico, da se njegovo specifično zdravljenje prične z naslednjim dnem. Stari lekarnar jih je začudeno opomnil, da za zdravljenje ne more plačati, nato pa vendarle pregledal kos zloženega papirja, ki mu ga je pred obraz podržal mladi zdravnik, ki je pristopil v bolnišnično sobo.

Lekarnar je obnemel od presenečenja. Zrl je v položnico za čakajoče se zdravljenje, ki je bila – plačana. Mladi zdravnik se mu je prijetno smejal in lekarnar ni mogel verjeti svojim očem, ko je v njem prepoznal dečka iz njegove vasi, ki mu je pred dvajsetimi leti podaril zdravila.

Zdravnik je dejal: »Rešili ste mojo mati, gospod. Čas je, da vam po dvajsetih letih povrnem uslugo.«

Lekarnar je spoznal, da se mu je dobrota poplačala in se zdravniku iz vsega srca zahvalil in sprejel zdravljenje ter po njem živel še dolgo in srečno.