Naprej na vsebino

Zgodba za lahko noč: Božična pesem

Možu po imenu Ebenezer Stispuh, ki je – milo rečeno – že zdavnaj pozabil na resnični čar božiča, so prazniki plehki in zoprni, poleg tega mu gredo na živce tudi vse čarobne, lepe in vesele stvari tega sveta.

Zakaj je gospod Stispuh venomer tako osoren in hladen? Zmeraj ni bil takšen, a pokvarila ga je nepotešljiva želja po denarju. Toda neverjetni pripetljaj, ki se mu je dogodil na predbožično noč, je njegov pogled na svet za zmerom spremenil.

Na predbožični večer, ko je v svoji samotni pisarni zavzeto prešteval dobiček, ga je sprva obiskal njegov nečak, ki mu je prišel voščit vesele praznike, a Stipstuh nečaku ni namenil niti ene same tople besede. Prezirljivo ga je zavrnil z ostrimi besedami, češ, kako je lahko srečen, ko pa je tako reven.

Nečak je strica kljub žalitvi povabil na kosilo, da bi izboljšal njun odnos, a Stispuh je iskreno povabilo nemudoma zavrnil. Ko je Stispuhov nečak odšel, je na vrata potrkala gospa, proseča prispevkov za sirote – a Stipstuh je z nič bolj prijazno besedo napodil tudi njo.

Ko se je šele v temi vrnil domov – v svoje samotno, a bogato stanovanje – je pred svojimi vrati zagledal lebdeti duha njegovega umrlega družabnika Jakoba Laporja, ki je bil za svoj čas prav takšen stiskač in nečimrnež kot Ebenezer Stispuh.

Duh je do kosti prestrašenemu Stispuhu razložil, da je sam ujet v stanje neizbežnega posmrtnega nemira, kar je posledica njegovega črnosrčnega življenja.

Stispuha je posvaril, da ima on še čas, da se spremeni, sicer ga čaka ista zla usoda kot Laporja, in mu obrazložil, da ga bodo nocoj obiskali še trije duhovi.

Kmalu zatem je Stispuha obiskal prvi napovedani duh – to je bil duh preteklosti. Duh je Stispuha popeljal na potep po njegovih božičnih spominih. Najprej sta se vrnila v njegov rojstni kraj in bila priča svetim božičnim trenutkom iz Stispuhovega otroštva, ki jih je preživljal s svojo družino in prijatelji.

Ob pogledu na svoj nedolžni in srečni otroški obraz se je nekaj v Stispuhu premaknilo.

Nato sta se vrnila v njegov spomin, ko je bil Stispuh mladostnik in je božič preživljal na veliki praznični zabavi skupaj z mnogimi srečnimi ljudmi. V njem so se prebudila davno pozabljena čustva hvaležnosti, povezanosti z drugimi in veselja.

Zatem ga je duh vzel s seboj na potep po spominih iz njegovih srednjih let, ko je Stispuhovo dušo že začela kvariti sla po denarju, a je še ni izpridila. Stispuh je zagledal sebe in svojo nekdanjo izvoljenko, ki ga je kmalu zatem zapustila, saj je opazila, da postaja Stispuh povsem obseden z denarjem.

Nazadnje je zagledal njo z drugim izvoljencem in otrokom, ki so za razliko od samotnega Stispuha srečno in družabno preživljali predbožični večer.

Potep po preteklosti je v Ebenezeru Stispuhu zbudil poseben občutek praznine in pogrešanja lastne izpuhtele topline.

Nato ga je obiskal duh sedanjosti. Popeljal ga je na ulice med živahne ljudi, nato pa v dom Stispuhovega uslužbenca Boba Krače. Pri Bobu doma je bilo veselo in srečno, čeprav je bil možak reven, družina je bila na predbožični večer zadovoljna in ganjena, kljub temu, da je bil najmlajši sin hudo bolan.

Duh je Stispuhu povedal, da bo Kračev sin umrl, če ljudje kot Stispuh ne bodo postali dobrohotnejši in bolj radodarni. V Stispuhu se je zbudil občutek krivde, sploh, ker je nedolgo nazaj zavrnil možnost, da bi pomagal sirotam.

Nato ga je duh vodil k nečaku, ki se je kljub revščini znal dobro zabavati z bližnjimi prijatelji, in ki je pred njimi iskreno povedal, da se mu stric Stispuh smili, ker razen denarja nima – popolnoma ničesar, ne v sebi, ne okrog sebe.

Zadnji je prišel duh prihodnosti in Stispuhu razodel bridko resnico. Če se kmalu ne spremeni, bo po smrti nepogrešan, zanj pa nihče ne bo imel dobre besede. Njegov grob bo zanemarjen, Kračev sin bo umrl.

Ob teh prizorih so ga obšli groza, obžalovanje in stiskajoč občutek strahu, zatorej se je pri priči odločil, da tak način življenja, kakršnega živi zdaj, ne vodi nikamor, ne k lastni, ne k tuji sreči.

In res, ko je duh prihodnosti odšel, so se v Stispuha vrnila vsa pozabljena človeška čustva, in na božični dan je družini Krača poslal velikega purana, daroval revnim, pomagal Kračevemu sinu in spoznal, da je božič predvsem praznik ljubezni in solidarnosti do soljudi.

Ko je bila njegove vest naposled osvobojena prekletstva zasvojenosti z denarjem, je dejal: »Lahek sem kakor peresce, srečen kakor angel, razposajen kakor šolar, potoglav kakor pijanec. Vesele božične praznike vsem od kraja! Srečno novo leto vsemu svetu.«

Njegova dobrota pa ni trajala le en dan, temveč je v njegovem značaju obstala za vselej.

Postal je dober prijatelj, imeniten gospodar in izvrsten človek, da ga zlepa ne pozna nobeno dobro staro mesto, trg ali prestolnica na dobrem starem svetu.

Povzeto po Charles Dickenson, Božična pesem v prozi.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice