Naprej na vsebino

Zgodba za lepši dan: Taščica

Mrzlo je, zebe me v nožice in kljun je kot otrdel. Hitro naberem malo jerebike izpod snega in tam je še nekaj češmina na tistem grmu – to mi bo dalo toplote in moči za do večera, do takrat pa še jadram po nebu pod zimskim soncem.

Potem se skrijem pod napušč tiste hiše, se stisnem v kroglico in zadremam. Tako mi zima ne more do živega, svobodna sem in grem, kamor želim. Tu in tam najdem še kakšno zrnje, ki mi ga nasujejo ljudje, da mi kri požene po žilah in me krila z lahkoto ponesejo v višave, tudi na najvišje veje, od koder gledam svet pod sabo.

Najraje grem do tiste zelene hiše ob robu vasi, kjer me v ptičji hišici zmeraj čaka kaj za v kljun. Saj res, kaj pa je z lastnikom te hiše, ki za oknom po cele dneve sedi nekoliko zgrbljeno in gleda v računalnik?

Le kaj ves čas počne v hiši, zakaj ga ivje ne zvabi med drevje, kaj je lahko lepše in pomembnejše od odbleska snežnih kristalov v soncu? Sedem na okensko polico. Hej, tu sem, prišla sem te pogledat! Hitro se na okenski polici obrnem, ga postrani pogledam s svojimi črnimi očmi, da vidim, če me bo sploh opazil, ko je tako zatopljen v ekran, potem se obrnem proti njemu, da vidi, kako lepa sem – saj sem, kajne?

Z oranžnim ovratnikom, rjavim okroglim trebuščkom, kroglastim trupkom in kratkim repkom – kdo se ne bi zaljubil vame? Opazim, da se je nasmehnil – sem te jaz spravila v smeh? In oči so se ti zaiskrile, nenadoma se ti je obraz razsvetlil.

Preden sem priletela, si bil namrščen, zatopljen v misli, zaskrbljen in sam. Je mogoče, da sem te na kaj spomnila? Morda na to, kako preprosto lepo je v resnici življenje? Koliko drobnih lepih stvari te obdaja tu zunaj, pa si na njih pozabil?

Še bom prišla.    

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice