Tanka je meja med alkoholikom in pijancem

»Alkoholik sem!« je bilo zame najtežje priznanje. Nisem brezdomec, nisem reven, sem sicer ločen in oče treh otrok, a je k temu botrovalo moje prepričanje, da nimam težav z alkoholom, da jih imajo drugi, ker tisti Jack po sklenjenem poslu pa res ni neka težava. Mogoče ne bi bila, če ne bi bilo teh poslov kar nekaj, skoraj vsak dan, in če bi tisti Jack bil le 0,3, ne pa steklenica.

A začnimo na začetku. Sem mestni otrok čudovitih staršev, ki so me marsikaj naučili in naju s sestro lepo vzgojili. Oče je bil uspešen podjetnik, mati pa višja medicinska sestra, sedaj uživata v sadovih svojega dela in veliko potujeta. V otroštvu mi na prvi pogled ni manjkalo nič.

Najprej smo živeli v blokovskem naselju, v občinskem stanovanju, ki ga je oče dobil, nato sta oče in mati malce na obronku mesta postavila hišo. Kot sem omenil, oče je bil uspešen podjetnik, od šestih do dveh je delal v uspešnem podjetju, popoldan pa v večini preživel na poslovnih sestankih ali na »bajti«. Mati je delala na več izmen, a je vedno poskrbela, da smo imeli zajtrk, kosilo in večerjo – kako, mi še danes ni jasno, a siti smo vedno bili.

Vsako leto smo z našim princem šli vsaj za 14 dni na morje in smučat nekam na jug. Mogoče res nisem imel vedno najnovejših oblačil, ampak glede na vrstnike sem bil vedno oblečen dobro, prav tako sem dobil žepnino, da sem si lahko kupil kakšen krompirček, sladoled, ali šel s prijatelji v kino ali na bazen. Ne nazadnje sem si prvi motor kupil ravno z žepnino.

Kadar je mama delala popoldan ali ponoči, naju je s sestro zbudila malo pred sedmo, nama pripravila zajtrk, svež, da sva bila malce čez sedem sita in vesela že v šoli. Kadar je mati delala dopoldan, sva bila pokonci že okoli pete ure, zajtrk je sicer bil, a nekaj, kar sva lahko pojedla kasneje, kar sva dostikrat kar izpustila, ker sva po tem, ko so starši odšli, še malo zaspala in dostikrat tudi zamudila v šolo in sva bila deležna vzgojnih prijemov učiteljev.

Popoldnevi so bili prosti, pa ne, ker naloge ne bi bilo, ampak ker je nihče ni preverjal, v šoli pa sem dobil le klofuto in nadiranje. No ja, vzgajali so me dejansko učitelji, največkrat z udarci, ker pač nisem bil med ta pridnimi. A zato, da sem se lahko s prijatelji podil po okoliškem travniku in igrišču ter do trde teme raziskoval svet, je bilo vredno.

Dokler ni trener klical očeta, da sem sprejet v kadetsko reprezentanco, nihče doma ni vedel, da sploh treniram košarko. Oče je resda godrnjal, ko mi je skoraj vsak drugi mesec moral kupiti nove športne copate, a sem bojda rastel. Tega, da me med vikendom ni doma, ni opazil nihče.

Težko bi rekel, da je doma vladal alkohol. Res je bil bar poln najrazličnejše pijače, a oče si je ob zares dobrem poslu nalil kozarec brendija in prižgal cigaro. To je pomenilo, da bova s sestro ponovno nekaj dobila ter da se obetajo vsaj vikend počitnice. Najboljši časi.

Oče in mati se nista nikoli drla, nikoli naju nista tepla, za to so skrbeli v šoli. Je pa mama vedno jokala, ko je oče izginil za kakšen teden. Nikoli tega nisem razumel, a ko sem bil že sam oče, sem izvedel, da so bili tisti tedni posvečeni novi očetovi ljubici.

Kljub ne ravno blestečemu uspehu me je očetu uspelo spraviti na gimnazijo, ker njegov sin bo pravnik in potrebuje gimnazijo. Seveda sem s ponosom bil gimnazijec. Ne morem reči, da sem spadal med tiste, ki so popivali, ker sem počel ravno nasprotno, učil sem se, ker je oče želel, da bom pravnik. Na skrivaj sem si nalil tisti očetov brendi vsakič, ko sem dobil petico. In ni jih bilo malo.

Fakulteta je potekala podobno, le da sem bil ženskar, ne bom štel, koliko ženskih src sem zlomil in koliko deklet namensko prizadel, ampak bil sem le študent na pravni fakulteti, iz dokaj bogate družine, ki v družbi ni pil poceni vina ali piva, ampak Jacka. No, v tem času sva se z Jackom prvič srečala, hkrati pa so se začeli prvi pijanski vikendi. Bojda se to spodobi.

Ko sem opravljal pravosodni izpit, sem spoznal ljubezen svojega življenja, žensko, ki je sedaj sicer bivša žena, a mi je obrnila svet na glavo. Skupaj sva potovala, skupaj sva načrtovala prihodnost in skupaj sva delila strast do Jacka.

Postavila sva si štalico, konec koncev sva bila oba uspešna na svojem področju in nihče ni štel, koliko mesečno prispevava še za Jacka. Razlogi za najino nazdravljanje so bili pestri, a če gledam zdaj nazaj – težko bi našel dan, ko sva bila dejansko trezna. Vedno vinjena sva si ustvarjala nebesa. Sanjska hiša, dobra avta, potovanja, dobra služba, super prijatelji in nihče ni vedel za steklenice v smeteh. Ko sva pretiravala, sva bila vesela pijančka in v družbi zaželena.

Ne bom štel trenutkov, ko še zdaj ne vem, kako sem prišel domov, ko niti hoditi nisem mogel, pa sem bil prepričan, da zmorem voziti avto. Nikoli me ni dobila policija, nikoli nisem povzročil prometne in nikoli nisem pil v službi. Vsako jutro sem urejen in z bistro glavo odhitel opravljat svoj posel, v katerem sem blestel.

Vse se je spremenilo ob prvem otroku. Moja sorodna duša je želela, da Jack gre. Zakaj? Komu je v napoto? A očitno je bila težava, da sem se po službi raje družil z njim kot bil z družino. Ampak denar sem prinašal domov. Bila je težava, ker sem zaradi Jacka včasih prišel domov le spat in nisem časa preživljal s sinom. No, saj sem, on se je igral, jaz zraven spal, če se je dovolj na glas jokal, sem se celo zbudil.

Pa sem dobil idejo, da bodo prepiri izginili, če imava drugega otroka. Niso, pa smo poskusili s tretjim, pa so problemi ostajali. Jack pa je postajal moj najboljši prijatelj.

Zaradi Jacka sem se dostikrat zbudil v pisarni, zamudil kakšen rok in predvsem rojstne dneve otrok, pa ne vedno, večkrat sem bil tam, ampak to je bilo vse. Trezen nikoli. Na zunaj smo bili popolna družina in nihče ni videl ali zaznal, da smo bili v partnerskem odnosu trije – jaz, žena in Jack.

In ker se vse pravljice končajo, se je tudi moja – najprej me pred vrata postavila žena. Ampak mi je bilo malo mar, ker sem že dolgo časa grel posteljo tajnici. Včasih pa tudi kakšni natakarici. Jack ima pač svojo moč.

Otroci me niso več želeli videti, pa mi je bilo vseeno, ker sem se odločil, da ženo uničim na sodišču. Vsak pravnik mora kdaj zgubiti, to je bil moj poraz. Oče in mati sta tudi nekaj težila, ampak kaj pa onadva vesta, kako je, ker sta imela tako popolno življenje – takrat sem izvedel, zakaj je mama jokala. A mi ni bilo mar. Edino, kar mi je bilo pomembno, je bil moj Jack.

Uspel sem postati tako uspešen, da sem zavozil vse, no, skoraj zavozil, dokler se moja sestra ni odločila, da njen mali bratec ne bo šel po njenih stopinjah – ja, tudi ona je pila, se zdravila, a je ob sebi imela moža, ki jo je v kot postavil že z grožnjo z ločitvijo.

Odšel sem na zdravljenje in spoznal, da nisem le pijanec, ampak da sem alkoholik. Z Jackom sva se razšla, sedaj že tri leta pobiram črepinje svoje odvisnosti. Posel sem hitro postavil v stare tirnice, otroke vidim skoraj vsak dan in so mi oprostili. Dobili so očeta v pravem pomenu besede. S starši se dobro razumem, pomagali so mi in mi, da ne bi odtaval na stara pota. Žena pa? Razumem jo, ker sem bil vse prej kot princ na belem konju.

Pred mano je še dolga pot, veliko moram še popraviti, a predvsem si moram vsak dan dopovedati, da nisem pijanec, ampak alkoholik. Da nikoli več ne smem piti, niti požirka, ker ne zmorem uvida, kdaj je dovolj. Pijanec pije, ker lahko, alkoholik pa, ker mora, to pa je glavna razlika med mano in vsemi tistimi, ki vikend utopijo v alkoholu in so potem lahko tedne, mesece ali celo leto brez njega.