Pismo bralcev: Spomenka Hribar, kaj prodaja Janez Janša?
V tisku berem: »Spomenka Hribar o tem, da nas Janez Janša prodaja kot puloverje.« Kaj vendar prodaja Janša, da bi nas moralo tako skrbeti? Kaj je tu tako spornega in usodnega, da je to svojo trditev navedla v slavnostnem govoru na spominski slovesnosti pri predsedniku države ob 30. obletnici podpisa sporazuma o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo?
Očitno jo zelo moti to, da se ne spoštuje sporazuma, kjer so se podpisniki zavezali k molčečnosti o tem, koliko je vsaka stranka prispevala k nastanku samostojne države RS. Ve se, eni so storili več, drugi pa manj. Kar je povsem normalno. Podpisani so se obvezali, da molčijo o svojih in zaslugah drugih. Nikoli naj se ne sklicujejo na svoje zasluge, niti v svojih predstavitvah in promociji svoje stranke na političnem trgu, kjer stranke tekmujejo, da si na osnovi minulega dela pridobijo zaupanje volivcev.
Gospa pravi: »Zame je bila osamosvojitev nekaj presežnega.« Žal tega ne razumem. Menim, da je bil takšen sporazum pred tedanjimi volitvami potreben, saj je levica z njim pogojevala podporo sicer skupnemu projektu, to je plebiscitu. Ta lahko ne bi tako uspel, če bi ga levica ne podprla.
Šele ko si je tedanja opozicija oz. politična tranzicijska levica s podpisom tega sporazuma tako vnaprej zagotovila molčečnost o tem, koliko je vsaka tedanja stranka s svojim delom prispevala k projektu osamosvojitve, je opozicija podprla plebiscit. To pogojevanje tranzicijske levice veliko pove. Zato ni ravno upravičeno, da se še vedno vztraja in se državljanom predstavlja stanje, kot da bi si vse stranke enako prizadevale za plebiscit.
Če prav razumem, je ga. Spomenka ogorčena, ker se ta sporazum tudi danes ne spoštuje. Janez Janša je bil že tedaj prvi, ki ga je kršil, in to počne še sedaj, drugi mu pa bolj ali manj sledijo. Vendar zahtevati, da se mora ta sporazum še danes spoštovati, je povsem nerealno. Ne morejo imeti enake cene v zgodovini tisti, ki so demokracijo dopustili, kot tisti, ki so jo zahtevali, čeprav so potem v projektu osamosvojitve sodelovali.
Sporazum je preživet, ni več aktualen in zato to ne more biti prvi politični problem države in aktualne politike. Ga. dr. Spomenka Hribar je bila zelo kritična do stanja države, da se država razprodaja, razkol se povečuje, vlada ruši doseženo demokracijo, krši človekove pravice, uvaja totalitarno vladavino in trdo avtokracijo, pri tem zlorablja demokracijo, kar je bolj usodno za našo perspektivo kot virus covid-19.
Nisem tega mnenja, čeprav se z njim v vsem ne strinjam. Toda ne sprejemam, da je premier Janez Janša kriminalec, ki je kriv skoraj za vse tegobe države, zato nima pravice do javne besede, da se brani, temveč bi moral sedeti v zaporu, se sliši na cesti in v medijih. Osupel sem, kakšen pogrom lahko doživi človek v družbi, ki se ponaša, da je kultura garant njenega obstanka in napredka naroda, kako ljudje hitro drugega osumimo in obtožimo kar mimo sodišča.
Nisem ravno občudovalec Janeza Janše. Tudi mene moti njegov prevladujoči ironični stil komuniciranja, ki ne koristi ne njemu, ne stranki, ne državi. Vendar to je njegova izbira, posledice pa sam kasira. Razočaran sem, celo ogorčen, ker je SDS prelomila obljubo, da bo podprla spremembo volilnega sistema zaradi odgovornosti politike do pravice izbire volivca, komu da svoj glas.
Vir slike: VSO
Kljub temu ne odobravam in sem prestrašen, ko vidim pravi pogrom in medijski linč premierja Janše. Vplivna novinarja časnika Delo dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš javnosti sporočata: »Janša ni nekdo, ki bi smel uporabljati besedo ‘krivosodje’. Svojo plačo bo najbolje zaslužil, če bo spokal in šel z oblasti dol. Ni sogovornik sodstva. Še najmanj kot obsojen kriminalec in kot nekdo, ki se stalno sprehaja po robu kriminala. O sodstvu nima kaj govoriti.«
Ali se tako javno obtoževanje lahko nadaljuje kljub temu, da Janez Janša ni pravnomočno obsojen in je nedolžen. Mar je to vladavina prava? Novinar dr. Janez Markeš premierju celo odreka pravico, da se brani obtožb, saj mu odreka pravico do javne besede! Ali je to sploh še demokracija, ko vladavina prava dopušča sodbe ljudstva: »Janša, kriv si in molči!« To me spominja na minulo prakso »vladavine prava« držav za nekdanjo »železno zaveso«, kjer so kršili človekove pravice, a ne samo tam, ko je po »potrebi« veljalo: »Kriv si, četudi še nisi bil pravnomočno obsojen.« Zaskrbljen sem, ko vidim, da tudi pri nas vladavina prava gleda stran, ko ljudstvo obsodi premierja države, četrta veja oblasti pa to celo podpira. Kaj pa je potem dobrobit vladavine prava? Zakaj potem še potrebujemo sodišča? Vsak je torej lahko kriv, če se to nekomu, ki ima moč in oblast, zahoče.
V teh kriznih razmerah je dolžnost politike, da preneha z obračuni, tožilstvo pa naj ukrepa in zaščiti vse ljudi enako, sicer bodo politične afere še naprej ostale brez pravosodnega epiloga. Posvetimo se prihodnosti, upoštevajmo preteklost in sedanjost, da opredelimo, »v čem smo bili, smo in bomo lahko dobri«. Opredelimo realno vizijo in cilje naše (pametne) specializacije.
Nedavno sem bral sporočilo srečanja politike, akademske stroke in Milana Kučana, da še po 30 letih nimamo opredeljene realne vizije države. Naloga politike, vodstva države je, da opredeli vizijo in cilje za pametno specializacijo države ter strategijo, kako doseči zastavljene cilje tako, da jim bodo verjeli državljani Slovenije in tudi drugi, s katerimi si želimo sodelovati in poslovati v svetovni konkurenci za lepši svet.
Franc Mihič
Powered by Contextual Related Posts
