Zgodba za lepši dan: Sreča je v osrečevanju

Dva moža, oba hudo bolna, sta skupaj ležala v isti sobi bolnišnice. Eden od njiju je smel vsak dan eno uro sedeti v svoji postelji, ker mu je to pomagalo pri odvajanju vode iz pljuč. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi.

Drugi mož pa je moral vse dneve preležati na hrbtu. Kmalu sta se moža spoprijateljila in se cele dneve pogovarjala. Govorila sta o svojih družinah, hišah in službah, o tem, kje sta bila pri vojakih in kod vse sta potovala.

Mož, ki je vsak dan eno uro sedel ob oknu, je onemu drugemu opisoval stvari, ki so zunaj. Mož na drugi postelji je začel živeti za tisto uro dneva, ko mu je prijatelj tako živo opisoval dogajanje in barvitost zunanjega sveta.

Iz njegovega pripovedovanja je spoznal, da okno gleda na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so plavali in se igrali na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuščali papirnate čolničke. Zaljubljenci so se držeč za roke sprehajali med cvetjem mavričnih barv. Stara in mogočna drevesa so krasila pokrajino, v daljavi pa je bilo videti obrise visokih gora.

Ko je mož ob oknu lepoto pokrajine opisoval do podrobnosti, je oni drugi priprl oči in si živo predstavljal slikovite prizore. Nekega poletnega popoldneva mu je mož ob oknu opisoval parado, ki se je premikala ob jezeru. Drugi mož, priklenjen na posteljo, sicer ni slišal godbe, a si jo je predstavljal v svojih mislih.

Tako so minevali dnevi in tedni. Ko je sestra nekega jutra v sobo prinesla vodo, je v postelji ob oknu našla moža, ki je mirno umrl med spanjem. Poklicala je bolnišnično osebje, ki je odneslo umrlega iz sobe.

Prav kmalu je drugi mož sestro zaprosil, naj ga preselijo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla. Ko se je udobno namestil, ga je pustila samega. S težavo se je mož dvignil na komolce, da bi na lastne oči videl čudovito pokrajino pred oknom. Končno se mu je ponudila priložnost, da bi sam užil njeno lepoto.

Napel je vse moči in pogledal skozi okno ob postelji. A glej, okno je bilo obrnjeno v gol in pust zid. Mož je povprašal sestro, kako je umrli sosed mogel tako čudovito opisovati stvari v pokrajini. Tedaj mu je sestra povedala, da je bil pokojni slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom. Dodala pa je: »Morda vas je hotel samo osrečiti.«

Povzeto po: Božo Rustija – Drobne zgodbe z biserom