Naprej na vsebino

Zgodba za lepši dan: Žalovanje

Ob vhodu v newyorško pristanišče je stal majhen svetilnik. Dolgo je zanj skrbela starejša vdova. Ko je bila mlada in se je poročila, sta z možem živela ob nekem drugem svetilniku. Tam se je zelo dobro počutila, saj je imela svoj vrt, na katerem je gojila zelenjavo in cvetje. Potem pa so moža premestili na svetilnik ob vhodu v luko.

Ko je svetilnik prvič zagledala, se je hotela kar obrniti. Možu je odkrito povedala, da tam ne bo mogla živeti, saj je preveč samotno, pa tudi vrta ni bilo, in ni vedela, kako bo preživljala čas. Kljub vsemu je poskusila.

Tam je preživela le nekaj let, ko se je njen mož močno prehladil. Prehlad je prešel v pljučnico. Odpeljali so ga na kopno v bolnišnico. Žena je ostala pri svetilniku in skrbela za luč. Čez nekaj časa je s čolnom priplul človek s sporočilom, da je njen mož umrl.

Pokopali so ga na pobočju, ki je bilo s svetilnika lepo vidno. Ko se je žena vrnila s pogreba, je sklenila, da svetilnik zapusti. Toda že naslednje jutro je v daljavi zagledala možev grob. Zdelo se ji je, da ji mož daje jasno sporočilo: »Skrbi za svetilnik!«

Odločila se je ostati in skrbeti za svetilnik. Vedno, kadar je imela namen opustiti službo, je bilo dovolj, da je pogledala na grob in dobila isto sporočilo: »Skrbi za svetilnik!«

Težko je, ko doživljamo izgubo, a če jo sprejmemo, lahko živimo. To ne pomeni pozabiti na izgubo, ampak uspeti, da z njo živimo. Kdor se izgublja v samopomilovanju in se smili samemu sebi, je izgubljen. Samo kdor se opogumi in začne živeti znova, zmaga. To nam sporočajo tudi naši pokojni. Tako je tudi žena verjela, da ji mož naroča, naj ostane pri svetilniku in nadaljuje poslanstvo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice