Naprej na vsebino

Dr. Drago Čepar: Državljani brez verske pripadnosti

Statistični urad RS sporoča, da »bo v letu 2021 znova izpeljal popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj. Nanašal se bo na datum 1. 1. 2021. To bo 19. popis prebivalstva na Slovenskem oz. v Sloveniji in četrti, ki bo izpeljan registrsko … Popisni podatki so osebna izkaznica države, ogledalo, ki pokaže, koliko nas je, od kod prihajamo, kakšna je naša izobrazbena raven, koliko nas je zaposlenih, koliko neaktivnih, v katerih tipih družin živimo, v kakšnih stanovanjih stanujemo.«

Nenavadno pa je, da v to »osebno izkaznico« ne spadajo podatki o tem, kaj smo prebivalci Slovenije po narodnosti in po veri. O popisu sem se pogovarjal (op. Jože Kurinčič za tednik Družina) z dr. Dragom Čeparjem, ki je po izobrazbi matematik in se spozna na številke in statistiko; ker pa je bil tudi direktor Urada za verske skupnosti pri Vladi RS, je več kot primeren sogovornik o umanjkanju vprašanja o verski pripadnosti v popisu.

Kaj pomeni, da bo popis registrski?

Podatkov ne bodo zbirali popisovalci neposredno na terenu, ampak jih bodo vzeli iz obstoječih registrov in baz.

Ob popisu leta 2002 so podatke o verski pripadnosti še zbirali, a se je menda že takrat nekaj zapletalo. Bi o tem kaj več povedal?

V času oblikovanja in sprejemanja zakona o popisu sem vodil vladni urad za verske skupnosti (UVS). Popis bi moral biti leta 2001. Bajukova vlada (7. junija do 30. novembra 2000; koalicija: SLS+SKD, SDS) je predložila in državni zbor je še pravi čas za izvedbo v letu 2001 (dne 13. julija 2000) sprejel zakon, ki je določal popis za leto 2001 in v njem zbiranje podatkov o narodni pripadnosti, ne pa o veroizpovedi. Ko je 30. novembra 2000 nastopila četrta Drnovškova vlada, ki jo je v državnem zboru podpirala koalicija LDS, ZLSD, SLS+SKD in DeSUS, je takoj začela pripravljati dopolnitve zakona prejšnje vlade, ki pa niso bile povezane z veroizpovedjo.

Tako je na vladne odbore prišel predlog dopolnitev zakona, ki je izvedbo odlagal v leto 2002, vnašal še druge dopolnitve, ni pa dodajal veroizpovedi. UVS je prejel gradivo in vabilo na obravnavo zakona na seji vladnega odbora. Seje sem se udeležil in predlagal, da se med podatke, ki jih zbira popis, uvrsti tudi veroizpoved. Predlagatelj zakona in izvajalec popisa SURS se je s predlogom takoj strinjal. Imel sem vtis, da se je njegov direktor dr. Tomaž Banovec prav razveselil mojega predloga.

Popis prebivalstva 2002 je zajemal tudi vprašanje o veroizpovedi. Ob vprašanju je bilo izrecno navedeno, da vprašanemu, v kolikor ne želi, na to vprašanje ni treba odgovoriti.
Popis prebivalstva 2002 je zajemal tudi vprašanje o veroizpovedi. Ob vprašanju je bilo izrecno navedeno, da vprašanemu, v kolikor ne želi, na to vprašanje ni treba odgovoriti.
Vir slike: Stat.si

Torej je moral nekdo samo predlagati?

Brez predloga ne gre. Je pa potem to treba še sprejeti na vladi. Razprava na seji vlade je gotovo bila vroča in ministri stranke SLS+SKD so se morali kar potruditi, da so ohranili veroizpoved v zakonu. Nisem bil prisoten, vendar smo iz medijev izvedeli, da je bila koalicijska ZLSD odločno proti zbiranju podatkov o veroizpovedi.

Ne sicer tako, da bi zapustila koalicijo: pustili so se preglasovati. Kot razlog nasprotovanja so navajali predvsem domnevno protiustavnost, ker v ustavi piše v 7. členu »Država in verske skupnosti so ločene« in v 41. členu »Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja«. Vlada je torej zakon sprejela in ga poslala v državni zbor, ki ga je sprejel 30. marca 2001.

In tako je vendarle to vprašanje prišlo v popis?

Ne brez zapletov. S sprejemom v državnem zboru se je zadeva šele prav začela. Uradni list je zakon objavil 9. aprila, 19. aprila pa je Ustavno sodišče RS prejelo vlogi Edvarda Krajnca iz Vojnika in mag. Matevža Krivica iz Medvod za oceno ustavnosti nekaterih členov zakona. Oba sta zatrjevala, da je vključitev veroizpovedi med popisne podatke v neskladju z ustavo, Matevž Krivic pa je kot ustavno sporne navajal še 15 členov zakona.

V vlogi je navedel kot ustavno sporno tudi vprašanje o narodni (etnični) pripadnosti, na javni obravnavi pa je potem izjavil, da ne izpodbija ustavnosti tega vprašanja. Ustavno sodišče je obe vlogi sprejelo in ju obravnavalo skupaj. Urad za verske skupnosti je sodeloval pri izdelavi odgovora vlade, v medijih pa je tekla razprava za in proti.

Kako se je odločilo ustavno sodišče?

Dne 28. februarja 2002 je sprejelo skupno odločitev v štirih točkah; v prvi točki, ki zadeva popisno vprašanje o veroizpovedi, je odločilo, da to vprašanje »ni v neskladju z Ustavo«, ker odgovor ni obvezen, in lahko ostane v zakonu. Ravno še pravi čas, da je SURS lahko leta 2002 izvedel popis.

Kako pa se je na to vprašanje odzivala javnost – kako mediji?

Že pred odločitvijo ustavnega sodišča, še bolj pa potem, pred samim popisom in med njim, je v medijih potekala kampanja, v kateri so poleg obeh že navedenih ustavnopravnih ugovorov posebej ponujali misel Kaj državo briga moja vera? in Ne damo se preštevati! To je zelo nagovarjalo kristjane, ki so se iz prejšnjih desetletij spominjali, da iz državnega spraševanja po veri ne more priti nič dobrega; in mnogi verni na vprašanje niso odgovorili.

Dobro se spominjam tistega popisa leta 2002. Predvsem neresnega odnosa popisovalcev, ki so pri vprašanju o narodni in verski pripadnosti govorili, da se lahko opredelimo za karkoli – lahko tudi za Marsovce … Očitno pod vplivom odklonilne medijske gonje. Je kljub temu dal popis dovolj verodostojne podatke? Koliko ljudi se je opredelilo za katoličane?

V popisu leta 1991 se je za katoličane izjavilo 71,6 % prebivalcev, leta 2002 pa 57,8 %. Odgovor na vprašanje o verski pripadnosti je leta 1991 odklonilo 4,2 % vprašanih, leta 2002 pa 15,7 %. Medijski pritisk, da bi vere ne izpovedali na popisu, je očitno obrodil sadove.

Se je po tem popisu še kdaj ugotavljala veroizpoved državljanov?

V raziskavah oziroma anketah, ki so narejene na vzorcu, ki je mnogokrat manjši od celotne populacije. Na primer Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na FDV, ki je od leta 1968 izvajal projekt Slovensko javno mnenje na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev Slovenije, je raziskave nadaljeval tudi po popisu leta 2002 in ugotovil, da se je leta 2003 za »rimokatoličane« izjavilo 68,9 % vprašanih, leta 2005 pa 70,3 %.

Delež katoličanov je torej bil eno leto in tri leta po popisu 2002 skoraj enak, kot ga je ugotovil popis leta 1991. Koliko katoličanov leta 2002 ni želelo odgovoriti? Če prirastek tistih, ki niso odgovorili (15,7 % – 4,2 % = 11,5 %) prištejemo leta 2002 ugotovljenemu deležu katoličanov (57,8 %), dobimo 69,3 %, kar ne odstopa več kot za odstotno točko od rezultatov, ki so jih dale raziskave FDV leta 2003 in 2005.

SURS pravi, da je podatke o veroizpovedi in narodni pripadnosti zelo težko zbirati, češ da se ljudje o teh stvareh nočejo opredeljevati. Je to zadosten razlog, da se odpovemo tem vprašanjem?

Malo za šalo: ta argumentacija lahko privede do zanimivih zaključkov, saj težave izvajalca najbolj rešimo, če ukinemo popis ali celo SURS. Ukinitve pa ne predlagam, saj zelo rad pogledam lepo obdelane, prikazane in objavljene podatke SURS, tudi popisne, in bi jih raje videl več kot manj.

Je to povezano tudi z novim načinom popisa? Podatkov o narodni in verski pripadnosti pač ne moreš pobrati registrsko, brez popisovalcev na terenu, ki jih je bilo pri popisovanju leta 2002 okrog 10.000, registrsko popisovanje pa opravi le šest strokovnjakov s statističnega urada in je zato popis ne le bolj enostaven, ampak tudi veliko cenejši. Ali se ti zdi, da je bil ta ekonomski razlog odločilen, da se je Slovenija odpovedala klasičnemu popisu oz. delu na terenu in s tem zbiranju podatkov o veroizpovedi?

Nasprotovanje veri v popisu ne izvira iz varčnosti ali iz sočutja do izvajalcev. Pri popisu leta 2002 bi ničesar ne prihranili, če bi izključili veroizpoved, pa je vendar bila taka nevihta. Boj proti temu vprašanju v popisu, pa naj se sklicujejo na ustavo ali stroške, sem doživljal in ga še doživljam kot prizadevanje za izrivanje vere iz javnosti in torej zmanjševanje verske svobode, kot je v ustavi opredeljena z določbo 41. člena: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.« Z umikom tega vprašanja iz popisa se državljanom odvzame eno možnost, da lahko javno izpovejo vero.

Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na FDV, ki je od leta 1968 izvajal projekt Slovensko javno mnenje na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev Slovenije, je raziskave nadaljeval tudi po popisu leta 2002 in ugotovil, da se je leta 2003 za »rimokatoličane« izjavilo 68,9 % vprašanih, leta 2005 pa 70,3 %.
Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na FDV, ki je od leta 1968 izvajal projekt Slovensko javno mnenje na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev Slovenije, je raziskave nadaljeval tudi po popisu leta 2002 in ugotovil, da se je leta 2003 za »rimokatoličane« izjavilo 68,9 % vprašanih, leta 2005 pa 70,3 %.
Vir slike: Pixabay

Še vedno se pogosto sliši, da je vera zasebna stvar in nima kaj iskati v javnih zadevah …

Seveda je vera tudi zasebna zadeva. »Kadar pa Ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu na skrivnem« (Mt 6,6). Je pa tudi javna. »Tedaj se je začel rotiti in prisegati: ‘Ne poznam tega človeka!’« (Mt 26,74) in »Vsakega torej, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,32).

Ustavna pravica do javnega izpovedovanja vere je zelo pomembna. Ponudba popolne zasebnosti je namreč podobna tisti v slovenskih krajih Italije pred devetimi desetletji, ko je na javnih mestih pisalo »Qui si parla solo italiano« (Tu se govori samo italijansko). Snoparski (fašistični) načrtovalci izginotja slovenščine so vedeli, da če bi to dosledno izvajali v javnosti (v šoli, cerkvi, uradih, trgovini, gostilni, na avtobusu …) recimo šest ali več desetletij in bi torej res govorili slovensko le sami s seboj in doma v družini, bi se ohranilo zelo malo slovenščine – tudi med posamezniki in v družinah.

Pomen javnosti prav tako dobro poznajo današnji avtorji zamisli o strogi zasebnosti vere. Vsi, ki so hoteli kaj zatreti v srcih, so hoteli to najprej izbrisati iz javnosti. Uničiti nagrobnike, javne napise, lastna, ledinska, krajevna imena …

Izbrisati (jezik, vero, kulturo) iz javnosti, dolgoročno pomeni izbrisati iz posameznikove zavesti, izbrisati iz srca. Zaradi tega in drugih vidikov pomembnosti zbiranja teh podatkov sem tudi po popisu na vseh posvetih o prihodnji obliki popisov poudarjal potrebo po celovitem zajemanju popisnih podatkov o veroizpovedi. Sem pa odšel z UVS dve leti pred naslednjim popisom.

Kako je s popisovanjem verske pripadnosti drugod po Evropi?

Popisi so praviloma vsakih deset let, na leta z zadnjo cifro 1 (2011, 2021 …), ponekod pa je tudi drugače. Popisovalci so spraševali po veroizpovedi leta 2016 na Irskem, leta 2013 v BiH, leta 2011 v Angliji, Walesu, na Madžarskem, na Hrvaškem, v Srbiji, Nemčiji …

So pa tudi države, najbolj izrazit primer je Francija, pa tudi neevropske ZDA, v katerih tega podatka ne zbirajo, ker bi to bilo v nasprotju z njihovo ustavo. Protiustavnost je bila pred odločbo ustavnega sodišča tudi pri nas vodilni argument nasprotnikov vprašanja o veri v popisu. Sedaj, ko vemo, da to vprašanje ni v neskladju z ustavo, so prišli na vrsto stroški in težave pri zbiranju.

SURS in nekateri slovenski mediji prikazujejo registrski popis kot nekaj zelo naprednega in Slovenijo kot državo, ki se je z odpovedjo terenskemu popisu uvrstila med najbolj napredne države sveta. Evropskih držav, ki opravljajo le registrski popis, je le deset, vse ostale pa se niso odpovedale delu na terenu. Je to res tak napredek?

Priprava registrskega popisa je ogromno delo. Čestitam! Vendar zaradi tega ni prav uvrščati med manj napredne države na primer Nemčije, Francije, Italije, Velike Britanije, Španije, Portugalske, Češke, Madžarske … Napredek bi res bil, če bi za manjšo ceno dobili vse, kar smo dobili v klasičnem popisu, ali pa morebiti še kaj več.

Šest članic EU bo popis 2021 izpeljalo klasično, deset pa s kombinacijo podatkov, zbranih na terenu, in podatkov iz registrov in baz. Teh deset bo s prehodom na registrski način zmanjšalo stroške pri podatkih, ki so v registrih, tiste, ki jih tam ni, pa bo še vedno zbiralo na terenu.

Ukinjanje narodne in verske pripadnosti pri popisu se torej kaže kot beg pred identiteto državljanov in kot poskus izrivanja vere iz javnosti.

Država, ki v ustavi zagotavlja svobodo javnega izpovedovanja vere, bi morala zagotoviti pogoje za to. Pred nekaj dnevi sopiham proti vrhu Krima. Na višini 1000 metrov srečam mlad par, ki me vljudno pozdravi: »Dober dan.« Jaz pa, kot po navadi: »Bog daj!« Ustavita se, gospa pa veselo: »O, lepo! Kako dolgo že nisem tega slišala.«

Zakaj ni tega slišala v deželi z več kot pol katoličanov? Rad bi, da bi si v Sloveniji ustvarili tako duhovno okolje, tako javno ozračje, da bo vsak kristjan v svojem srcu in v javnosti, z besedo in s svojim življenjem, lahko veselo in ponosno izpovedal: »Poznam tega človeka!«

Pogovor z dr. Dragom Čeparjem ob popisu prebivalstva 2021 je bil prvotno objavljen v tedniku Družina št.7, letnik 70, 14. februarja 2021.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice