Naprej na vsebino

Odločitev za zdravljenje alkoholizma mora priti iz srca

Odraščanje v družini, kjer dnevno gledaš, kako oče pije, mamo, kako se dere nanj, ga zmerja, ponižuje tako dolgo, da njemu prekipi in jo udari, pa ona njega nazaj, potem začnejo leteti kozarci, krožniki, dokler sosedom ne prekipi in pokličejo policijo, pušča svoje travme. Če menite, da me je to zadržalo, da ne bi sam pil, se pošteno motite.

Svet, kjer so bile zlorabe, agresija, alkohol in policija stalnica, mi je bil tako blizu, da sem ga vestno nadaljeval. Že v srednji šoli sem bil več pijan in zadet kot trezen. Če sem iskren, se srednje šole niti ne spominjam dobro, vem, da sem jo naredil, in to je tudi vse. Po srednji sem se takoj zaposlil in bil s sodelavci nonstop v sporu. Po letu in pol sem dal odpoved, ker so mi preveč najedali, in sem že drugič pristal na psihiatriji, ker sem želel končati življenje.

Edino veselje sta mi pomenila tek in hoja v hribe, tam sem spoznal takratno dekle. Domači so menili, da se bom zaradi tega zresnil in si začel ustvarjati družino. Pri 28-ih je bil že skrajni čas. A kaj naj brezposeln, na socialni pomoči dam dekletu, ki si želi družino. Živel sem s starši, oče je še vedno pridno pil, mati pa mu je pri tem vestno pomagala, čeprav je sama menila drugače. Pod isto streho je živel še brat z družino. Razen moje sobice tam ni bilo prostora zame, denarja za najem pa tudi ne.

Moja draga je sicer živela v svoji mansardi nad starši, a tja nisem želel. Ona pa je bila pripravljena iti z mano tudi v najem, verjela je vame, jaz pa v alkohol in džojnt. Dolgo časa me je podpirala, me tolažila, spodbujala, mi želela pomagati, se celo dogovorila za službo zame. Na razgovor sploh nisem šel, ker sem bil preveč zadet.

Obdobju podpore je sledilo obdobje, ko me je prepričevala, da moram na zdravljenje. Takrat sem menil, da je nora, da jaz pa nimam težav. Poiskala je pomoč terapevta, ki ji je svetoval, naj si piše, koliko pijem, in shranjuje prazne pločevinke. Po mesecu dni pisanja in zbiranja pločevink me je v kuhinji čakala »intervencija«. Miza je bila polna steklenic, po njenih zapisih pa sem dnevno spil plato piva. Vmes še kakšno steklenico vodke in cenenega vina. Ja, mogoče sem res malce preveč spil.

Soočen z drago in mamo, oče je bil ravno na zdravljenju, je bilo jasno, da je nujno, da grem na zdravljenje. Še dobro, da ni štela, koliko jollyjev sem spuhal ob tem. Po treh mesecih zdravljenja se je od mene pričakovalo, da bom zdaj le resen, odrasel in bom začel živeti. Jaz pa sem tri mesece samo čakal, kdaj bom doma, da se ga lahko napijem.

Sprva sem se skrival ter spil pivo, preden sem šel teč, potem sem si na skrivaj tihotapil pločevinke v sobo. Alkohol sem skrival v zvočnikih, med knjigami, v kotličku, ni da ni. Še danes, ko je že skoraj sedem let od mojega zadnjega, a uspešnega zdravljenja, še vedno kje najdem kakšno pločevinko, steklenico.

Takratni punci ni bilo jasno, zakaj sem ponovno neuspešen pri iskanju službe in zakaj se vedno sporečeva, ko beseda nanese na skupno življenje, otroka. Takrat sem odkril, da so tablete, alkohol in trava odlična kombinacija, da vse težave zginejo in je fajn.

Dobro leto sem tako bluzil, se skrival, dokler punca ni nepričakovano prišla na obisk in me našla »high«. Sledil je prepir, kričanje, podobna scena, kakršne sem bil vajen iz otroštva. Vedel sem, da bo utihnila samo, če ji eno fajn primažem. In sem ji jo, a ko se ji je ulila kri iz nosa, sem otrpnil. Ne vem, kdo je bil v večjem šoku, jaz ali ona. Pogledal sem jo in se zadrl, naj se mi pobere, da je ne želim več videti. Jokala je in prosila, naj je ne odganjam, da mi odpušča.

Tu je bila moja budnica in moj odgovor je bil ne. Šele takrat sem uvidel, da ženske pred sabo nimam rad, da je čudovita oseba, ampak si zasluži več, boljše in nikakor ne mene. Nagnal sem jo iz hiše in ni mi bilo mar zanjo. Nikomur ni bilo jasno, kaj se dogaja. Brata sem prosil, naj me odpelje na zdravljenje, ker se imam drugače namen ubiti. Odpeljal me je.

Na zdravljenju sem bil skoraj devet mesecev. Prostovoljno. Ker moja težava ni bil samo alkohol, ampak tudi tablete in samomorilske želje. Takratni punci sem se opravičil in ji razložil, zakaj ona ni zame in da si zasluži več. Več kot polovico zdravljenja je upala in prosila, naj se vrnem k njej, a tu sem ostal neomajen. Ko jo zdaj gledam, vem, da sem naredil prav. Je žena in mati, ob sebi ima čudovitega moža, ki jo ceni, kar je jaz nisem znal.

Ko sem prišel z zdravljenja, sem si takoj našel službo. Našel sem jo brez težav, ni mi vedno bilo lahko, a s trdim delom sem počasi lezel po lestvici in dosegel, da so me zaposlili za nedoločen čas. Prva naložba je bila vsekakor avto, potem lastno stanovanje.

Še vedno sem samski, opustil sem idejo, da bom imel kdaj svoje otroke, imam pa zato bratove najraje na svetu. Mogoče bom nekoč, nekdaj našel žensko, s katero si bom lahko ustvaril topel dom. A zaenkrat je vsak dan uspešen, če ne pomislim na pivo, na jolo, in sem srečen. Vsak dan je nov dan, vsak dan znova se borim s spečim zmajem, ki samo čaka na mojo napako. Sedem let že spi in upam, da bo tako ostalo še leta.

Seveda čutim hrepenenje, seveda sanjam o tem, da bi se ga lahko napil, ampak vem, kaj je na tehtnici, in vem, koliko lepše je življenje brez alkohola. Tega ne bi zmogel, če ne bi tedensko hodil v lokalni klub zdravljenih alkoholikov. Tam se počutim sprejeto, ker sem lahko, kar sem, ker mi ni treba ničesar prikrivati in lagati ter sem razumljen.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice