Zgodba za lahko noč: Živalske zgodbe – Lumpi

V deblu velikega drevesa je bil udoben veveričji brlog, v katerem je živel Lumpi s svojimi bratci. Lumpi je bil lep in zdrav veveričji mladiček, vendar je bil tako neubogljiv in nagajiv, da je pogosto zašel v težave.

Mama veverica mu je vsako jutro naročila, naj pridno nabira oreščke in semena, da si bo pripravil zalogo hrane za dolgo zimo. Lumpiju pa se ni ljubilo poslušati maminih nasvetov, kaj šele da bi jo ubogal. Raje je brezskrbno tekal po travnikih med visokimi šopi rosne trave in med dišečimi cvetlicami, ki so se zibale v nežni jutranji sapici.

Glasba je bila Lumpijeva velika strast, zato se je vsak dan odpravil do bližnje mlake, kjer so živele žabe. Z največjim veseljem je poslušal njihove koncerte in se jim nemalokrat celo pridružil pri petju.

Med Lumpijeve pomanjkljivosti pa je sodila tudi silna sladkosnednost. Bil je tako zelo sladkosneden, da je pojedel prav vse, kar je bilo sladkega.

Kadar je Lumpi srečal vrabčka Čipija in želvo Leno, je bila zabava zagotovljena. Vrabček je poletel na češnjo, skakljal z veje na vejo in s kljunčkom trgal zrele sadeže, da so padali na tla. Lumpi pa je pod drevesom pobiral sladke rdeče češnje in se jih vsakokrat pošteno najedel. Domov se nikoli ni vrnil pred sončnim zahodom.

Ko je prišel domov ves umazan in kuštrav, je mama nejevoljno odkimala, nato pa ga vzela v naročje, ga potopila v veliko vedro vode ter ga pošteno namilila in zdrgnila z njega vso umazanijo. Lumpiju pa to ni bilo niti najmanj všeč in je zagnal pravi vik in krik.

Nekega lepega jesenskega dne je želva Lena prijateljema povedala presenetljivo novico: »Ali vesta, da je onstran mlake globoka mračna votlina? Zajček Tik mi je povedal, da je v njej brlog strašnega, velikanskega medveda, ki ima ogromno zalogo sladkega medu!«

»Medu? Si omenila med?« je zavpil vznemirjeni Lumpi, ki so se mu ob misli na karkoli sladkega vedno pocedile sline.

»Torej pot pod noge! Če želi kdo z menoj deliti slastno malico, naj se mi pridruži, sicer se bom z medom sladkal sam!« je rekel Lumpi in odskakljal.

Želva Lena, ki je bila najbolj počasna, je odkorakala proti mlaki, saj je presodila, da bo do votline na drugem bregu najhitreje prispela, če preplava mlako. Čipi je letel nad njo in veselo žvrgolel, Lumpi, ki pa se je strašno bal vode, je izbral pot po kopnem. Spretno je skakal s tal na drevesa in z veje na vejo, dokler ni prestrašen opazil, da se je izgubil sredi gozda. Na srečo je na veji nad sabo zagledal staro sovo, ki je bila tako prijazna, da mu je pokazala pravo pot. Tako je Lumpi v hipu prispel na cilj in brez strahu in oklevanja vstopil v temačno votlino. V njej je bil velikanski vrč, poln zlatorumenega medu.

Brž je splezal na stol, ki je stal poleg, se nagnil čez rob vrča in s tako slastjo hlastal med, da je vmes celo pozabil dihati. Tako je moral čez nekaj trenutkov dvigniti glavo iz vrča, da je zadihal. Ravno tedaj pa je zaslišal bližajoče se korake.

»Jojmene! To gotovo ni Lena. Želve ne korakajo tako glasno! To je medved, strašni medved, ki se vrača v svoj brlog!« je pomislil Lumpi, ki je bil od strahu kakor okamenel.

»Cap, cap, cap …!« so odmevali težki koraki, ki so bili slišati vse bližje. Lumpi se je zadnji hip uspel skriti v vrečo, polno zelene leče. Toda drobna zelena zrna stročnice so se prilepila na njegov kožuh, saj je bil ves lepljiv od medu.

V brlog je stopil medved, ki je bil v resnici majhen, ljubek in prijazen mladiček. Takoj je opazil, da mu je nekdo pojedel med. Zato je brž stekel k vreči, v katero je s toliko truda nabral zalogo leče za zimsko lakoto. Ko je prijel rob vreče je iz nje skočila nenavadna žival z zelenimi pikami po vsem telesu. Od strahu je skoraj omedlel.

Tudi Lumpi se je na smrt prestrašil medvedka. Od strahu sta se oba podala v dir proti gozdu in tekla, kolikor so ju nesle noge, vsak v svojo smer.

Tekla sta ure in ure. Nato se je Lumpi v gostem grmovju končno opogumil in se ustavil, saj je že pošteno sopihal. Tu pa ga je čakalo presenečenje!

Na majhni jasi za grmovjem je zagledal svoje bratce, ki so pridno nosili na kup lešnike, orehe in semena. Zadihani Lumpi je komaj zajel toliko sape, da je glasno poklical veveričke, toda ko so bratje zagledali žival z zelenimi pikami po vsem telesu, so jo od strahu popihali proti domu.

»Le kaj bo z menoj? Vsi se me bojijo! Saj me še lastna mama ne bo prepoznala!« je potožil obupani veveriček.

Toda, ko je mama veverica videla prestrašeno in osamljeno pikasto živalco, je vedela, da to ne more biti nihče drug kot njen razposajeni sinko.

Vzela ga je v naročje, ga ljubeče in nežno pobožala ter stisnila k sebi.

Od tistega razburljivega dne je Lumpi pravi vzor veveričjim mladičkom. Vsako jutro zgodaj vstane, se sam počeše in umije ter se odpravi nabirat lešnike. Nato pa se zadovoljen pravočasno vrne domov v spremstvu vrabčka Čipija in želve Lene. Med pa ima še vedno strašansko rad, toda z njim se posladka le takrat, kadar mu ga kdo prinese v dar.