Zgodba za lahko noč: Božični čudež v gozdu

V gozdu je bil zelo nenavaden dan.

Gozdni lovec se je zbudil z istim mračnim razpoloženjem, s kakršnim je prejšnjega večera legel k počitku, utrujen od celodnevnega in brezplodnega iskanja nekje izgubljenega prstana, ki ga je hotel dati svoji izvoljenki na božično jutro.

Vedel je, da ima le en dan časa, da ujame takšno žival, ki jo bo na tržnici prodal za velik izkupiček, z zaslužkom pa kupil nov prstan. Sreča se mu je hitro nasmehnila; v daljavi je zagledal košatega in samotnega volka, katerega kožuh bi mu gotovo prislužil več kot dovolj denarja za nakup novega prstana.

A tedaj ga je volk opazil; zazrl se mu je v oči in od strahu otrpnil. Uboga žival, ki jo je od udomačenega psa ločilo le to, da nima lastnika, se je lovcu nenavadno zasmilila, in tik preden bi ga skoraj ustrelil, si je premislil; hudo mu je bilo ujeti žival na predbožični dan. Volka je pustil, naj odide v daljo.

Čim jo je volk hitro pobrisal iz lovčevega pogleda, je zapazil divjega prašička, ki bi bil kot nalašč za njegov dnevni obrok. Volk je sprva nagonsko pomislil, da bi se zapodil za pujskom, a ker je bil še zmeraj pretresen zaradi svojega soočenja z lovcem, se je njegova volčja duša čudno raznežila, da se je nazadnje odločil divjega prašička pustiti, da mu pobegne; ostanki včerajšnjega ulova so se mu nenadoma zazdeli povsem zadovoljivi.

Divji pujsek, ki je hitro kot blisk tekel proč od velikega volka, se je zatekel v goščavo, kjer je domoval, in se v naglici zaletel naravnost v velikanski kup žira, ki ga je pridno nabiral vso jesen. Njegova zaloga se je raztresla po tleh in pujsku se je prvič zazdelo, da ima veliko več živeža, kot je mislil, in da je njegova zaloga veliko večja od zalog drugih živali in v resnici celo prevelika zanj samega.

Misel o prenatrpanosti njegove gozdne shrambe mu ni dala miru in navsezadnje je sosedu bobru, ki je komajda imel kaj za pod zob, radodarno podaril dovolj žira za sedem dni.

Hvaležni bober, ki je bil ravno namenjen, da bi preglodal najlepšo gozdno jelko in jo prinesel domov ter vsaj z njo razveselil svojo družinico, če je že ne more z nabrano hrano, se je po prejetju pujskovega daru odločil, da lepe jelke ne bo preglodal. Pustil jo je rasti prav tam, kjer se je mogočna vzpenjala v nebo, svojo družino pa po obilnem kosilu peljal na sprehod, kjer so si ogledali čudovito jelko.

Jelki je močno odleglo, ker ni bila podrta, in tudi njo je istega dne obšlo blago občutje, ki jo je nagovorilo, naj stari sraki, ki je sicer ni marala, nocoj dovoli prenočiti med njenimi vejami.

Brezdomni ptici je vljudno razmaknila svoje igle, ta pa se je na jelki počutila tako udobno in varno, da jo je ob jelkini dobroti zapekla vest, ker je sama prejšnjega dne vzletela k najbližji gozdni koči, v kateri je živel gozdni lovec, in mu ukradla nov lesketajoči se prstan. Sklenila je, da mu ga davi vrne.

Ko se je lovec naslednjega, božičnega jutra precej pozno, skorajda opoldne zbudil v svoji gozdni koči, je na zunanji okenski polici opazil močno lesketanje, in čim je stopil pogledat, le kaj se tako sveti, je njegovo srce poskočilo od presenečenja; bil je izgubljeni prstan!

Hitro ga je pobral in očistil ter se zahvalil lastni slutnji, ki ga je prejšnjega dne nagovorila, naj volka pusti živeti, in božičnemu čudežu, ki je poskrbel, da mu je bila dobrota poplačana.

Pojavitev izgubljenega prstana je zanj za vse veke ostala velika uganka, a razumel je, da se na božič res utegnejo zgoditi čudeži, če tudi sami naredimo kak »čudež« za nekoga drugega.