Naprej na vsebino

Zgodba za lahko noč: »Lišček in njegov oreh«

Prezebli in onemogli lišček je še z zadnjimi močmi prhutal skozi grozovit snežni metež. Njegova razbolela krilca so komajda še jadrala med, kot svinec težkimi in mrzkimi snežinkami, ter ga ohranjala v sunkovitem vetru, in dlje kot je gledal, kam bi se lahko zatekel, manj zatočišč se je ponujalo.

A tedaj je Lišček tik pod seboj zagledal mogočno drevo, čigar čvrste veje so se pogumno zoperstavljale viharju.

»Lahko bi se zatekel med njegove veje! Sicer bom omagal,« je milo čivkal in se spustil v zavetje orehovih vej. »A kaj, ko ne vem, ali mi bo drevo pustilo ostati na njem!«

Čim je svoji krhki nožici z natančno sočasnostjo položil na eno najvišjih vej, se je veja pod njim zdrznila. Iz njene dupline se je zaslišal gromek in odmeven glas prastarega oreha: »Kdo si, ki tičiš na moji veji?«

Lišček se je prestrašil, da ga orjaško drevo ne bi prepodilo, in roteče čivknil: »Jaz sem, lišček. Pred metežem se skrivam in nikamor se nimam zateči. Mi dovoliš, da ostanem v kritju tvojih vej?«

Oreh je počasi premislil, nato pa se dobrohotno zasmejal: »Pa ostani. Ti si majhen, jaz pa velik; pri meni ti metež ne bo prišel do živega.«

Lišček je ganjeno zažvrgolel: »Predobri oreh! Kako naj ti poplačam?«

Oreh se je zopet globoko nasmejal. »Stara drevesa ne potrebujemo ničesar. Lahko le malo zapoješ, ko bo viharja konec. V tej zimi že dolgo nisem slišal petja ptic.«

Vir slike: Pixabay

Lišček je res zapel, ko je bilo viharja konec, prav od srca. Staremu orehu je to tako dobro delo, da je od sreče pognal nekaj majhnih zelenih lističev, in nazadnje ga je lišček poprosil, ali se na njem lahko ugnezdi.

»Veš, meni si najljubše drevo. Tvoje veje so udobno gladke in tvoj mir tako domač. Lahko ti pojem do konca dni!«

Oreh je zopet modro pomislil in dejal: »Zelo star sem, morda prestar za novo gnezdo.« A nazadnje je pristal.

Lišček si je brž postavil gnezdo in v njem preživel sedem sončnih poletij in sedem zim. Drevo mu je dajalo senco, živež, zavetje pred mrazom, lišček pa mu je prepeval in mu pripovedoval o krajih, ki jih je preletel, in o morju, ki ga zakoreninjeno drevo nikdar ni moglo videti.

Liščkovo petje in njegove zgodbe o morju so drevesu vsak dan ogrele staro srce, in drevo je postalo tako veselo, da so iz njegove hrapavega debla nepričakovano pognali mladi zeleni listi, njegova skorja je postala prožnejša, plodovi pa nadvse sladki.

Lišček in oreh sta postala tako dobra prijatelja, kot sta lahko le drevo in njegova ptica, in bivala v harmoniji, kakršna lahko obstaja le v živahnosti liščka in umirjenosti starega oreha.

A na osmo jesen so se ljudje odločili staro drevo posekati. Lišček je jokal od prehude žalosti, ko je drevo pričelo padati, staro drevo pa je mirno dejalo: »Nikar ne bodi žalosten, ker se vračam v zemljo. Mislil si, da sem velik, a v resnici sem še veliko večji: pod zemljo raste največje drevo na svetu, in vsa drevesa, ki rastejo iz zemlje, so le njegove veje, ki kukajo na sonce. Posadi moj orešček v zemljo, in ko ga najdem, bom na tem mestu zopet zraslo.«

Lišček je nemudoma storil, kot mu je bilo naročeno: med listjem je pobrskal za najlepšim najdenim orehom, in ga kot največji zaklad skrbno ponesel daleč, daleč proč, in se nazadnje odločil, da ga ponese na morje. Posejal ga je na morski obali in vso zimo neomajno varoval mestece, kjer ga je posadil, ter potrpežljivo čakal, da njegov prijatelj znova vzklije.

In s prihodom pomladnega vetra ter marčevskih sončnih žarkov je iz zemlje prikukala majhna zelena bilka z enim samim orehovim listom na njenem vrhu.

Drobcen liščkov oreh se je zbegano prebudil, a nemudoma prepoznal napram sebi orjaškega liščka, ki se je z žarom v očeh sklanjal k njemu.

»Majhno, najmanjše drevesce na svetu,« je ganjeno ščebetal lišček, »poglej, kje si!«

A drevesce je bilo premajhno, da bi se lahko razgledalo krog sebe, in lišček je obljubil: »Zdaj bom jaz pazil nate, dokler ne zrasteš. In ko boš dovolj velik, da se boš lahko ozrl na vse strani, boš ugledal morje!«

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice