Naprej na vsebino

Vino utopi težave, a kaj ko te znajo plavati

Biti žena, mama, negovalka, mediatorka, poslovna ženska je sila težavno danes in je bilo tudi nekoč in kozarec rujnega dostikrat pomaga pri tem, da ti je ravno do Beograda za vse. Bila sem tam, doživela sem vse to in končala na zdravljenju, ker je bila to zadnja postaja pred tem, da umrem.

Ja, imela sem težko otroštvo, ja, doma je bil alkohol in ja, bila sem več lačna kot sita. Tipičen otrok revnega pijanca z veliko kmetijo. Kot mala deklica sem sanjala o tem, da bom vzgojiteljica v vrtcu, saj sem otroke oboževala. Prvih nekaj let v osnovni šoli so mojo željo potrjevale tudi moje ocene. A v tretjem razredu mi je umrla mama, pri porodu, tako je oče, kmet in delavec v lokalni tovarni, postal samohranilec sedmih otrok. Kot edina punca sem kaj hitro postala mama, pa čeprav sem bila »ta srednja«. Moje sanje pa so zvodenele med hišnimi, gospodinjskimi in poljskimi opravili. Bila sem gospodinja, mati in včasih edina odrasla oseba v družini, saj se je oče od bolečine zatekel k pijači.

Pijača je bila kriva za to, da so očeta odpustili ter da sta brata, takoj kot sta lahko, pobegnila od doma. Takrat sem jima zamerila, ker me nista vzela zraven, a danes ju razumem. Oče je pil vino, jaz pa jabolčnik, ker ga nihče ni pogrešal, da sem zdržala čez dan. Ni treba posebej reči, da sem osnovno šolo pustila v sedmem razredu in se odpravila na delo v vaško gostilno. Nekdo je pač moral poskrbeti tudi za to, da je bil denar pri hiši. Oče je to nalogo že zdavnaj opustil.

Gostilna mi je dala tudi zdajšnjega moža, ki se je zaljubil v vihravo deklico, ki je bila pridna, delavna, nora in je svetu kazala podobo močne ženske, a je bila v sebi ranjena. On mi je bil rešilna bilka, ki sem jo zagrabila, ker so mlajši bratje že zaključili osnovno šolo in so bili vajenci, oče pa je kmetijo počasi že zapil.

Prva leta so bila sanjska, kot običajno pri vseh vezah, cedila sta se med in mleko. Nisem več čutila potrebe po alkoholu in sem le tu in tam spila še kakšen kozarček. Uspelo mi je končati osnovno šolo in se vpisati na srednjo ekonomsko, kasneje še na poslovno šolo ter se zaposliti v t. i. državni upravi.

Moje življenje je bilo lepo. V službi sem se počutila dobro, doma me je čakal ljubeč mož, njegova kmetija in njegovi starši, ki so nama veliko pomagali. Rodili sta se nama čudoviti hčerki. Končno sem imela družino, ki sem si jo želela.

Ko je bila ta mlajša stara pet let, je tašča zbolela in pristala na bolniški postelji, hkrati pa je postajala vse bolj dementna. Ni mi bilo težko skrbeti zanjo, ker sem jo imela rada. V tem času je zbolel tudi moj oče in postal moje breme, bratje so se mu odrekli, ker mu niso mogli oprostiti tega, da je raje zapil kmetijo, kot jo dal v oskrbo njim. Ujeta v vojno med brati in očetom ter v dokaj naporen urnik in tempo sem ponovno uteho našla v že znani nasladi – ‘špricerju’.

Ob očetovi smrti se moje pitje ni umirilo, le stopnjevalo. V službi sem bila tako in tako v svoji pisarni, tako da nihče ni vedel, da pijem, vse naloge pa so bile opravljene. Doma je prav tako bilo za vse poskrbljeno, pospravljeno, skuhano, oprano, tašča oskrbljena in mož zadovoljen. Bila sem robot, ki je opravljal vse in opravil vse, a v notranjosti gnil. Nihče ni opazil moje stiske, saj sem pitje alkohola znala dobro skrivati. ‘Špricerje’ pa je tudi zamenjala vodka, da se me ni vonjalo.

Da imam težavo, so doma ugotovili, ko sem imela prvi epileptični napad. Vsi prestrašeni so klicali rešilca, a ko so me pripeljali v bolnišnico in so prišli krvni izvidi, je sledil šok. Napadu je namreč botrovala pretirana količina alkohola v meni. Po nekaj nadaljnjih izvidih je bilo jasno, da se bom morala počasi odločiti, ali želim živeti ali piti. Izbrala sem slednje, ker si nisem znala predstavljati dni, ko me ne bi poganjal alkohol.

Seveda sem lagala, tako zdravnikom kot domačim, jim prikrivala, goljufala in naredila absolutno vse, da me ne bi ujeli. In me niso, le telo me je še enkrat izdalo in sledil je drugi napad. Pa smo ponovili zgodbo, ker kdo so oni, da bodo meni, ki sem v življenju šla čez pekel, govorili, kaj in kako. Seveda se je zgodil še tretji napad.

Takrat je bilo možu dovolj. Ko me je peljal iz bolnišnice, me je najprej zapeljal v bližnjo cvetličarno, kjer sem si lahko izbrala šopek po svoji želji. Sočasno pa je naročil venec, žalni, zame. Brez besed me je peljal na pokopališče do našega groba in me mirno vprašal, kje želim biti pokopana, ob očetu in materi ali v njihovem družinskem grobu. Vrgla sem mu šopek v glavo, ga ozmerjala, popljuvala in zbežala.

Med hojo domov sem premišljevala, kaj se je ravnokar zgodilo. Dojela sem, da ima prav, in spomnila sem se besed zdravnika, ki me je opozarjal, da naslednjega napada ne bom preživela. Kričala in jokala sem. Hodila sem po očetovi poti, čeprav sem vedno govorila, da tega ne bom nikoli storila.

Ko sem končno prispela do doma, sem le spakirala oblačila, poklicala šefico, da me nekaj časa ne bo, ker sem grem zdravit. Otrokoma sem povedala, da ju imam rada, možu, ki še ni bil doma, sem napisala pismo ter mu sporočila, da grem na zdravljenje ter da ga prosim, naj mi oprosti in ne obupa nad mano. Poklicala sem najboljšo prijateljico, ki me je potem peljala do vrat bolnišnice. Nisem se dala odgnati, ker je bilo treba čakati na vrsto, odločna sem bila, da naredim ta odločilni korak.

Uspelo mi je. Tudi zdaj imam težke čase, tudi zdaj še skrbim za taščo, Bog ji daj zdravja, a bolečine, nemoči in utrujenosti ne utapljam več v alkoholu, ampak se raje odpravim na sprehod ali na kolo in naredim še kaj koristnega zase.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice