Težko je, ko doživljamo izgubo, a če jo sprejmemo, lahko živimo. Kdor se izgublja v samopomilovanju in se smili samemu sebi, je izgubljen. Samo kdor se opogumi in začne živeti znova, ...
Kolikokrat se ne spravimo s sočlovekom zaradi malenkosti, ki smo jo morda že pozabili. Dragocen čas pa teče, mi pa ostajamo drug drugemu tujci in nespravljeni med seboj.
Naše lastno trpljenje nam pogosto onemogoča, da bi vstopili v svet trpljenja drugih. A včasih nam rane drugega pomagajo, da ozdravimo lastne in gremo dalje.
Veličina človeka se pokaže v odnosu do drugih, še posebej, kadar gre za pomoč nemočnemu in na videz nepomembnemu posamezniku. Veliki ljudje ne potrebujejo nagrad za svoje dobro delo.
Govoriti, razpravljati, sestankovati, pripravljati študije in izvedenska mnenja ali pa delati, pomagati, priskočiti na pomoč v pravem trenutku in ob pravem času? Modrost je odkriti resnično potrebo sočloveka in mu pomagati ...
O življenju razmišljajmo kot o romanju, potovanju, ki ima na koncu velikanski pomen, in najpomembneje je bilo priti do tega konca – do uspeha, nebes. Življenje je glasba in ob njej ...
Ob vsakodnevnem stresu in delu velikokrat pozabimo, kako zdravilna je narava in kako že sam pogled na gozd ali srečanje z divjimi živalmi v nas prebudi iskro in nas uravnovesi.